VSRS Sklep II Ips 82/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se odločba Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije opr. št. SA 5.6-4/99 z dne 17. 11. 2004 izreče za neveljavno in razveljavi. Tožencu je naložilo, naj tožniku povrne njegove stroške postopka. Zavzelo je stališče, da je zaradi nepravilnega stališča o ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaradi neobravnavanja tožnikove pripravljalne vloge arbitražna odločba obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP), zaradi opustitve opredelitve do ugovorov zastaranja ter pravnomočno razsojene stvari in do predloga za postavitev novega izvedenca pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, (1) da je ugovor pravnomočno razsojene stvari in kršitev načela kontradiktornosti mogoče uveljavljati v tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe, (2) da se arbitraža niti med postopkom niti v odločbi ni opredelila do ugovora prekluzije, podanega na obravnavi dne 12. 12. 2002 in nato v vlogi z dne 20. 11. 2003, (3) da arbitražna odločba temelji izključno na izvedenskem mnenju, predloženem s strani toženca, ki pa ga glede na to, da mu je tožnik že 24. 9. 2001 in nato še na naroku 12. 12. 2002 in v vlogi z dne 20. 11. 2003 ugovarjal, ni mogoče šteti za izvedensko mnenje, in (4) da je arbitraža pri odločitvi upoštevala edini dokazni predlog toženca (in še to izvedensko mnenje, ki nima take narave) in nobenega tožnikovega dokaznega predloga. Neobravnavanje ugovora prekluzije in neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov predstavljata grobo kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 4. točke 477. člena ZPP, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi pa je podan tudi razveljavitveni razlog iz 6. točke 477. člena ZPP. Ker že ti razlogi utemeljujejo razveljavitev arbitražne odločbe, se sodišče druge stopnje ni izreklo o utemeljenosti očitka v zvezi z ugovorom pravnomočno razsojene stvari.

3Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da mora arbitraža kljub temu, da posluje po lastnih pravilih, upoštevati temeljna načela civilnega procesnega prava, ob tem pa še izpostavlja, da stranki zaupata rešitev spora arbitraži zavedajoč se, da je njena odločitev dokončna. Razloge za razveljavitev arbitražne odločbe je zato treba razlagati restriktivno, arbitražne odločbe pa ni mogoče izpodbijati zaradi napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec trdi, da je sodišče druge stopnje po ovinku, tj. z ugotovitvijo, da se arbitraža ni opredelila do ugovora prekluzije, storilo prav to. Stališče sodišča druge stopnje, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem, je napačno. Neutemeljene so tudi ugotovitve o kršitvi načela kontradiktornosti. S stališčem, da je zaradi neopredelitve arbitraže do ugovora zastaranja, pri čemer se sodišče sklicuje na določbe ZOR (revident opozarja na drugačen pogodbeni dogovor), kršeno načelo kontradiktornosti, je poseglo na področje uporabe materialnega prava, to pa ni zajeto v 4. točki 477. člena ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, v čem naj bi bila nezakonitost arbitražnega postopanja v smislu opustitve vročanja vlog ali vabil oziroma da nasprotni stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Iz arbitražnega postopka izhaja nasprotno, namreč, da je bil tožnik tisti, ki je zavlačeval postopek in se ni držal nobenih rokov. Glede na to, da je bil tožniku na obravnavi 12. 12. 2002 dan tridesetdnevni rok, da se izjavi, pa tega ni izkoristil, in da mu je bil po zaslišanju izvedenca na obravnavi 23. 10. 2003 dan nov tridesetdnevni rok, da se izjavi o zaslišanju, pa je njegova vloga prispela na arbitražo šele 12. 12. 2003, je bila tožniku dana ustrezna možnost, da se izjavi. Poleg tega je izvedenec opravil ogled v navzočnosti obeh strank, da je bila sanacija izvedena, pa je dokazano z računi izvajalcev, ki so bili v spisu. Le v tem obsegu je arbitraža ugodila zahtevku. Ker obrazložitev arbitražne odločbe ni nujna, je neutemeljen tudi očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani odločbi. Toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Pravdni stranki sta 20. 12. 1996 sklenili gradbeno pogodbo. Tožnik je v letu 1997 za plačilo preostanka zneska, dogovorjenega za izvedbo del, vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in glede zneska 1.219.830 SIT dosegel ohranitev sklepa o izvršbi. V letu 1999 je toženec pri Stalni arbitraži Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Arbitraža) vložil tožbo zaradi znižanja vrednosti opravljenih del zaradi njihove nesolidne izvedbe za 1.250.000 SIT (znesek je med postopkom zvišal na 1.713.763 SIT). Trdil je, (1) da ima toženčevo delo deset napak, ki jih je specificiral, (2) da je toženec nekaj napak priznal, vendar nobene ni odpravil, (3) da ni pričakovati, da bi jih v bodoče odpravil in (4) da zato zahteva znižanje vrednosti del za znesek stroškov, potrebnih za odpravo napak. Dne 17. 11. 2004 je arbitraža izdala odločbo, katere izrek se glasi: "Tožbenemu zahtevku …, ki se glasi: Vrednost opravljenih gradbeno-obrtniških del tožene stranke na … objektu .. v znesku 4.401.777 SIT se zaradi nesolidne izvedbe zniža za 1.713.736 SIT, tako da vrednost vseh del, ki jih je tožena stranka opravila na prej navedenem gradbenem objektu tožeče stranke znaša 2.688.041 SIT. … (stroški) se delno ugodi tako, da se vrednost opravljenih gradbeno obrtniških del zniža za 1.250.136 SIT in tako vrednost vseh del znaša 3.151.641 SIT."

