VSL Sodba I Cpg 63/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta cesijska pogodba med prvotoženko A. d. o. o. in drugotoženko G. d. o. o. z dne 25. 3. 2011 in cesijska pogodba sklenjena med prvotoženko A. d. o. o. in drugotoženko G. d. o. o. z dne 28. 3. 2011 brez učinka do tožeče stranke DUTB d. d., do njenih terjatev iz Kreditne pogodbe št. 001 z dne 29. 7. 2008 v višini glavnice v znesku 7.400.411,00 EUR s pripadki do prvotoženke A. d. o. o., terjatev iz Kreditne pogodbe št. 002 z dne 7. 5. 2009 v višini glavnice v znesku 5.119.180,23 EUR s pripadki do prvotoženke stranke A. d. o. o., ter s temi terjatvami povezanih izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.953,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. V prvem sojenju so bile tožene tri gospodarske družbe: A. d. o. o., G. d. o. o. in T. d. o. o. Tožeča stranka je primarno zahtevala ugotovitev ničnosti cesijskih pogodb, sklenjenih med A. d. o. o. in G. d. o. o., podredno je ti dve cesijski pogodbi izpodbijala z zahtevkom na izpodbijanje dejanj dolžnika - actio pauliana (255.¹ in 256.² člen OZ), z drugim podrednim zahtevkom pa je z actio pauliana izpodbijala konverzijo terjatev G. d. o. o. v osnovni kapital T. d. o. o. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju vse tožbene zahtevke zavrnilo. Tožeča stranka je vložila pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo (VSL sodba in sklep I Cpg 22/2016 z dne 1. 3. 2017) in sicer glede prvega podrednega zahtevka na izpodbijanje spornih cesijskih pogodb (actio pauliana), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. V novem sojenju je bil torej sporen le še zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika in sicer dveh cesijskih pogodb, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče poudarja, da je glede poimenovanja strank sledilo sodišču prve stopnje (prva točka izpodbijane sodbe) in upoštevalo, da so v prvotnem sojenju na strani tožene stranke nastopale tri gospodarske družbe. Zato je zaradi jasnosti obrazložitve za sedanjo toženo stranko še vedno uporabljalo termin drugotoženka, za družbo A. d. o. o. prvotoženka in za družbo T. d. o. o. tretjetoženka.

7Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je protispisno zaključilo, da tožeča stranka na cediranih terjatvah naj ne bi pridobila zastavne pravice, saj naj bi iz izreka sklepa Okrajnega sodišča v Kranju In 225/2011 izhajalo, da je bila izvršba dovoljenja na celotno terjatev prvotoženke do tretjetoženke, ki je bila priznana v prisilni poravnavi nad tretjetoženko v višini 71.567.245,03 EUR – torej tudi na terjatvah do tretjetoženke, ki so bile predmet cesijskih pogodb. Očitana protispisnost ni podana. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo in sicer v 61. točki izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bila tožeči stranki izterjava v izvršbi po predlogu z dne 8. 7. 2011 dovoljena šele 3. 1. 2012, sporni Cesijski pogodbi pa sta bili sklenjeni pred navedenim datumom (25. 3. in 28. 3. 2011).

8Nadalje je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do njenih trditev in ugovorov glede neodplačnosti Cesijskih pogodb. Navedeni pritožbeni očitek je konkretizirala (le) glede sledečih ugovorov: 1) da kompenzacija ni bila določena kot način plačila niti v Cesijskih pogodbah, niti v aneksih; 2) da višina poplačila s kompenzacijo ni ustrezala dogovoru v Cesijskih pogodbah in v teh pogodbah dogovorjena kupnina ni bila skladna s predlogom prisilne poravnave in tudi ne s potrjeno prisilno poravnavo nad tretjetoženko, kar velja tudi, če se upoštevajo kasneje sklenjeni aneksi k Cesijskim pogodbam, saj so bile v aneksih določene tudi obresti, v prisilni poravnavi pa ne; 3) da je bil aneks št. 3 k Cesijskim pogodbam domnevno sklenjen 6. 3. 2012, knjižen pa je bil šele 31. 8. 2012, prav tako so bili vsi aneksi v postopku priloženi šele potem, ko je tožeča stranka opozorila na nedoslednosti med domnevno višino plačila po kompenzaciji in višino plačila določeno v aneksih; 4) da so priloge k kompenzaciji datirane po datumu izvedbe kompenzacije (cca. mesec in pol kasneje).

9Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje do dvomov tožeče stranke glede verodostojnosti kompenzacije opredelilo (60. točka). Trditve tožeče stranke v zvezi s tem je označilo za prepavšalne glede na to, da so toženke v dokaz njihovih trditev predložile kompenzacijo s konto karticami (B73) z dne 30. 9. 2012. Dokazni postopek je pokazal, da je drugotoženka zoper prvotoženko razpolagala s terjatvami v višini cca. 20 MIO EUR, s cesijami pa je kupovala za cca. 41 mio EUR terjatev, pri katerih je bilo nesporno po osnovnem načrtu finančnega prestrukturiranja predvideno 34,6 % poplačilo, po potrjeni prisilni poravnavi nad tretjetoženko pa 44 % poplačilo v devetih letih (točka 62 sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da navedeno in trditve same tožeče stranke, da je imela drugotoženka v letu 2011 celo minimalen dobiček in čistih prihodkov preko 2,5 mio EUR, zrelativizirajo trditve tožeče stranke o nezmožnosti plačila kupnine, kot je bila določena v Cesijskih pogodbah in je bila z aneksi še znižana. Kupnina prvotno določena v Cesijskih pogodbah, je bila že nekaj dni po njuni sklenitvi, s prvim aneksom z dne 7. 4. 2011 določena ekvivalentno, v smislu prilagajanja prisilni poravnavi (61. točka izpodbijane sodbe). Glede na vse navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da se premoženje prvotoženke s spornima cesijama ni zmanjšalo, ampak se je spremenila le njegova struktura.

10Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora v zvezi z modalitetami cesijskih pogodb glede obrestovanja in rokov. Navedlo je namreč, da za presojo vprašanja, ali je bilo pri spornih Cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalence dajatev, vprašanje (ne)obrestovanja in rokov ni bistveno. S tem se pritožbeno sodišče strinja. Zgolj dejstvo, da so bile v pogodbah oziroma aneksih dogovorjene tudi obresti, v konkretnih okoliščinah ne more biti razlog za zaključek o oškodovanju upnikov. Že sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je bila kupnina za cedirane terjatve poravnana prej, kot je bilo to predvideno s potrjeno prisilno poravnavo, kar pa vsekakor ne more biti razlog za zaključek o oškodovanju upnikov.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovorov tožeče stranke, da je bil aneks št. 3 k Cesijskim pogodbam domnevno sklenjen 6. 3. 2012, knjižen pa je bil šele 31. 8. 2012, in da so bili vsi aneksi v postopku priloženi šele potem, ko je tožeča stranka opozorila na nedoslednosti med domnevno višino plačila po kompenzaciji in višino plačila določeno v aneksih, ter da so priloge h kompenzaciji datirane po datumu izvedbe kompenzacije. Tudi do teh ugovorov se je sodišče prve stopnje opredelilo v 64. točki obrazložitve, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da izpostavljene nedoslednosti v vsakem primeru ne omogočajo zaključka, da sporne kompenzacije ni bilo, kar pa je za zaključek o odplačnosti cesij in izpolnjenosti načela ekvivalence dajatev v zvezi s Cesijskima pogodbama bistvenega pomena.

12Sodišče prve stopnje se je torej do vseh v pritožbi izpostavljenih ugovorov tožeče stranke opredelilo. Izvedeni dokazni postopek je izkazal, da je drugotoženka stranka dokazala, da sporni cesiji nista bili neodplačni pravni posel, in da pogodbeni stranki nista izigrali načela ekvivalentnosti dajatev. Drugotoženka je tudi (skupaj s prvotno prvotoženko in tretjetoženko) ustrezno pojasnila okoliščine dogovora in aneksov o kupnini, zato podlage slediti trditvam tožeče stranke, da iz načina določitve kupnine izhaja neodplačnost Cesijskih pogodb, ni bilo. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

13Tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je po izvedbi sporne kompenzacije del posojilne pogodbe z dne 29. 2. 2012 ostal neplačan, kar dokazuje dejstvo, da je ostala zastavna pravica na poslovnem deležu drugotoženke v tretjetoženki še vedno v veljavi, niso utemeljene. Izpodbijana sodba namreč ima razloge o ugovoru tožeče stranke v zvezi z »dvomi« v verodostojnost posojilne pogodbe z dne 29. 2. 2012 ter kompenzacije in sicer v 60. ter 63. točki. Iz izpodbijane sodbe tako izhaja, da so trditve tožeče stranke v zvezi s tem prepavšalne glede na to, da so toženke v dokaz njihovih trditev predložile kompenzacijo s konto karticami (B73) z dne 30. 9. 2012, s čimer so dokazale, da je bila kupnina plačana v (grobem) enaki višini, kot je bila predvidena v potrjeni prisilni poravnavi, kar pa je za zaključek o odplačnosti cesij in izpolnjenosti načela ekvivalence dajatev bistvenega pomena. Ker drugih konkretnih pritožbenih navedb (razen, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov) tožeča stranka v zvezi s tem ni podala, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Glede na neizpodbita, delno pa tudi neizpodbijana ugotovljena relevantna dejstva, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da niso podani pogoji za ugoditev (podredno postavljenemu) tožbenemu zahtevku zoper drugotoženko. To pa pomeni, da tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

14V nasprotju s pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vseobsegajoča in v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb in ugovorov tožene stranke. Zato uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

15Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na obravnavano pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar v odgovoru na pritožbo priglašeni stroški niso bili potrebni za postopek (165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

¹ (1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. (2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. (3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.
² (1) Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. (2) Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. (3) Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. (4) Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.