VSL Sodba IV Cp 1947/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku, da je kot oče dolžan za preživljanje mld. A. A., mld. B. A. in mld. C. A., plačevati od 1. 5. 2018 dalje preživnino v znesku 195 EUR mesečno za vsakega od otrok in določilo že zapadlo preživnino od maja 2017 do aprila 2018 (I. točka izreka). Kar sta zahtevala tožnik in toženka več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik v pritožbi in njeni dopolnitvi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo potrebe mladoletnih otrok in da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri oceni stroškov za najem stanovanja sodišče ni raziskalo, če tožena stranka plačuje subvencionirano najemnino. Tožnik je po prejemu sodbe ugotovil, da je že od 1. 3. 2018 dalje toženki taka subvencija priznana v višini 330 EUR mesečno. Toženka na obravnavi 16. 4. 2018 ni govorila resnice, ko je izjavila, da je za subvencijo zaprosila, vendar odgovora ni dobila. Sodišče tudi ni upoštevalo, kakšno stanovanje omogoča življenjske razmere potrebne za razvoj otrok ter koliko je k stroškom bivanja v stanovanju dolžan za sina D. v okviru svoje preživninske obveznosti prispevati njegov oče. Toženka je do konca avgusta prebivala v E. in se od tam preselila šele konec avgusta 2017, kar je sodišče zmotno presodilo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik od aprila do avgusta 2017 plačeval stroške za stanovanje v E. in za ta znesek znižati preživninsko obveznost tožnika tako, da mu za navedeno obdobje ni treba doplačati preživnine. Toženka ima več možnosti za uporabo brezplačnega stanovanja, pa jih ne izkoristi. Lahko bi stanovala v hiši nad F., v stanovanju v G., kjer živi njen oče. Sodišče je ravnalo napačno, ko je stanovanjske stroške razdelilo na pet delov. Peti stanovalec obravnavanega stanovanja je 14-letni toženkin sin D., za katerega bi moral bivanjske stroške plačevati njegov oče, ki toženki plačuje mesečno preživnino le v znesku 111,81 EUR, ker je toženka zadovoljna s prenizko preživnino, nasprotno pa od tožnika zahteva previsoko preživnino.

Otroci imajo v vrtcu, ki ga obiskujejo brezplačno, varstvo in prehrano. Sodišče je priznalo previsok znesek za dodatno hrano. Ocenjuje, da je realni znesek 40,00 EUR mesečno za otroka. Prav tako je previsoko ocenjen strošek za higienske pripomočke, ki po oceni pritožnika znaša 10 do 15 EUR na otroka mesečno. Previsoko so priznani stroški za oblačila in obutev ter igrače ter razvedrilo. Preživninske potrebe znašajo 150,00 EUR na otroka, polovični delež, ki bi odpadel na tožnika, pa je lahko le med 80,00 in 100,00 EUR.

Protispisna je ugotovitev, da so tožnikove preživninske zmožnosti dobre, boljše kot toženkine. Ker ima toženka višje prihodke, naj vsaj 60 % prispeva k preživljanju otrok. Sodišče bi moralo upoštevati socialne transferje in otroški dodatek, ki ga dobiva toženka. Tožnik ima odobreno brezplačno pravno pomoč, njegov dohodek pa je nižji od 590 EUR mesečno. V preteklosti je delal v drugih odvetniških pisarnah tudi po deset ur na dan. Zaradi ortopedskih težav (ima resne težave s hrbtenico) čuti ob sedenju bolečine in ne zmore dela, ki je daljše od 3 - 4 ure. Sodišče bi moralo upoštevati tožnikove omejitve za pridobitno delo. Poleg tega ima tožnik visoke stroške s svojo odvetniško pisarno v E. (odvetniške dejavnosti zaradi zasičenosti trga z odvetniki v H. ne more opravljati).