7Tožnik je vložil tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe, v kateri je arbitražni odločbi prvenstveno očital, da je napačno zavrnila ugovor pravnomočno razsojene stvari (očitek je obravnavan na treh od skupno pet strani tožbene naracije). Poleg tega je trdil, da odločitev temelji zgolj na mnenju dr. J., izdelanem štiri leta po opravljenih delih na zahtevo toženca in na podlagi ogleda, na katerega tožnik ni bil povabljen, odločba pa se ni izrekla o predlogu za imenovanje novega izvedenca in zaslišanju prič in ni navedla razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Zatem je še navrgel, da Arbitraža ni upoštevala pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2003 in v odločbi ni navedla razlogov za tàko stališče ter da se arbitražna odločba ni opredelila do ugovora zastaranja. V zaključku je navedel, (1) da se Arbitraža ni izrekla o ugovoru rei iudicatae, (2) da ni obrazložila, zakaj ni imenovala nepristranskega izvedenca in izvedla dokazov z novim izvedencem in zaslišanjem prič, (3) da se ni izrekla o ugovoru zastaranja, in (4) da mu zaradi napačnega stališča o prepoznosti pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2003 ni bila dana možnost obravnavanja, to pa pomeni, da so podani razveljavitveni razlogi iz 1., 2., 4. in 6. točke 477. člena ZPP.(1)

8Izhodišče pri oblikovanju arbitražnega postopka je avtonomija strank. Stranke so tiste, ki primarno oblikujejo arbitražni postopek.(2) Če takega dogovora ni, oblikujejo postopek arbitri, ki lahko pri tem podrejeno uporabljajo tudi državni procesni red. V tem je vsebina prvega odstavka 469. člena ZPP, v skladu s katerim lahko arbitri vodijo postopek pred arbitražo tako, kot štejejo za primerno, razen če se stranki nista sporazumeli drugače. Takò stranke kot arbitri so omejeni s tistimi procesnimi določbami, ki sodijo v okvir ti. procesnega javnega reda, se pravi z minimalnimi procesnimi garancijami, ki sodijo v pojem poštenega postopka.(3) Mednje sodi enako obravnavanje strank z možnostjo, da navajajo svoja stališča in se izjavijo o navedbah nasprotne stranke.(4) Meja javnega reda je prekoračena tedaj, ko gre za zlorabo procesnih pooblastil in je kršena pravica do poštenega postopka. Napačna uporaba procesnega preudarka (vključno s presojo o relevantnosti in o teži dokazov(5)) praviloma ne sodi v procesni javni red in ni razlog za razveljavitev arbitražne odločbe. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, pa v okvir procesnega javnega reda sodi tudi spoštovanje prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Obstoj dveh sodnih odločb o isti stvari je nezdružljiv z načeli pravne države.(6) Podobno je omejen tudi preizkus arbitražne odločbe z vidika njene obrazloženosti. Razveljavitveni razlog zaradi kršitev določb o obrazloženosti arbitražne odločbe je podan le, če obrazložitev ne dosega minimalnih standardov obrazloženosti. To pomeni, da razlogi odločbe ne smejo biti sami s seboj v nasprotju, iz njih pa mora biti jasno vidna dejanska podlaga odločitve.(7) Obrazložitev namreč ne služi kot podlaga instančni kontroli glede pravilnosti prvostopenjskih sodnih odločb, marveč le kot informacija stranki. Podobno kot presoja procesnopravne pravilnosti arbitražne odločbe je omejeno tudi izpodbijanje arbitražne odločbe z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Materialnopravna presoja je omejena s prepovedjo "révision au fond" in s tem na okvir pridržka javnega reda.(8) Tako tožnik ne more uspeti s trditvijo, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, razen če bi bila sporna razlaga v nasprotju z javnim redom.(9) Navedene omejitve izhajajo iz bistva reševanja sporov prek arbitraže kot enakovredne alternative sodnemu reševanju sporov: če bi bila arbitražna odločba podvržena presoji pravilnosti s strani sodišč, bi šlo le za neke vrste predstopnjo sodnemu postopku. Še bolj izostreno rečeno: če država dopusti arbitražno reševanje sporov, mora vzeti v zakup možnost nepravilnih arbitražnih odločb.

