VSK Sklep Cpg 63/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,64 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018.

2Z izpodbijanim sklepom v zvezi s popravnim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo ugovoru tožeče stranke zoper položeno varščino in sklep, s katerim ji je bila naložena položitev varščine, razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 743,97 EUR.

3Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. V uvodu sicer navaja, da se pritožuje samo zoper 2. točko izreka (odločitev o stroških) v nadaljevanju pa pretežno napada odločitev v 1. točki. Sodišču najprej očita, da je odločalo v zadevi, ki je že pravnomočno končana, saj je bil postopek zavarovanja s sklepom ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena. V zvezi s tem se ne strinja s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče. Meni, da je treba določbo 274. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) razlagati tako, da z izdajo sklepa o varščini upnik izgubi pravni interes za zavarovanje, kakršnega je predlagal, po drugi stranki pa je tako zavarovanje za dolžnika ugodnejše. V nadaljevanju pa se pritožnik ukvarja z razlogi, iz katerih je sodišče odločilo, da pogoji za zavarovanje niso podani. Ponavlja svoje trditve in meni, da je sodišče prezrlo številne pisne dokaze (vsebina pogodbe, sodelovanje pri sestavi in odobritev opravljenih opravil, dejstvo, da je tožena stranka prve račune plačala), ki potrjujejo navedbe tožeče stranke, odločitev pa je oprlo na golo in pavšalno zanikanje dejstev s strani tožene stranke. Prav tako ni upoštevalo časovnega sosledja dogodkov ter dejstva, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo. Slednja je tudi ves čas postopka spreminjala pravno podlago, kar bi sodišče moralo upoštevati pri dokazni oceni. Glede na potek postopka pa je sodišče preveliko težo dalo dejstvu, da tožeča na ugovor ni odgovorila. Iz naslova tožene stranke je jasno razbrati, da ima sedež v tujini, zato velja domneva, da obstoji nevarnost. Slovenska pristojnost je sporazumno dogovorjena le za pravdni postopek, izvršitev odločbe pa bo morala uveljavljati po sedežu tožene stranke, torej v Š.. Odtujevanje delnic po pisnem opominu pa nedvomno kaže na določena subjektivna in objektivna ravnanja v slabitev svojega premoženja. Ne držijo navedbe, da je tožena stranka 10 % delnic odsvojila, da ne bi kršila Zakona o bankah (ZBan-2). Toženka ima pravne strokovnjake in je ZBan-2 kršila že z nakupom prevelikega števila delnic. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka prejela opomin na plačilo tik pred parkiranjem delnic. Vprašanje nesorazmernosti pa je v celoti v domeni sodišča, ki bi lahko blokiralo toliko delnic, kot meni, da je sorazmerno. Napačna je odločitev o stroških v zvezi s položitvijo varščine, saj so ti nastali zaradi predloga tožene stranke o nadomestitvi začasne odredbe z varščino. Gre torej za stroške, ki jih je tožena stranka povzročila sama s svojimi dejanji. Odločitev v sklepu je glede višine tudi neobrazložena.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo, zoper katero je tožena stranka vložila ugovor. Hkrati z vložitvijo ugovora je predlagala tudi nadomestitev izdane začasne odredbe z varščino. V predlogu je izrecno navedla, da kljub temu, da bi sodišče predlogu za nadomestitev z varščino ugodilo, še vedno vztraja pri svojem ugovoru, saj po njenem mnenju niso podani pogoji za zavarovanje po določbah ZIZ (in s tem tudi ne za varščino). Sodišče je ugovor vročilo v odgovor, tožeča stranka na ugovor ni odgovorila. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje predlogu za nadomestitev začasne odredbe z varščino ugodilo in posledično razveljavilo opravljena dejanja in postopek zavarovanja z začasno odredbo po plačilu varščine ustavilo (tretji odstavek 274. člena ZIZ). Sklep je res že pravnomočen, vendar z njim ni bilo odločeno tudi o ugovoru zoper utemeljenost predloga za zavarovanje. Varščina namesto začasne odredbe je namreč dopustna le v primeru, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo. Z obema sklepoma je sodišče prve stopnje zato le nadomestilo začasno odredbo z varščino. Tožena stranka ugovora, v katerem je trdila, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje, nikoli ni umaknila. Sodišče prve stopnje zato po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo postopka, ko je odločalo še o ugovoru. Drugačno stališče bi pomenilo, da mora dolžnik, ki meni, da pogoji za začasno odredbo niso podani, trpeti neugodne posledice izdane začasne odredbe vse do odločitve o pritožbi zoper izdano začasno odredbo. Predlog za nadomestno varščino, podan v ugovoru zoper začasno odredbo, pa bi glede na postopek, določen v 274. členu ZIZ¹, dejansko pomenil odpoved ugovoru, kar pa je v nasprotju z namenom vložitve ugovora in tudi v nasprotju s pravico dolžnika do sodnega varstva.

7Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča, da tožeča stranka v postopku ni izkazala verjetnosti svoje terjatve in tudi ne drugega pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju.

8V pravdi tožeča stranka uveljavlja zahtevek v zvezi s sklenjeno posredniško pogodbo iz naslova neplačanega mesečnega pavšala, iz naslova pogodbene kazni, ker naj bi tožena stranka v nasprotju s pogodbo uporabila pridobljene informacije ter iz naslova stroškov prevoda (glede slednjega pritožba nima konkretnih navedb). Glede pogodbene kazni je tožena stranka v ugovoru podala konkretne navedbe, ki kažejo na to, da informacije, pridobljene od tožeče stranke, niso bile uporabljene za sklenitev posla (str. 13 ugovora). Na te konkretizirane trditve pa tožeča stranka ni odgovorila. V trenutku, ko sklep o varščini in sklep o ustavitvi postopka ter razveljavitvi postopka še ni bil izdan, ob upoštevanju opozorila sodišča v pozivu na odgovor ni bilo nobene podlage za sklepanje, da tožeča stranka za odgovor na ugovor ni imela pravnega interesa. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so glede na procesno gradivo, s katerim je sodišče prve stopnje razpolagalo ob izdaji izpodbijanega sklepa, zato verjetnejše trditve tožene stranke in terjatev tožeče iz naslova pogodbene kazni ni verjetno izkazana.

9Podobno pa velja za terjatev iz naslova pavšalnih mesečnih plačil. V tožbi in predlogu se je tožeča stranka sklicevala na pogodbo, v kateri je bil dogovorjen pavšalni mesečni znesek, in na dejstvo, da pogodba ni bila formalno razvezana. Priložila je listine o izpolnjevanju obveznosti, ki pa so se nanašale na obdobje pred julijem 2017. V zvezi s tem je v ugovoru tožena stranka navedla, da tožeča stranka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnjevala, zlasti pa ni izkazala, da bi v obdobju, za katero zahteva plačilo (od julija 2017 dalje), opravila kakršnokoli aktivnost. Priložene listine tega dejansko ne izkazujejo. Res je bil dogovorjen pavšal, vendar to ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena do plačila, ne da bi storila karkoli v smeri izpolnjevanja svojih obveznosti po pogodbi. Drugačna razlaga dogovora je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti z načelom vestnosti in poštenja. V pogodbi (priloga A5) je bilo dogovorjeno, kaj zajema pavšal (6. člen), na zahtevo naročnika se je posrednik zavezal na poziv naročnika pripraviti pisno poročilo o opravljanju storitev po tej pogodbi (drugi odstavek 4. člena). Kljub ugovoru, da posrednik v obdobju, za katerega uveljavlja plačilo, ni delal ničesar, in kljub opozorilu na posledice, če na ugovor ne odgovori, tožeča stranka ni podala odgovora na ugovor, zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da bi v spornem obdobju opravljala kakršnekoli storitve. Če je tako, terjatve tudi v tem delu ni verjetno izkazala.

10Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjimi razlogi sodišča prve stopnje, da ni podana nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Po četrtem odstavku tega člena se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Da bo terjatev morala biti uveljavljena v tujini, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Za to pa ne zadošča že dejstvo, da gre za tujo družbo. Že iz predmeta zavarovanja, kakršen je bil predlagan, izhaja, da ima tožena stranka v Sloveniji precejšnje premoženje, ki zadošča za uveljavitev terjatve. Ker tožeča stranka drugih okoliščin ni navajala, je odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana domneva iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ, pravilna.

11Prav tako pa tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi tožena stranka odtujevala, skrivala ali kako drugače razpolagala s premoženjem z namenom, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka predvsem še ima premoženje, odsvojila pa je le tiste delnice, ki presegajo 10 % delež, za kar bi morala pridobiti dovoljenje Banke. Še pomembneje pa je, da je tožena stranka zaprosila Banko za izdajo dovoljenja za pridobitev vsaj 50 % deleža v Hranilnici (ta zaključek za pritožbo ni sporen), kar kaže, da si tožena stranka prizadeva za pridobitev še več premoženja v Sloveniji in o skrivanju premoženja z namenom izogniti se uveljavitvi sporne terjatve ni mogoče govoriti.

12Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,64 EUR (tar.št. 27/6 Odvetniške tarife, 11. člen Odvetniške tarife in DDV na odvetniške storitve).

¹ Po določbi četrtega odstavka 274. člena ZIZ mora sodišče, če dolžnik položi varščino, ustaviti postopek in razveljaviti že opravljena dejanja.