VSK Sklep Cpg 68/2019

I. Pritožba zoper sklep z dne 15. 1. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 4. 3. 2019 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 4. 3. 2019 se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 1. 2019 je sodišče prve stopnje odmerilo stroške priče, ki obsegajo potne stroške v višini 27,72 EUR in izgubljeni zaslužek v višini 200,00 EUR ter jih naložilo v plačilo tožeči stranki, z izpodbijanim sklepom z dne 4. 3. 2019 pa je sodišče odmerilo nagrado in stroške izvedenca v višini 910,16 EUR, ki se izplačajo iz založenega predujma tožeče stranke.

2Zoper oba sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi zoper sklep z dne 15. 1. 2019 navaja, da je sodišče prve stopnje priči priznalo previsoko urno postavko za izračun izgubljenega zaslužka. Pri povrnitvi izgubljenega zaslužka gre namreč za povračilo škode zaradi pričanja in ne za obogatitev priče. Urna postavka glede časa pričanja pa tudi ne more biti enaka urni postavki časa potovanja na narok, poleg tega pa za čas potovanja ne more biti priznan izgubljen zaslužek. Sodišče je priči priznalo tudi previsoke stroške za potovanje na narok, saj čas potovanja do sodišča po javno dostopnih evidencah znaša zgolj eno uro in petinštirideset minut in ne dve uri. Priča je sodišču predložila zgolj dva računa in cenik, kar ne izkazuje, da bi v času pričanja sploh imela izgubljeni zaslužek. Priča bi morala predložiti vsaj bilanco za leto 2018 ali dohodninsko odločbo, v vsakem primeru pa vsaj mesečni obračun prispevkov, ki bi ga izkazala s plačilnimi listami. Ključno je namreč vprašanje za kakšno osnovo si priča obračunava in plačuje davek, česar sodišče ni ugotavljalo. Ker odločitev sodišča ne temelji na resničnih in zanesljivih podatkih, je sklep arbitraren in ga ni mogoče preizkusiti, sodišče pa je glede tega vprašanja tudi napačno uporabilo materialno pravo. V pritožbi zoper sklep z dne 4. 3. 2019 pa tožena stranka navaja, da se odločitev o odmeri nagrade izvedenca ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje priznane nagrade za zelo zahteven izvid in mnenje ni obrazložilo. Priznana nagrada za izvid in mnenje pa je tudi previsoka, saj izvedenec ni opravil poglobljenega študija zadeve, niti obsežnejših analiz in preiskav, kar se zahteva za opredelitev izvida in mnenja kot zelo zahtevnega. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo priznanih materialnih stroškov v višini 78,40 EUR. Podzakonski akti, na katere se sklicuje v obrazložitvi sklepa, namreč določajo zgolj, da ima izvedenec pravico do materialnih stroškov v dejanski višini, zaradi česar golo sklicevanje na te predpise ne zadostuje.

3Izvedenec je na pritožbo zoper sklep z dne 4. 3. 2019 odgovoril in v odgovoru utemeljil priglašeno nagrado za zelo zahteven izvid in mnenje ter priglašene materialne stroške.

4Pritožba zoper sklep z dne 15. 1. 2019 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 4. 3. 2019 pa je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 15. 1. 2019

5Izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika se odmeri po prostem preudarku, ki ga sodišče opravi na podlagi konkretnih navedb priče o tem, koliko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic oziroma delo, ki ga priča opravlja (14. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje navodilu o uporabi prostega preudarka v celoti in pravilno sledilo, saj je pri odločitvi o priznanju izgubljenega zaslužka upoštevalo trditve priče, da znaša njena urna postavka kot vodja projekta 40,00 EUR, kar je priča izkazala s predloženim uradnim cenikom njene samostojne dejavnosti ter dvema računoma, ki jih je izdala svojim naročnikom v okviru te dejavnosti. Da cena te ure ustreza poklicu in delu priče, pa je slednja podkrepila tudi z izpisom Inženirske zbornice Slovenije (IZS) o priporočeni ceni ure inženirske storitve, iz katerega izhaja, da znaša priporočena cena odgovornega vodje projekta za leto 2018 72,00 EUR brez davka na dodano vrednost (DDV). Priporočena cena je uradna referenčna cena pri določanju urnih postavk inženirjev, med katere sodi tudi priča¹, in je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v celoti sprejemljiva kot podlaga za izračun njenega izgubljenega zaslužka². Pri tem pa je pomembno tudi, da je priglašena urna postavka priče za skoraj polovico nižja od navedene referenčne urne postavke, zaradi česar ni mogoče slediti stališču pritožbe, da gre v primeru priznanja priglašenega izgubljenega zaslužka dejansko za obogatitev priče. Navedeno je sicer v bistvenem delu sodišče prve stopnje povsem jasno in prepričljivo obrazložilo, zato je očitek pritožbe, da sklepa ni mogoče preizkusiti, v celoti neutemeljen.

7Upoštevaje navedeno tako ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi priča morala za izračun izgubljenega dohodka predložiti bilanco za leto 2018 oziroma dohodninsko odločbo ali mesečni obračun prispevkov, ki bi izhajal iz plačilnih list. Ni namreč nujno, da si samostojni podjetnik plačo sploh izplačuje, obračun prispevkov pa ni realni pokazatelj trenutne izgube zaslužka podjetnika, glede na dejstvo, da osnovo za obračun prispevkov predstavljajo dobiček in že obračunani prispevki podjetnika v preteklem letu (2. člen Pravilnika o določanju zavarovalne osnove). Enako pa velja tudi za bilanco podjetnika oziroma dohodninsko odločbo za preteklo leto, pri čemer preračun preteklega podjetnikovega letnega dohodka na urno postavko po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni primeren način ugotavljanja trenutne izgube zaslužka samostojnega podjetnika zaradi pričanja na sodišču.

8Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da izgubljenega zaslužka ni mogoče priznati za čas potovanja na narok, in da je osnova za izračun izgubljenega zaslužka lahko različna glede na to, ali gre za čas potovanja na narok ali za čas pričanja na sodišču. Čas, ki ga je priča porabila za prihod na sodišče in pričanje, namreč ni mogoče različno obravnavati, saj v obeh primerih priča tega časa ni porabila za opravljanje svojega dela v okviru samostojne dejavnosti. Posledično je izguba zaslužka v enem ali drugem primeru enaka. Vedno gre torej za čas, v katerem bi podjetnik lahko opravljal svoje delo in pridobival zaslužek, pa ga zaradi okoliščin izven njegove sfere ni. Ravno odpravi te posledice je namenjeno povračilo izgubljenega zaslužka, ki se ga prizna ne glede na obliko izgube podjetnikovega časa, in ga tudi ni mogoče različno obravnavati glede na to, ali gre za izgubo časa zaradi potovanja na narok ali zaradi prisotnosti na naroku sodišča.

9Neutemeljen pa je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje priči priznalo preveč stroškov (izgubljenega zaslužka) za čas potovanja na narok, ker naj bi pot do sodišča po javno dostopnih podatkih trajala zgolj eno uro in petinštirideset minut in ne dve uri. Navedeni čas po javno dostopnih podatkih namreč predstavlja okviren čas, ki je izračunan za vožnjo na relaciji Č. R.-K., v katerega pa ni vključen tudi čas, ki ga priča porabi za parkiranje vozila in dejanski prihod do sodne dvorane. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da si vsaka povprečno skrbna oseba za prihod na sodišče zaradi morebitnih nepredvidljivih okoliščin na cesti (zastoji, prometne nesreče, delo na cesti, itd.) vzame tudi nekaj časa več, kot traja predvidena vožnja po cesti. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je v porabljenem času za prihod na narok v obeh smereh upoštevalo še dodatnih petnajst minut več, kot znaša okviren čas vožnje na relaciji Č. R.-K..