9Iz narave arbitražnega odločanja in ob upoštevanju ureditve izpodbojnih razlogov po ZPP izhaja, da je presoja arbitražne odločbe v sodnem postopku zelo zadržana. To dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da v primeru vložitve tožbe sodišče nobenega od razlogov ne sme preizkusiti po uradni dolžnosti in posledično, da je presoja arbitražne odločbe omejena na preizkus zatrjevanih in obrazloženih izpodbojnih razlogov. ZPP tega vprašanja ni uredil. ZMZPP, ki je v času izdaje sporne arbitražne odločbe urejal postopek priznanja tuje arbitražne odločbe, za nekatere izmed ovir za priznanje določa, da se upoštevajo le na ugovor stranke, vendar pa ne omogoča enoznačnega odgovora na vprašanje o obsegu presoje po uradni dolžnosti. Po sedaj veljavnem ZArb sodišče po uradni dolžnosti razveljavi arbitražno odločbo, če ugotovi, da predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma ali da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (2. točka drugega odstavka 40. člena). Glede na to, da gre po naravi stvari za omejeno presojo, do katere pride le, če to zahteva prizadeta stranka, je v dvomu treba zavzeti stališče, da se sodišče omeji na preizkus o obstoju zatrjevanih razlogov in v obsegu, v katerem so obrazloženi. V nasprotnem primeru – se pravi, če se sodišče odloči za preizkus, ki sega prek ali mimo tožnikovih navedb (ob ureditvi v ZPP mora za tako odločitev navesti utemeljene razloge), pa mora biti strankam dana možnost, da se o tem izjavijo.

10Pravdni stranki sta se v pogodbi dogovorili, da bo za reševanje sporov pristojna Arbitraža in da se določila pogodbe presojajo z uporabo Posebnih gradbenih uzanc. V odsotnosti drugačnega dogovora je bila arbitraža dolžna postopati po Pravilniku o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri GZS (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na tožbene navedbe in obseg presoje so za odločitev v zadevi pomembne predvsem določbe prvega odstavka 26. člena, petega odstavka 35. člena in drugega odstavka 38. člena Pravilnika. Po prvem odstavku 26. člena Pravilnika lahko senat vodi postopek tako, kot šteje za primerno, razen če je s pravilnikom drugače določeno. Pri tem mora obravnavati obe stranki enako in jima dati v vseh fazah postopka vse možnosti uveljavljati svoje pravice in navajati svoja stališča. V skladu s petim odstavkom 35. člena Pravilnika arbitražni senat presoja dopustnost, relevantnost, pomembnost in prepričljivost ponujenih dokazov, pri čemer upošteva, katera stranka nosi dokazno breme glede posameznega spornega dejstva. Po drugem odstavku 38. člena Pravilnika – člen ureja obliko in učinke arbitražne odločbe – mora senat navesti razloge, na katerih temelji arbitražna odločba, razen če sta se stranki sporazumeli, da je ni potrebno obrazložiti. Materialnopravno podlago za odločanje sta v skladu z dogovorom pravdnih strank predstavljala pogodba in Posebne gradbene uzance.