4Toženka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prenizko ocenilo potrebe otrok, ki se nanašajo na obleko in obutev, higienske potrebe, vrtec, igrače, počitnice in razvedrilo. Ni upoštevalo, da otroci potrebujejo plenice, več je pranja, ker sta fantka enako velika, ne more nositi mlajši oblačil za starejšim, deklica pa je drugačne konstitucije.

Sodišče je naložilo tožniku le 60 % delež preživninskih potreb, čeprav je ugotovilo, da ima tožnik bistveno boljše preživninske zmožnosti kot toženka. Toženka bi bila dolžna trpeti 40 % preživninskih stroškov v primeru, če bi bila tožnik in toženka v dohodkih izenačena. Na podlagi samega razmerja dohodkov med strankama bi bil dolžan pokrivati tožnik najmanj 70 % preživninskih potreb otrok. Poleg tega toženka popolnoma sama in v celoti skrbi za tri zelo majhne otroke. Toženec je te skrbi prost, v času stikov pa mu pri oskrbi otrok pomagajo sorodniki in hišna pomočnica. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati tožnikovih stroškov vožnje v zvezi s stiki, saj se je tožnik iz E. samovoljno preselil v H. Poleg tega tožnik z vožnjami glede stikov dejansko opravlja tudi vožnje, ki so vezane na njegovo odvetniško pisarno v E.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških. V obravnavanem primeru so določeni stroški nastali izključno po krivdi tožnika, ki je nekritično vztrajal pri dodelitvi otrok in si zamislil nemogoče zahteve glede stikov. Tožnikova toga stališča zagotovo predstavljajo okoliščino, ki bi jo moralo sodišče upoštevati in naložiti tožniku v plačilo po njegovi krivdi povzročene stroške.

5Pravdni stranki sta na pritožbi nasprotnih strank odgovorili in v odgovorih na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitka o obstoju absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podana ni niti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so jasni, sodbo je moč preizkusiti. V ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera, ki podrobneje izhajajo iz prvostopenjske obrazložitve, je po oceni pritožbenega sodišča določena preživninska obveznost tožnika in odločitev o stroških pravilna.

8Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določa 123. člen ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pri odločanju o višini preživnine gre za rezultat vrednotenja oziroma za določitev „prave mere“. Sojenje ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori zgolj okvirno. Upošteva tudi splošna znana dejstva ter posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno storilo.

9Ob zaključku obravnave sta bila dvojčka A. in B. stara dve leti in devet mesecev, C. pa eno leto in devet mesecev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe vsakega od treh otrok 325 EUR. Za čas od vložitve tožbe do 31. 7. 2017¹ pa je sodišče ocenilo mesečne potrebe v višini 195 EUR za otroka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženka z otroki brezplačno in brez plačila režijskih stroškov bivala v stanovanju tožnikove tete oziroma jih je po navedbah tožnika plačeval on teti (primerjaj 17. točko obrazložitve) do 1. 8. 2017, ko se je preselila. Tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče tega ni upoštevalo, zato ni utemeljen. Sodišče je za navedeno obdobje ugotovilo nižje mesečne potrebe otrok (brez bivanjskih stroškov), in sicer 195 EUR mesečno za otroka in koliko je tožnik že plačal ter mu naložilo v plačilo še preostanek njegovega 60 % deleža.

10Tožnik zatrjuje, da je sodišče priznalo previsoke preživninske potrebe otrok in izpodbija preživninske potrebe, ki se nanašajo na strošek za hrano, higienske pripomočke, obleko in obutev, igrače, razvedrilo in počitnice. V pritožbi navaja tudi, da je sodišče napačno ovrednotilo bivanjske stroške in ni upoštevalo, da tožena stranka dobiva subvencijo za najemnino od 1. 4. 2018 do 31. 3. 2019 v višini 330 EUR. Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče potrebe otroke ocenilo prenizko in izpodbija preživninske potrebe, ki se nanašajo na strošek za higienske potrebščine, obleko in obutev, oskrbnino za vrtec, strošek igrač, razvedrila in počitnic.

11V obseg stroškov, ki jih zajema preživnina, spadajo stroški življenjskih potreb, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR).

12Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni priznalo nobenega stroška, ki otrokom ne bi nastajal utemeljeno in v obsegu, ki bi bil glede zmožnosti zavezancev priznan v previsokem znesku. Sodišče je priznalo stroške, ki so v povprečju primerljivi s stroški, ki se priznavajo za otroke primerljive starosti. Določanje preživnine je rezultat vrednotenja in ni matematično opravilo. Sodišče je ustrezno ovrednotilo potrebe mladoletnih otrok za hrano (upoštevalo je tudi to, da imajo otroci prehrano v vrtcu), za obleko in obutev, za higieno, razvedrilo, igrače in počitnice. Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče priznalo previsoke stroške za obleko in obutev otrok, saj bi lahko otroci obleko in obutev ponosili drug za drugim. Med dvojčkoma in mlajšim bratcem je majhna starostna razlika, toženka pa je pojasnila, da najmlajši otrok za prvima dvema niti ne zaostaja, zato njunih oblek in obutve ne more nositi. Poleg tega je izkazano, da toženka prejema socialne transferje, prosi tudi za socialno pomoč, ki ji je odobrena in pri nakupu hrane in oblačil upošteva znižanja in akcijske ponudbe. Nerealno in neutemeljeno pa bi bilo terjati od toženke, da dobi za otroke le brezplačno obleko in obutev oziroma že ponošeno, kot predlaga tožnik. Premoženjske sposobnosti pravdnih strank tega ne terjajo. Po drugi strani pa mora tudi toženka pri nakupu oblačil in obutve upoštevati višino sredstev, ki jo ima na razpolago.

14Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo stroške vrtca, ki jih je bila tožena stranka oproščena, kar je veljalo šele za zadnja dva meseca. Ko so stroški še nastajali, jih je sodišče upoštevalo. Če bi ti stroški spet začeli nastajati, bi to pomenilo spremembo okoliščin, ki bi nastale po času sojenja in jih sodišče zaradi časovnih meja pravnomočnosti ne sme upoštevati.

15V nanizanem obsegu potreb, ki jih zajema preživnina (129.a člen ZZZDR), so zajeti tudi stroški oddiha. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da toženki stroški z oddihom v letu 2017 niso nastali, saj z otroki na oddih ni odšla in najverjetneje ne bodo nastajali niti v prihodnje, saj na oddih ne bo šla. Toženka je pojasnila, da na oddih z otroki ni mogla zaradi izrednih okoliščin, saj se je z otroki preselila in je urejala bivališče, kar pa ne pomeni, da otroci na oddihe ne hodijo in ne bodo hodili. Kot je pravilno ocenilo že prvostopenjsko sodišče, gre za potreben izdatek, ki je zajet v obsegu potreb, ki jih zajema preživnina, že na podlagi zakona.

16Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje socialnih transferjev pri odločanju o preživnini. S sodbo VS RS I Ips 186/2014 s 25. 2. 2014 je bila spremenjena sodna praksa, ki je do sprejema te odločbe preživnino določala tako, da je od ugotovljenih potreb odštela otroški dodatek. V sodbi je zavzeto stališče, da se je od uveljavitve ZZZDR pa do dneva citirane odločbe namen in način dodeljevanja otroškega dodatka tako spremenil, da ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev upošteva otroški dodatek. V razlogih sodbe je med ostalim navedeno, da otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi in se po razpadu družine odmeri na novo. Zelo pomembno je, da se po sedanji ureditvi preživnina, ki je odmerjena glede na nove razmere, tudi upošteva pri odmeri novega otroškega dodatka. Z odločbo VS RS II Ips 264/2016 s 30. 1. 2017 pa je Vrhovno sodišče odločilo, da podobno kot glede otroškega dodatka velja tudi glede denarne socialne pomoči in državne štipendije, saj gre v vseh treh primerih za denarne prejemke, ki jih zaradi uresničevanja načela socialne države (2. člen Ustave) zagotavlja država. Vsem trem socialnim prejemkom je v grobem skupen tudi način ugotavljanja materialnega položaja upravičencev, od katerega je v vseh treh primerih odvisno, ali in v kakšnem obsegu upravičencem pripadajo posamezni socialni prejemki. Bistveno je, da je sestavni del materialnega položaja upravičencev, ki se ugotavlja kot pogoj za pridobitev posamezne socialne pravice, vselej tudi preživnina.

