VSRS Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vloženi obtožnici z uvodoma navedenim sklepom podaljšal pripor zoper obdolženega B. N. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženca.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v svoji izjavi vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Po trditvah zagovornice izvedeni dokazi omogočajo le zaključek, da je šel obdolženec kritičnega dne med konfliktom z oškodovancem po sekiro zato, da bi oškodovanec zapustil dom obdolženčeve partnerke, nikakor pa po sekiri ni segel z namenom, da bi oškodovanca ubil ali huje poškodoval. Če bi imel obdolženec namen ubiti oškodovanca, bi se mu bliskovito približal, sekiro bi trdno držal v obeh rokah in bi začel z njo silovito zamahovati proti oškodovancu, dokler mu ne bi povzročil smrtnih poškodb. Po zatrjevanju zagovornice bi obdolženec oškodovanca zanesljivo ubil, če bi imel tak namen, saj je imel dovolj priložnosti, vendar tega ni storil. S takimi trditvami izraža zagovornica dvom v pravilnost dokazne presoje, s čimer nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu. Tudi z interpretacijo mnenja izvedenca travmatološke stroke, ki po trditvah zagovornice sledi poškodbe na oškodovančevi glavi ni mogel pripisati udarcu s sekiro, zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, izvedenec res ni mogel z gotovostjo pojasniti, kako je nastala oškodovančeva poškodba na čelu, saj je opis rane v zdravstveni dokumentaciji nezadosten. Ugotovil je, da je poškodba lahko nastala pri plitkem potegu rezila sekire, lahko pa se je oškodovanec porezal s črepinjo na tleh. Izvedenec torej možnosti poškodbe s sekiro ni izključil.

7Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 18. 7. 2010 s sekiro poskušal vzeti življenje oškodovancu R. K., sta sodišči oprli zlasti na obdolženčev zagovor, izpovedbi oškodovanca in obdolženčeve zunajzakonske partnerice ter na mnenje izvedenca medicinske stroke in fotografije kraja dejanja. Obdolženec se sicer ni mogel spomniti, da bi s sekiro udaril oškodovanca, je pa priznal, da sta se z oškodovancem spoprijela in da je sekiro prijel v roke, kar je potrdila tudi njegova partnerica. Oškodovanec je izpovedal, da je z roko blokiral obdolženčev udarec s sekiro in tako preprečil direktni udarec v glavo. Pojasnil je tudi, da mu je obdolženec pred zamahom s sekiro dejal "zdaj si pa končal kariero" oziroma "tukaj je sedaj tvoj konec". Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec 18. 7. 2010 s sekiro poskušal oškodovancu vzeti življenje (prvi odstavek 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika, KZ-1), zato so navedbe obdolženčeve zagovornice glede neobstoja utemeljenega suma neutemeljene.

8Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje. Glede na težo dejanja, ki pomeni napad na najvišjo ustavno varovano dobrino, to je človeško življenje, glede na predhodne zamere in konfliktnost odnosov med obdolžencem in oškodovancem, ki sta že večkrat fizično obračunavala, glede na to, da je obdolženec alkoholik in postane v stanju alkoholiziranosti agresiven, ter glede na njegove grožnje ob obravnavanem dogodku, Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišč, da ugotovljene dejanske okoliščine še vedno izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec lahko na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Sodišči sta tudi razumno presodili, da ob okoliščinah, ki nedvomno potrjujejo ponovitveno nevarnost, obdolženčeva dosedanja nekaznovanost, ki jo v zahtevi ponovno izpostavlja zagovornica, ni relevantna.

9Nerelevantne za odločitev v konkretnem primeru so tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na neustreznost ukrepanja organov zoper oškodovanca, ki naj bi dan pred obravnavanim dogodkom pretepel obdolženca, mu zlomil nos in izbil prednje zobe.

C.

10Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).