VSK Sklep I Kp 16371/2019

I. Pritožbi obdolžene V. V. se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženo V. V. podaljša samo iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

II. V ostalem se pritožba obdolženke kot neutemeljena zavrne.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je bil odrejen zoper obdolženo V. V. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, iz istih pripornih razlogov podaljšalo še po vloženi obtožbi.

2Zoper sklep se pritožuje obdolžena V. V. sama, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov: bistvenih kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev procesnega prava, bistvenih kršitev človekovih pravic ter pravic pripornika in izvrševanja pripora. Sodišču druge stopnje predlaga, da ji odpravi pripor in ga nadomesti z ukrepom javljanja na policijski postaji.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženka v priporu iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti na podlagi sklepa preiskovane sodnice opr. št. I Kpd 16371/2019 z dne 28. 3. 2019, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Ks 16371/2019 z dne 4. 4. 2019. Obtožni predlog je bil vložen dne 29. 3. 2019, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolženki pripor podaljša še po vloženem obtožnem predlogu, čemur je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženko, ob vložitvi obtožnega predloga niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitana kazniva dejanja (kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1), da je še vedno podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti pobegnila oz. se izognila kazenskemu postopku (begosumna nevarnost), da je še vedno podana tudi konkretna nevarnost, da bi na prostosti ponovila kaznivo dejanje (ponovitvena nevarnost), ter da je pripor neizogibno potreben ter sorazmeren ukrep.

5Pritožnica osnovne predpostavke za odreditev pripora, to je utemeljenosti suma, da je storila očitana kazniva dejanja, ne izpodbija, prav tako ne obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, trdi pa, da ni podan priporni razlog begosumnosti ter da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora.

6Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da pri njej ni več podan priporni razlog begosumne nevarnosti. Dejstvo je, to pritožnica izpostavlja in je sodišče prve stopnje spregledalo, da je obdolženka v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici I K 44262/2015 od dne 14. 2. 2018, ko je bil zoper njo odpravljen pripor in odrejen ukrep javljanja na Policijski postaji Koper, sodelovala v postopku in se tudi redno javljala na policijski postaji. Glede na navedeno in upoštevaje, da je obdolženka zaradi zdravstvenih težav vezana na zdravstveno oskrbo, o begosumni nevarnosti pri njej ni več mogoče govoriti, kot pravilno ocenjuje pritožnica. To je terjalo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor podaljša samo iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

7Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča v 14. točki izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo do obdolženkinih navedb glede njenega zdravstvenega stanja, to je tudi prepričljivo utemeljilo. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru. Očitek pritožnice o kršitvi določbe 209. člena ZKP, ker pripor in njegovo izvajanje pomeni žalitev njene osebnosti in dostojanstva ter predstavlja ravnanje, ki ni humano in ne varuje njenega telesnega in duševnega zdravja, tako pomeni zgolj videnje pritožnice.

8Obdolženka v pritožbi trdi, da zunajobravnavni senat o njeni pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni odločil v roku 48 ur. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženka pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora vložila na Okrožno sodišče v Kopru dne 29. 3. 2019, ko je pritožbo oddala upravi zavoda, Okrožno sodišče v Kopru je pritožbo prejelo dne 2. 4. 2019, Okrajno sodišče v Kopru, ki mu je bila pritožba odstopljena, je pritožbo predložilo v reševanje zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Kopru dne 3. 4. 2019, ki je o njej odločil s sklepom z dne 4. 4. 2019, ki je bil obdolženki vročen istega dne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni videti utemeljenega razloga, da je Okrožno sodišče v Kopru pritožbo s strani uprave zavoda prejelo šele dne 2. 4. 2019, torej šele štiri dni po njeni vložitvi. Ni pa mogoče pritrditi pritožnici, da zunajobravnavni senat ni odločil v 48 urnem roku. Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 presodilo, da zakon sicer ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve. Pritožba je bila v tem primeru zunajobravnavnemu senatu predložena dne 3. 4. 2012, o njej je bilo odločeno s sklepom z dne 4. 4. 2019, odpravek sklepa pa je obdolženka prejela istega dne.

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno presodilo (13. točka obrazložitve), da je pripor neogibno potreben za varnost premoženja ljudi, zato ga ni mogoče nadomestiti s pritožbeno predlaganim milejšim ukrepom, za katerega je potrebno zaupanje, ki ga obdolženka glede na njeno izrazito vztrajnost pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj z ničemer ne opravičuje.

10Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je pritožnica pravilno ocenila, da pri njej priporni razlog begosumne nevarnosti ni več podan. Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se pripor zoper obdolženko podaljša samo iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker v ostalem pritožbene navedbe niso utemeljene, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.