Glede pritožbe zoper sklep z dne 3. 4. 2019

10Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj je izvedencu priznalo nagrado za zelo zahteven izvid in mnenje, zaradi česar odločitve sodišča o tem ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodna praksa namreč stoji enotno na stališču, da gre za zelo zahtevno izvedensko delo le, ko le-to odstopa od standardne zahtevnosti in so torej podane izjemne okoliščine (teža in kompleksnost zadeve oz. strokovnih vprašanj, obsežnost dokumentacije, potreben čas za izdelavo mnenja, proučevanje dodatne strokovne literature), zaradi katerih izvedensko delo odstopa od povprečnih nalog izvedencev. Glede na to mora sodišče svojo odločitev o priznani nagradi izvedencu ustrezno utemeljiti in ob tem pojasniti, zakaj ocenjuje izdelan izvid in mnenje v konkretni zadevi za zelo zahtevnega, izvedenec pa mora v dvomu obseg in zahtevnost svojega dela sodišču ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje o zahtevnosti izvedenskega dela ni podalo nobene utemeljitve, iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi se pri svoji odločitvi oprlo na kakršnokoli pojasnilo izvedenca v zvezi s tem, zakaj je njegov izvid in mnenje šteti za zelo zahtevnega, glede na to, da iz samega pisnega izvida in mnenja takšna zahtevnost dela ne izhaja³. Izvedenec je sicer v odgovoru na pritožbo podal svojo utemeljitev priglašene nagrade, vendar navedeno ne zadostuje, saj se mora do zahtevnosti izvedenčevega dela opredeliti sodišče prve stopnje, ki o višini nagrade izvedenca končno tudi odloči. V nasprotnem primeru se sicer stranke in izvedenec do zaključkov in stališča sodišča prve stopnje (v pritožbi) ne morejo konkretno opredeliti⁴.

11Enako pa velja tudi glede odmere materialnih stroškov izvedenca. Le-te je sodišče prve stopnje v celoti priznalo v priglašeni višini 10% od priznane nagrade. Vendar pa nov Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), ki se uporablja od 1. 1. 2019 (in tudi v konkretnem primeru) odmere materialnih stroškov ne veže več na odstotek od odmerjene nagrade (največ 15 odstotkov), kot je to določal prej veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (tretji odstavek 45. člena), temveč določa, da se stroški priznajo v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku (49. člen Pravilnika). Podlago za priznanje stroškov izvedenca torej predstavlja Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Le ta pa v 15. členu določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Navedeno torej pomeni, da se izvedencu lahko priznajo le tisti materialni stroški, ki so slednjemu v zvezi s konkretnim izvedenskim delom dejansko nastali in je njihov nastanek tudi izkazal. V obravnavani zadevi izvedenec obsega stroškov ni specificiral, obrazložitve o priznani višini materialnih stroškov pa ni podalo niti sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je tudi v tem delu očitek pritožbe, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, utemeljen.

12Upoštevaje vse navedeno je pritožba zoper izpodbijani sklep z dne 15. 1. 2019 neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 15. 1. 2019 potrdilo. Pritožba zoper sklep z dne 4. 3. 2019 pa je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno preuči zahtevnost izvedenskega dela in obseg materialnih stroškov oziroma dejanskih izdatkov izvedenca v zvezi z opravljenim delom, svojo odločitev o tem pa naj tudi ustrezno utemelji.

13Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 4. 3. 2019 pridržalo za končno odločbo.

---------------------------------------------------------------------

¹ Iz podatkov, ki jih je priča podala na naroku, izhaja, da je priča po poklicu diplomirani inženir elektrotehnike.

² Prim. VSL I Cpg 191/2016.

³ Iz pisnega izvida in mnenja ni razvidno, da bi izvedenec za izdelavo mnenja potreboval obsežnejše analize ali preiskave, oz. da bi moral odgovoriti na kompleksna strokovna vprašanja.

⁴ Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje, saj bi s tem prvo odločalo o odločilnih dejstvih glede višine nagrade in stroškov izvedenca, s čimer bi bilo neutemeljeno poseženo v pravico do pritožbe strank in izvedenca.