11Tožnik je kot prvi razlog za razveljavitev arbitražne odločbe navedel, da je arbitraža zmotno zavrnila njegov ugovor, da je bilo o isti stvari že odločeno s pravnomočno sodno odločbo, in da svojega stališča v odločbi ni utemeljila. Sodišče druge stopnje se o utemeljenosti teh trditev ni izreklo, ker je tožbenemu zahtevku za razveljavitev arbitražne odločbe ugodilo iz drugih razlogov. Revizijske trditve, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da je ugovor pravnomočno razsojene stvari utemeljen, torej nimajo opore v izpodbijani odločbi. Zgolj ob strani Vrhovno sodišče dodaja, da morda res ni mogoče govoriti o gradaciji razveljavitvenih razlogov, vendar pa je bil ta ugovor v obravnavani zadevi ključen. V primeru njegove utemeljenosti bi bil namreč nov arbitražni postopek nedopusten; v primeru utemeljenosti vseh drugih razveljavitvenih razlogov pa je oziroma bi bila možna sprožitev novega arbitražnega spora.

12Naslednji razlog, s katerim je tožnik utemeljeval zahtevek za razveljavitev arbitražne odločbe, je bil, da v arbitražni odločbi ni obrazloženo, zakaj ni bil imenovan nepristranski izvedenec in zakaj niso bili izvedeni dokazi z novim izvedencem in zaslišanjem prič, ter da ni zavzela stališča o ugovoru zastaranja, ki ga je tožnik podal v arbitražnem postopku.

13Sodišče druge stopnje je navedena ugovora presojalo tako z vidika kršitve pravil o obrazloženosti kot tudi z vidika kršitve kontradiktornosti oziroma enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Zavzelo je stališče, da je vprašanje zastaranja, ki ga je treba šteti kot ugovor prekluzije, glede na določbe ZOR o rokih za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova jamčevanja za napake in pogodbeni dogovor odločilno, večplastno in zapleteno vprašanje, do katerega se arbitraža niti med postopkom niti v odločbi ni opredelila, tako da sta podana oba razveljavitvena razloga, in da se je arbitražna odločba oprla izključno na izvedensko mnenje dr. J., ki glede na to, da ga je pridobila ena od strank, nasprotna stranka pa mu je ugovarjala, sploh ni izvedensko mnenje, pri tem pa je neutemeljeno zavrnila vse dokazne predloge, ki jih je v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev predlagal tožnik, in te odločitve ni ustrezno obrazložila.

14Sodišče druge stopnje je pri presoji o obstoju zatrjevanega razveljavitvenega razloga, tj. kršitev pravil o obrazloženosti arbitražne odločbe, izhajalo z (materialnopravno) zmotnega razumevanja o njegovi vsebini. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da je dolžnost obrazložitve sodne odločbe odraz obveznosti sodišča do seznanitve s strankinimi navedbami ter do opredelitve do teh navedb. Prav tako je pritrditi stališču, da gre za dva vidika pravice do izjave, sankcionirana v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,(10) ki je po besedilu enaka 4. točki 477. člena ZPP. Ne glede na to vprašanje obrazloženosti arbitražne odločbe ne more predstavljati podlage za ugotovitev izpodbojnega razloga iz 4. točke 477. člena ZPP. Med razlogi za razveljavitev arbitražne odločbe je nespoštovanje pravil o obrazloženosti arbitražne odločbe naštet kot samostojen izpodbojni razlog in je torej izločen iz konteksta presoje o spoštovanju pravice stranke do izjave v arbitražnem postopku. Že to daje podlago za stališče, da obrazloženost arbitražne odločbe ni tako tesno povezana s pravico do izjave, kot to velja v sodnem postopku. V prid takemu sklepanju govori tudi zgoraj opisana razlika v namenu obrazložitve na eni strani sodne in na drugi strani arbitražne odločbe. Obe sicer služita komunikaciji med stranko in (raz)sodiščem, vendar pa ima stranka pravico zahtevati preizkus sodne odločbe pred instančnim sodiščem, arbitražna odločba pa je dokončna. Obrazložitev arbitražne odločbe je zato zadostna že, če so iz nje razvidni ključni razlogi za odločitev in če je v njej zavzeto stališče o bistvenih navedbah strank. Le v tem okviru bi smelo sodišče druge stopnje presojati tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval kršitev pravil o obrazloženosti arbitražne odločbe. Sodišče druge stopnje pa je na podlagi ugotovitve, da je bil ugovor zastaranja (ki ga je štelo za ugovor prekluzije) materialnopravno pomemben za odločitev v zadevi, in na podlagi ugotovitve, da je Arbitraža neutemeljeno zavrnila tožnikove dokazne predloge, ki so se nanašali na odločilna dejstva, sklenilo, da arbitražna odločba ni ustrezno obrazložena. Revidentova slikovita navedba, da je s tem "po ovinku", a nedovoljeno, preizkusilo arbitražno odločbo z vidika pravilne uporabe materialnega prava in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je utemeljena.

15Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, je arbitražna odločba v zvezi z dokaznimi predlogi, ki jih je tožnik kot toženec podal v arbitražnem postopku, zavzela stališče, da je s tem le pavšalno zavrnil navedbe dr. J., podane v zaslišanju. Arbitraža torej dokaznih predlogov ni spregledala. Zahtevi po obrazloženosti odločbe je bilo s tem zadoščeno.

16Stališče sodišča druge stopnje, da se arbitražna odločba ni opredelila do ugovora zastaranja, je sicer pravilno, vendar pa se postavlja vprašanje, ali ga je toženec sploh v takšni meri obrazložil, da je bilo soočenje z njim v arbitražnem postopku in v obrazložitvi potrebno. Sodišče druge stopnje je namreč že sàmo navedlo, da je za presojo o utemeljenosti ugovora (prekluzije) odločilen odgovor na vrsto dejanskih vprašanj, ni pa se opredelilo do tega, ali je tožnik z ustreznim sklopom odločilnih dejstev podprl svoj ugovor. Če ga ni, se arbitraža do ugovora sploh ni bila dolžna opredeliti. Zaradi zmotne presoje o vsebini obravnavanega razveljavitvenega razloga se izpodbijana sodba do tega vprašanja ni opredelila.

17Drugo – in od vprašanja obrazloženosti arbitražne odločbe ločeno – vprašanje je, ali je bila tožniku zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagal, odvzeta možnost obravnavanja v postopku. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je oblikovanje arbitražnega postopka v bistveno večji meri, kot je to v sodnem postopku, prepuščeno strankam in arbitraži. Z arbitražnim dogovorom in dogovorom o poteku postopka sta se stranki smeli dogovoriti, da je postopek manj formalen ter posledično hitrejši in enostavnejši.(11) V okviru dogovora strank je tako oblikovanje postopka, vključno s presojo o dopustnosti, relevantnosti, pomembnosti in prepričljivosti ponujenih dokazov, v rokah arbitrov (od tod reklo, da je arbiter gospodar postopka). Z vidika 4. točke 477. člena ZPP je meja oblikovanja postopka s strani arbitraže ustrezno ubesedena v 26. členu Pravilnika: obe stranki morata imeti enako možnost v vseh fazah postopka uveljavljati svoje pravice in navajati svoja stališča. Podlage za presojo, ali je bila strankam ta možnost zagotovljena, ne more predstavljati zgolj obrazložitev arbitražne odločbe. Kot je bilo že obrazloženo, ima v arbitražnem postopku drugačno funkcijo kot v sodnem postopku. Sodišče mora zato opraviti presojo o obstoju te kršitve na podlagi ocene celotnega poteka postopka. Vsaj praviloma bo zato lahko dovolj zanesljivo podlago za presojo o obstoju razveljavitvenega razloga iz 4. točke 477. člena ZPP predstavljalo šele soočenje argumentiranih stališč tožnika o razlogih, zaradi katerih naj mu ne bi bila zagotovljena možnost obravnavanja v arbitražnem postopku, in stališč nasprotne stranke ob upoštevanju listin o dejanskem poteku postopka. V izpodbijani sodbi je presoja o obstoju izpodbojnega razloga zmotno vezana na obrazložitev arbitražne odločbe, ne da bi bila hkrati opravljena ocena o poteku celotnega postopka. Verjetno je prav zaradi tega sodišče sploh ugotovilo kršitev iz 4. točke 477. člena ZPP. Tožnik je namreč v svojih navedbah to kršitev povezoval le z domnevno napačnim stališčem arbitraže o prepoznosti pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2003 in posledičnemu neobravnavanju vloge, ne pa tudi s stališčem arbitraže o ugovoru zastaranja in usodi njegovih dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje pa tudi ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali presojo o obstoju tega razveljavitvenega razloga po uradni dolžnosti.(12)

18Zaradi zmotne materialnopravne presoje o obstoju razveljavitvenih razlogov je treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker se sodišče druge stopnje ni izreklo o utemeljenosti ugovora pravnomočno razsojene stvari, utemeljenost ugovora pa bi že sama po sebi imela za posledico zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču druge stopnje. Sodišče bo moralo zavzeti stališče o ugovoru pravnomočno razsojene stvari, presojo o obstoju ostalih zatrjevanih razlogov za razveljavitev – če se bo sploh pokazala za potrebno – pa omejiti (1) na zatrjevane (in obrazložene) razveljavitvene razloge in (2) na obseg posameznih razveljavitvenih razlogov. Če bo zavzelo stališče, da je treba o obstoju katerega od razlogov za razveljavitev arbitražne odločbe soditi po uradni dolžnosti, pa bo moralo to stališče posebej obrazložiti.

