VSL Sodba I Cp 1531/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„1. Ugotovi se, da tožena stranka nima dedne pravice po pokojni A. A. zaradi razdedinjenja.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.331,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 344,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da toženka nima dedne pravice po pokojni A. A. zaradi razdedinjenja. Tožnikom je naložilo, da morajo v 15 dneh toženki nerazdelno plačati stroške postopka v znesku 1.363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred drugega sodnika. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da toženkino ravnanje s pokojno materjo sicer lahko pomeni razlog za razvezo izročilne pogodbe, da pa isto ravnanje ne more pomeniti razloga za razdedinjenje toženke. Stališče je zmotno tako zaradi napačne ocene izvedenih dokazov kot zaradi napačne uporabe materialnega prava (42. člena Zakona o dedovanju - ZD). Ravnanje toženke z zapustnico je bilo veliko več kot le kršitev izročilne pogodbe. Sodišče je v tej in v dveh prejšnjih pravdah obravnavalo iste historične dogodke, ki so se dogajali približno v obdobju od leta 2000 do 2003. Tožniki so se v tej pravdi sklicevali na obe prejšnji pravdi le zaradi lažjega dokazovanja toženkinega zavržnega ravnanja z zapustnico. Iz navedb v tožbi je razvidno, da je isto toženkino ravnanje tudi utemeljen razlog za njeno razdedinjenje. Tožniki v tej pravdi trdijo in dokazujejo, da je bilo ravnanje toženke z materjo naklepno, premišljeno, vztrajno in dolgotrajno. Šlo je za brutalno in perfidno psihično nasilje in izživljanje toženke nad zapustnico, katerega namen je bil izgnati zapustnico iz skupnega stanovanja zapustnice in toženke v pritličju hiše na naslovu toženke. V času veljavnosti izročilne pogodbe od leta 1992 do 2006 je imela toženka na tem delu nepremičnine služnost stanovanja, pred in po tem obdobju pa je bila solastnica nepremičnine. Spomladi 2003 je mati izključno zaradi toženkinega brutalnega psihičnega šikaniranja odšla v dom za onemogle, kjer je ostala do svoje smrti leta 2012. Tožniki so opisali in dokazovali, da je toženka zapustnici odklopila vodo in ogrevanje v njenih prostorih, ji preprečevala uporabo pralnega stroja, jo psihično maltretirala, preprečevala stike med zapustnico in člani družine pokojnega B. B., preprečevala oz. motila uporabo WC v pritličju hiše in toženko tudi fizično napodila iz hiše. Sodišče prve stopnje v sodbi natančno povzame izpovedbe tožnikov in štirih prič ter zapustnice iz prejšnjih pravd. Vse naštete izpovedbe so za toženko obremenilne in potrjujejo trditve tožnikov v tej pravdi. Nikjer v prvi sodbi ni zapisano, da jim sodišče ne verjame. Verjame jim, a hkrati ocenjuje, da ravnanje toženke vseeno ni bilo dovolj hudo, da bi to pomenilo razlog za razdedinjenje. Taka materialnopravna ocena sodišča prve stopnje je napačna. V nadaljevanju pritožbe tožniki analizirajo posamezna ravnanja toženke na škodo zapustnice, ki so bila v postopku dokazana in pomenijo veliko več kot le kršitev izročilne pogodbe. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je toženka lastno mater psihično maltretirala, to za sodišče ni bilo dovolj, ampak naj bi šlo le za ne dovolj hudo obliko spora h kateremu je prispevala celo sama zapustnica. Toženko so obremenile praktično vse priče, celo njena hči. Povsem nevtralna priča C. C. je tudi zelo obremenila toženko. Ravno njeno izpoved je sodišče upoštevalo kot ključno v obeh prejšnjih pravdah. Tudi prvostopna sodnica je 23. točki sodbe zapisala, da tej priči verjame. Prvo sodišče ravnanje toženke poskuša omiliti v kontekstu spora med njo in njenim bratom D. Obstoj tega spora je povsem nesporen, a toženka ni imela nobenih razlogov, da bi kaznovala svojo mater, ker ta v sporu ni potegnila s toženko. Prvo sodišče poleg tega poskuša omiliti nekatera toženkina ravnanja do matere. Vsi dokazi za sodišče niso dovolj, še vedno dopušča možnost, da je šlo le za posamične primere oz. je bila celo sama zapustnica kriva za neuporabo stranišča, saj se je vendar bala, da jo bo toženka zaklenila vanj. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je toženka zamenjala ključ stanovanja in s tem zapustnici preprečila vstop v njeno lastno stanovanje, a tudi to je za sodišče razumljivo in pričakovano glede na dolgotrajne spore in porušeno razmerje. Sodišče se v 24. točki obrazložitve neutemeljeno sklicuje na štiri judikate, ki govorijo o različnih vprašanjih razdedinjenja, ki so neuporabni za predmetno zadevo, saj obravnavajo mnogo lažje kršitve dediča proti zapustniku. Po mnenju sodišča naj bi judikat II Cp 1223/2001 izenačeval hudo kršitev moralnih obveznosti s hujšim kaznivim dejanjem. Če bi bilo to res, potem Zakon o dedovanju ne bi imel 1. in 2. točke 42. člena, ampak samo 2. točko. Razen tega pa je tudi sodna praksa (npr. judikat II Ips 252/1995 že v času uporabe ODZ) povedala, da ni mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Prvo sodišče tudi zapiše, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bila eksistenca zapustnice ogrožena, saj je zapustnica imela svojo pokojnino. Tudi ta ugotovitev je napačna, saj iz izpovedbe priče C. C. jasno izhaja, da je bila zapustnica shirana in so jo na pobudo CSD poslali v dom za onemogle, kjer se je njeno stanje zelo izboljšalo. Ugotovitev sodišča, da je tudi zapustnica prispevala k nastali situaciji, ni le napačna, ampak tudi neprimerna in do zapustnice izjemno krivična.

3Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da se pritožba zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožniki so zakoniti dediči po pokojnem B. B., ki je umrl med zapuščinskim postopkom po svoji materi A. A. Slednja je z oporoko pred pričami vse svoje premoženje zapustila sinu B. B., hčer D. D. (toženko) pa razdedinila zaradi zavržnega ravnanja zoper njo. Ravnanja, ki se ji očitajo, so bila tudi razlog za razvezo izročilne pogodbe, ki jo je A. A. sklenila v letu 1992, s katero je toženki izročila solastni del hiše (pol pritličja) in polovico zemljišč okrog hiše. Zapustnica je imela dogovorjeno dosmrtno služnost stanovanja v hiši in živela skupaj s toženko v pritličju stanovanjske hiše v E., vse do leta 2003, ko je bila nameščena v dom starejših občanov, kjer je bivala do svoje smrti (leta 2012).

6Tožniki trdijo, da toženkino zavržno ravnanje, ki je bilo ugotovljeno v obeh¹ pravnomočnih sodbah glede razveze izročilne pogodbe, hkrati predstavlja razlog za razdedinjenje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ugotovljena toženkina ravnanja „v skupnem učinku“ ne pomenijo hujše pregrešitve nad zapustnico s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti, ki bi lahko utemeljevala razdedinjenje.

7Pravno podlago za odločitev v tožbenem zahtevku, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja določba 42. člena ZD, ki določa, da oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža: 1. če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom; 2. če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika, njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše; 3. če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Zapustnica A. A. je v svoji pisni oporoki pred pričami z dne 2. 3. 2007 na nedvomen način izrazila svojo voljo, da razdedinja svojo hčer oziroma toženko (primerjaj 43. člen ZD), kot razlog pa je navedla hčerino veliko nehvaležnost in zavržno ravnanje proti njej v letih 1999 do 2002, kar je bilo tudi razlog za delno razvezo izročilne pogodbe iz leta 1992 (v delu, ki se nanaša na toženko).

8Hujša kršitev moralnih dolžnosti je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče po presoji okoliščin konkretnega primera. V sodni praksi² je bilo že večkrat zavzeto stališče, da teže vzrokov za razdedinjenje ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika do dediča, ampak morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da dediču ne gre (niti) z zakonom zagotovljen nujni delež. Vzroke za razdedinjenje je zato treba razlagati ozko, iti pa mora za hujše kršitve (tudi) po merilih širše družbene morale. Kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča do zapustnika se šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje.

