VSM Sodba I Cp 80/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), ki glasi, kot je to razvidno iz točke I izpodbijane sodbe in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.038,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da toženka tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala tožnikovih navedb o obstoju in obsegu skupnega premoženja, o vrednosti posameznih (ne)premičnin in ni zanikala, da je vso skupno premoženje odtujila, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti dokazni postopek, da bi lahko ugotovilo obstoj in višino dajatvenega zahtevka. Ker slednjega ni storilo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da skupno premoženje več ne obstaja, saj je bilo prodano za denar, denar pa porabljen, tožnik pa od tega nima nič, saj toženka ni uspela dokazati, da je s prodajo pridobljen denar nakazala na tožnikov ali skupni transakcijski račun, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno presojati tudi skozi določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi, česar pa ni storilo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pritožbeno nesporno je, da sta bili pravdni stranki v obdobju od meseca oktobra 2008 do konca leta 2013 oziroma do začetka leta 2014 v zunajzakonski skupnosti, v času katere sta ustvarili skupno premoženje v obsegu, kot to zatrjuje tožnik. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bila formalna lastnica vsega skupnega premoženja toženka, ki je to premoženje v času trajanja zunajzakonske skupnosti tudi prodala in zanj prejela vso kupnino. Pritožbeno sporno pa ostaja koliko denarnih sredstev od prodaje skupnega premoženja je v času razpada zunajzakonske skupnosti še obstajalo in kakšen je bil delež tožnika na skupnem premoženju.

7Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da sta imeli pravdni stranki v času razpada zunajzakonske skupnosti še kaj skupnega premoženja - denarnih sredstev pridobljenih s prodajo (ne)premičnin - ki bi lahko bilo predmet delitve. Tožnik namreč ni uspel izpodbiti že v odgovoru na tožbo podanih navedb toženke, da ob razpadu zunajzakonske skupnosti pravdni stranki nista imeli več nobenega skupnega premoženja, tudi denarja od prodaje (ne)premičnin ne. Tožnik je namreč zaslišan kot stranka sam izpovedal, da ne ve kaj je ostalo od skupnega premoženja ob razpadu zunajzakonske skupnosti, po drugi strani pa je potrdil navedbe toženke, da je s kupnino od prodanih (ne)premičnin odplačevala tudi dolgove. Slednja je namreč zaslišana kot stranka izpovedala, da je več kot polovico denarja od prodaje skupnega premoženja šlo za poplačilo hipotekarnega kredita P., s preostankom kupnine pa sta pravdni stranki živeli na Baliju, Avstraliji in Novi Zelandiji, saj v tem času nista nič delali in nič zaslužili, tako da sta celoten denar porabili. Da je temu tako nenazadnje priznava tudi pritožba sama, ko zapiše, "… da premoženje kot takšni, ki bi ga bilo šteti kot skupno (ne glede na razmerje po deležu in višini) več ne obstaja". Glede na navedeno se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot dejansko in materialnopravno pravilna.

8Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnik pritožbe ne vlaga iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 339. člena ZPP), ob tem pa že iz zaslišanja pravdnih strank nesporno izhaja, da skupnega premoženja (denarja od prodaje (ne)premičnin) v času razpada zunajzakonske skupnosti ni bilo več, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati nadaljnjega dokaznega postopka z zaslišanjem prič, pritegnitvijo izvedenca avtomobilske in gradbene stroke ter opravo poizvedb pri UE Maribor in UE Celje, saj je bilo formalno lastništvo (ne)premičnin in njihova prodaja med pravdnima strankama nesporno, izvedba dokazov pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožnika glede obstoja in višine denarnega zneska, ki naj bi predstavljal skupno premoženje pravdnih strank ob razpadu njune zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje tako z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9Prav tako sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj se tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni skliceval na neupravičeno obogatitev (190. člen OZ) in ni zatrjeval prikrajšanja na svoji strani, neupravičene obogatitve na strani toženke ter medsebojne vzročne zveze, zato vse navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto ( prvi odstavek 337. člena ZPP).

10Tožnik stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

11Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).