19Odločitev o toženčevih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Določba se v relevantnem delu glasi: "Razveljavitev arbitražne odločbe se lahko zahteva: 1. če sploh ni bila sklenjena pogodba o arbitraži ali če ta pogodba ni bila veljavna; 2. če je bila glede sestave arbitraže ali glede sprejema odločbe prekršena kakšna določba tega zakona ali pogodbe o arbitraži; ... 4. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred arbitražo; … 6. če arbitražna odločba ni bila obrazložena v smislu prvega odstavka 473. člena tega zakona ali če izvirnik in prepisi arbitražne odločbe niso podpisani tako, kot je to določeno v drugem odstavku 473. člena tega zakona; ..."

Op. št. (2): Kršitve tega dogovora predstavljajo izpodbojni razlog.

Op. št. (3): Prim. Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 50.

Op. št. (4): Prim. drugi odstavek 469. člena ZPP: "Arbitri morajo obravnavati obe stranki enako in jima dati v vseh fazah postopka vse možnosti, da navajata svoja stališča in se izjavita o navedbah nasprotne stranke." Podobno tudi 18. člen Vzorčnega zakona UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži: "Stranke je treba obravnavati enako; vsaki stranki mora biti dana možnost, da v polni meri pojasni svoje stališče."

Op. št. (5): Prim. spodaj navedeni peti odstavek 35. člena Pravilnika o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri GZS.

Op. št. (6): Prim. tudi 99. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Op. št. (7): Meja še zadostne oziroma ustrezne obrazloženosti odločbe je postavljena drugače kot za sodne odločbe. Teorija navaja, da je standardu minimalne obrazloženosti zadoščeno, če obrazložitev ni očitno nesmiselna, če ni omejena na prazne besedne zveze, če je zavzeto stališče o bistvenih navedbah in obrambnih sredstvih strank, če so obrazložene ključne točke, na katerih temelji izrek odločbe. Tako npr. (za primerljivo nemško ureditev) Zöller, Zivilprozessordnung, Otto Schmitt Verlag, Köln, 2007, str. 2560, in Prütting, Gehrlein, ZPO Kommentar, Luchterhand, 2010, str. 2137.

Op. št. (8): Tako je izrecno določeno v sedaj veljavnem Zakonu o arbitraži (v nadaljevanju ZArb), ki sledi Vzorčnemu zakonu UNCITRAL.

Op. št. (9): Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali sme sodišče v okviru izpodbojnih razlogov presoditi tudi, ali je arbitraža uporabila dogovorjeno pravo oz. ali je za razsodbo po načelih pravičnosti imelo podlago v dogovoru strank. Tàko stališče zavzema npr. Ude, op. cit., str. 247.

Op. št. (10: Tàko je ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prim. tudi Zobec v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 294.

Op. št. (11): Nenazadnje tak postopek doprinese tudi k manjšemu tveganju za skrhanje bodočih poslovnih odnosov med strankama, kar je eden od razlogov za sklenitev arbitražnega dogovora.

Op. št. (12): Če je menilo, da bi moralo ta razlog upoštevati po uradni dolžnosti, bi moralo to posebej obrazložiti, morebitno stališče o tem, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja, pa presoditi ob upoštevanju narave arbitražnega postopka nasploh in glede na potek postopka kot celote. ZPP namreč izrecne podlage za stališče, da sodišče v primeru vložitve tožbe preizkusi obstoj katerega izmed razveljavitvenih razlogov po uradni dolžnosti, ne daje. Revizijsko sodišče dopušča možnost, da bi mogli obstajati razlogi, ki bi narekovali ex offo preizkus v določenih primerih, vendar pa iz izpodbijane sodbe te okoliščine ne izhajajo. Do tega vprašanja se zato v tej odločbi ni treba opredeliti.