VSL Sodba I Cp 80/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa za letno storitev pogodbenega priveza v morju za leto 2017 (priloga A 2). Izvršilno sodišče je izdalo sklep, s katerim je dovolilo izvršbo, tožencu kot dolžniku naložilo plačilo zneska 4.127,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 1. 2017 do plačila, določilo izvršitelja in odmerilo stroške upnika na 74 EUR. Toženec je zoper sklep vložil obrazložen ugovor, izvršilno sodišče je sklep razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, postopek med strankama pa se je nadaljeval pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani po pravilih pravdnega postopka.

2Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 4.127,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji v plačilo naložilo toženčeve pravdne stroške. Presodilo je, da je 3. člen pogodbe o hrambi in nastanitvi plovila nepošten do toženca in zato ničen, zato ni prišlo do obnovitve pogodbe za leto 2017 in je tožnikov zahtevek za izplačilo pogodbene obveznosti neutemeljen.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga sodišču, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži v plačilo vse stroške postopka. Poudarja, da je bila pisnost pogodbe posebna oblika za njeno veljavnost ter da v zvezi s pogodbo tožeči stranki ni mogoče očitati nepoštenih praks. Opozarja na bistveno kršitev postopka, ker naj bi sodišče ugotovilo ničnost 3. člena pogodbe med strankama brez trditvene podlage. Dokazno breme glede tega, da je toženec veljavno odstopil od pogodbe, je na njem, a mu ni zadostil. Predvsem pa ponavlja pravno naziranje, da je edino odločilno dejstvo v sporu to, da toženec pogodbe ni odpovedal pisno s priporočenim pismom, kar je v skladu s pogodbo edini način njene odpovedi. Ključen za razsojo je tako 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da so udeleženci pravnih razmerij dolžni izpolniti svoje obveznosti. Ker sodišče prve stopnje spora ni rešilo na ta način, je zmotno uporabilo materialno pravo.

4Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6V postopku ni bilo prerekano, da je toženec imetnik jadrnice, tožeča stranka pa marina, pri kateri je imel toženec plovilo v nastanitvi in hrambi od leta 2006, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo za obdobje od 1. 4. 2006 do 31. 3. 2007 (priloga A 3). Pogodba je vnaprej sestavljen obrazec z logotipom firme tožeče stranke (njegovo ime in naslov), podatki toženca (naročnika) pa so vneseni v za to predvidene prazne prostore na obrazcu. 3. člen pogodbe določa, da je pogodba sklenjena za obdobje enega leta. V kolikor nobena od strani ne odpove pogodbe najmanj mesec dni pred iztekom pisno s priporočenim pismom, se šteje, da je pogodba podaljšana za leto dni po veljavnih pogojih in ceniku marine. Tožeča stranka je dne 26. 8. 2016 tožencu poslala ponudbo št. 000/16 za obnovo pogodbe o nastanitvi in hrambi plovila z veljavnostjo do 1. 1. 2017 (priloga B 3). V dokumentu je razvidna cena letne hrambe plovila za leto 2017, pod njo pa obrazec z naslovom Potrditev ponudbe in pripisom vrniti na faks ali e-pošto, kjer lahko lastnik plovila vnese svoje podatke v za to predvidena prazna okenca in potrdi, da soglaša s ponudbo in da bo obnovo ponudbe v skladu s pogodbo potrdil z nakazilom pogodbenega zneska do datuma zapadlosti 1. 1. 2017. Po prejemu ponudbe na vnaprej pripravljenem obrazcu, ki je toženec ni sprejel, je skušal začeti pogajanja o nižji ceni priveza, a ni mogel navezati stika z zakonitim zastopnikom tožeče stranke. Komercialistki pri tožeči stranki M. E. je v decembru 2016 povedal, da namerava odpovedati pogodbo. Ona mu je odvrnila, da tega ne more, saj naj bi zamudil rok za pisno odpoved. Toženec je 20. decembra 2016 jadrnico odpeljal iz marine in uslug tožeče stranke ni več koristil.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med strankama pogodba o hrambi in nastanitvi plovila nazadnje podaljšana za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2017. Ugotovilo je, da je tožeča stranka izvajala nepošteno prakso, ko je toženi stranki 26. 8. 2016 poslala dopis z naslovom Ponudba za obnovitev pogodbe, nato pa ne glede na to, da toženec soglasja k ponudbi ni podpisal, štela pogodbo za obnovljeno. Presodilo je, da tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo strokovnjaka, ko je tožencu v mesecu decembru 2016 sporočila, da je zamudil rok za odpoved pogodbe, s čimer ga je zaradi lastne napake zavedla, saj roka za odpoved pogodbe ni zamudil. Sodišče je presodilo, da je s tem ravnanjem tožeča stranka izpolnila kriterije zavajajoče prakse oziroma opustitve po 5. oziroma 6. členu Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Ugotovilo je še, da je bila toženčeva volja, da odstopi od pogodbe, z njegove strani jasno izražena, s strani tožeče stranke pa pravilno razumljena. Navkljub temu dejstvu je tožeča stranka za odstop od pogodbe zahtevala še izpolnitev obličnosti, pa tega tožencu ni sporočila in je štela pogodbo za obnovljeno, s tem pa je delovala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Upoštevajoč navedene okoliščine je ugotovilo, da je pogoj, da lahko potrošnik od navedene pogodbe odstopi le pisno s priporočenim pismom, sicer se pogodba obnovi za eno leto, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da izpolnjuje kriterij iz 12. alineje 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in je v skladu s 23. členom ZVPot ničen. Ker je toženec v decembru 2016 odstopil od pogodbe oziroma se je pogodbeni odnos med pravdnima strankama z iztekom te pogodbe zaključil, med njima v vtoževanem obdobju ni obstajalo pogodbeno razmerje in zahtevek tožeče stranke na plačilo obveznosti na podlagi pogodbe o hrambi in nastanitvi plovila za leto 2017 ni utemeljen.

8Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem spoštovalo določbe pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila po 31. 3. 2017 med pravdnima strankama sklenjena pogodba, ki bi tožencu nalagala obveznost plačila vtoževanega zneska, zato je zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9Tožeča stranka vtožuje znesek letnega priveza jadrnice, saj naj bi bila med pravdnima strankama za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 sklenjena pogodba o nastanitvi in hrambi plovila. Zagovarja stališče, da je avtomatično podaljšanje pogodbe za leto dni dopustna sankcija za nepravočasno in nepravilno odpoved pogodbe (5. stran pritožbe), ker v zameno omogoča potrošniku, da še eno leto koristi storitve tožeče stranke. To stališče, ki predstavlja bistvo pritožbenih očitkov, je zmotno. Podjetje mora potrošniku nuditi storitve na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (prvi odstavek 25. člena ZVPot). Nudenje storitve priveza, ki je potrošnik ne želi koristiti (in je tudi ni koristil), in zahteva popolne nasprotne izpolnitve (plačila) s strani potrošnika je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, tako predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo 24. člena ZVPot. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogoj iz 3. člena pogodbe nepošten in zato v skladu s 23. členom ZVPot ničen. Takšen pogoj nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika - OZ), saj za toženca predstavlja sankcijo v obliki visokega plačila, pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila obličnost lahko dogovorjena le zaradi lažjega dokazovanja odpovedi oziroma vsakoletnega podaljšanja pogodbe (12. točka obrazložitve). Pogoj iz 3. člena pogodbe je zato ničen tudi po splošnih predpisih (86. člen OZ).

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, ko je ugotovilo ničnost 3. člena pogodbe, saj toženec naj ne bi podal primerne trditvene podlage, je vsebinsko nejasen. V pristojnosti strank je zatrjevanje dejstev, njihova pravna presoja pa je v domeni sodišča. Sodišče prve stopnje je podalo transparentno dokazno oceno, dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter tekom cele obrazložitve, nato pa še strnjeno v 20. točki naštelo dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo ničnost 3. člena. Tožnik ne pojasni, kateri del dejanskega stanja naj bi sodišče ugotovilo brez primerne trditvene podlage. Ker je pritožbeni očitek pavšalen in nejasen, ga pritožbeno sodišče ne more niti preizkusiti. A ne glede na to gre ugotoviti, da je besedilo (navedbe toženca), ki ga izpostavlja pritožba, ustrezna in zadostna trditvena podlaga za ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje.

11Pri tem pritožba tudi zmotno razlaga pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP. Po naravi stvari je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da ima toženec do nje na podlagi nekega temelja obveznost plačila. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je temelj plačila veljavna pogodba med strankama, je bilo na njej dokazno breme, da navedeno dokaže. Ker ni dokazala, da je med strankama sklenjena pogodba, ki bi predstavljala temelj zahtevka, je sodišče njen zahtevek pravilno zavrnilo.

12Tudi dejstvo, da so pogoji odstopa v pogodbi o opravljanju storitev enaki za obe stranki, ne izključuje presoje, da je tak pogoj lahko nepošten, zato je tovrstno pritožbeno razlogovanje napačno. Pogodbene pogoje je treba razlagati v povezavi z vsemi okoliščinami v zvezi s sklenitvijo pogodbe (2. odstavek 24. člena ZVPot). Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da so bile zavajajoče prakse tožeče stranke tiste okoliščine, ki so bile ključne pri presoji, da je pogoj iz 3. člena pogodbe ničen (glej 13. do 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitki v tej smeri so tako neutemeljeni.

13Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da dokument z naslovom Ponudba št. 000/2016 za obnovo pogodbe o nastanitvi in hrambi plovil ni ponudba, da ga je toženec nepravilno razumel in je sodišče napačno presodilo, da vpliva na veljavnost obstoječe pogodbe. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj je tožeča stranka toženca s tem, ko mu je poslala navedeni dopis, zavedla in ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Nato je to okoliščino smiselno umestilo v kontekst poslovnega odnosa med pogodbenima strankama in na koncu navedlo še ostale okoliščine, ki so bile odločilne za presojo ničnosti pogoja iz 3. točke pogodbe (15. do 20. točka obrazložitve). Glede na obrazložitev sodbe v tem delu so pritožbeni očitki v tej smeri tudi očitno neutemeljeni, saj že na prvi pogled ne posežejo v trdnost argumentacije sodišča prve stopnje.

14Tožeča stranka se napačno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Sklep II Ips 201/2017 za tu obravnavano ni relevanten, saj govori o (zatrjevanem) nejasnem in posledično nepoštenem pogodbenem pogoju in o pojasnilni dolžnosti bančne inštitucije ob sklepanju pogodbe. V tu obravnavanem primeru pa 3. člen pogodbe ni nejasen, bistvena za odločitev sodišča prve stopnje pa je bila ugotovitev, da tožeča stranka ni ravnala vestno in pošteno ter je posledično zavedla toženca.

15Ob vsem povedanem tudi pritožbena navedba glede komercialistke tožeče stranke M. E., tudi če je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe na naroku 22. 5. 2019, ni bistvena in ne more pripeljati do drugačne odločitve. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo njeno izpoved, da je imela vsa pooblastila za urejanje pogodb, da pa je vsak končni dogovor s stranko odobril direktor (9. točka obrazložitve).

16Upoštevaje navedeno je sodišče pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).