9Iz navedenih izhodišč je sicer pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje, vendar materialno pravno zmotno ocenilo, da ugotovljen neprimeren³ odnos toženke do zapustnice „zadošča“ za razvezo izročilne pogodbe, ne pa tudi za razdedinjenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (1) da je bilo stanovanje zapustnice pozimi in v hladnem obdobju mrzlo⁴; (2) da je toženka zapustnici očitala oziroma omejevala porabo vode in elektrike, (3) da je toženka zapustnici preprečevala souporabo skupnih prostorov, tako da ji je prepovedala stike s sorodniki skozi edini prehod do zapustnice, to je skozi stanovanje toženke, zato so se z njo lahko pogovarjali in ji hrano dostavljali le skozi okno, (4) da je toženka po odhodu zapustnice v dom zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, zato zapustnica ni mogla iz doma prihajati v svoje stanovanje, kadar si je zaželela, (5) da je toženka s svojimi ravnanji in nagajanji povzročila zapustnici hudo stisko, zlasti z glasnim navijanjem glasbe v nočnih urah in tolčenjem, (6) da je zapustnica zaradi opisanih razmer, ki so trajale od leta 1999 do leta 2002, močno shirala, posredovali so organi socialnega skrbstva in jo namestili v dom.

10Po mnenju sodišča prve stopnje so vsa (sicer ugotovljena) ravnanja toženke vsaj delno pričakovana in razumljiva, ker je bila toženka od leta 1999 v hudem sporu z bratom (pravnim prednikom tožnikov), ki je živel v isti hiši. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je „takrat toženka, očitno jezna, ker se mama ni postavila proti sinu D. in je še vedno ohranjala normalne odnose z njim in njegovo družino, obrnila proti mami“⁵ in da je „brez dvoma zapustnica trpela zaradi psihičnih pritiskov toženke, ki so bili primarno namenjeni njenemu bratu D., odražali pa so se preko in na zapustnici, ki je postala nekakšen posrednik neverbalne komunikacije med sinom in hčerko“⁶ ter zaključilo, da v kontekstu takšne družinske situacije, h kateri je veliko prispeval brat D., deloma pa tudi zapustnica z umikanjem vase, tihim prenašanjem in trpljenjem (tudi sinovih izpadov) in bežanjem pred reševanjem problemov ne more iti za hujšo kršitev moralne obveznosti.

11Iz navedenega je očitno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so razlogi za toženkino zavržno ravnanje z zapustnico pravno pomembni⁷. Toženkin spor z bratom ne more zmanjšati teže toženkinega nedopustnega vedenja do matere, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri materi povzročalo hudo stisko, hiranje in posledičen odhod v dom za starejše občane. Tudi ob ustrezno ozki in strogi razlagi vzrokov razdedinjenja je pritožbeno sodišče prepričano, da ugotovljeno vedenje toženke do zapustnice (9. točka obrazložitve te sodbe) ustreza pojmu grdega ravnanja in zato predstavlja pregrešitev običajnih družbenih norm vedenja med sorodniki in tudi po merilih širše družbene morale hujšo kršitev moralne dolžnosti do zapustnika.

12Ker je sodišče prve stopnje na podlagi sicer popolno ugotovljenih dejstev napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (355. člen ZPP).

13Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožniki so z zahtevkom uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato jim mora toženka povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnikom je glede na vrednost spornega predmeta na podlagi stroškovnika na list. št. 100) za postopek pred sodiščem prve stopnje priznano 600 točk za sestavo tožbe (Tar. št. 18), 600 točk za prvo pripravljalno vlogo (Tar. št. 19, tč.1), 450 točk za drugo in 300 točk za tretjo obrazloženo vlogo (Tar. št. 19, tč.2 in 3), 600 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20, tč. 1), za drugi narok 200 točk in njegovo trajanje 150 točk (6. člen OT), skupaj 2.900 točk, to je 1.331,10 EUR.

14Ker so tožniki s pritožbo uspeli, jim mora toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 344,25 EUR (750 točk po Tar. št. 21, tč.1).

-----------------------------------------------------

¹ Zapustnica je najprej zahtevala razveljavitev v delu, ki se nanaša na stanovanjsko hišo oziroma del pritličja (II P 2263/2002), kasneje pa še za zemljišča (parcele) okrog hiše (II P 2768/2006).
² Glej sodbo II Ips 43/2008 in v njej navedena judikata.
³ Sodišče ugotovi celo, da je „bil že skoraj na meji sprejemljivega“; točka 22 obrazložitve.
⁴ Izrecno je verjelo priči F., ki je oskrbovala zapustnico, da zapustnica prostorov ni imela ogrevanih, da je imela le majhno pečko in polno vlage v kuhinji, da v kopalnici ni imela tople vode vse leto. Priča je povedala, da ji je zapustnica povedala, da ji toženka ne pusti popraviti grelnika vode in da je zaprla centralno.
⁵ 23. točka obrazložitve.
⁶ 25. točka obrazložitve.
⁷ Primerjaj na primer sodbo II Ips 801/2008.