17Pritožbeno sodišče šteje, da je treba enako obravnavati tudi socialni transfer, ki se nanaša na subvencionirano plačilo najemnine. Tožnik se v pritožbi sklicuje na novoto (ki je v skladu s 414. členom ZPP dovoljena). Iz podatka o prejetih socialnih transferjih za toženko, ki ga je 20. 6. 2018 posredoval Center za socialno delo, izhaja, da je toženka upravičena do otroškega dodatka v višini 514,00 EUR in do subvencije najemnine od 1. 4. 2018 do 31. 3. 2019 v višini 330 EUR. Subvencionirane najemnine v skladu s citiranima odločbama vrhovnega sodišča sodišče ne odšteva od zneska ugotovljenih potreb, ki sta jih dolžna zadostiti starša, za kar se zavzema tožnik v pritožbi.

18Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju stroškov bivanja pravilno upoštevalo število oseb, ki skupaj živijo in nato vsoto bivalnih stroškov razdelilo na število oseb. Dejstvo, da s toženko in tremi otroci pravdnih strank živi tudi toženkin sin iz prejšnje zveze, na navedeno nima vpliva. Sodišče je namreč stroške bivanja, ki so sestavljeni z najemnine in režijskih stroškov, razdelilo na število oseb, kar znese 140 EUR na vsakega od otrok. Koliko preživnine plačuje za toženkinega sina iz prejšnje partnerske zveze njegov oče, za odločanje v tej zadevi ni relevantno.

19Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno ovrednoten delež, ki odpade na vsakega od otrok kot stanovanjski strošek. Pritožnikovo pritožbeno razpravljanje o tem, da bi lahko toženka z otroki ceneje stanovala, bodisi pri katerem od njegovih sorodnikov bodisi pri njenem očetu, pravilnosti izpodbijane odločitve ne spremeni. Toženka je uredila bivanje za svojo družino s štirimi mladoletnimi otroki na novo. Živijo v štirisobnem najemniškem stanovanju, kar glede na številčnost družine ni pretirano. Poleg tega ji je bila začasno odobrena subvencionirana najemnina. Velikost stanovanja in stroški v zvezi z njim so glede na velikost družine po oceni sodišča ustrezni.

20Pri določitvi preživnine je treba upoštevati materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank in v okviru teh določiti preživninske potrebe otrok ter porazdeliti preživninsko breme med roditelja. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko v okviru ugotavljanja preživninske sposobnosti tožnika ni upoštevalo le njegovega mesečnega dohodka, za kar se zavezama tožnik tekom postopka in tudi v pritožbi, ampak tudi preživninske zmožnosti, ki jih preživninski zavezanec ima in jih (ne)realizira. Prvostopenjsko sodišče je obširno analiziralo kakšne preživninske zmožnosti ima tožnik (primerjaj od 28. do 32. točko obrazložitve). Pritožbeno sodišče vse razloge prvostopenjskega sodišča glede preživninskih zmožnosti tožnika v celoti sprejema in se nanje sklicuje.

21Pritožbene navedbe o izkazanih nizkih tožnikovih mesečnih prejemkih se odražajo v odobritvi brezplačne pravne pomoči. Vendar pritožnik spregleda, da za ugotovitev preživninske sposobnosti ni ključnega pomena (le) kakšni so izkazani mesečni dohodki preživninskega zavezanca, ampak (tudi) kakšne preživninske zmožnosti preživninski zavezanec ima. Tožnik ima tri zelo majhne mladoletne otroke, za katere večino časa skrbi njihova mati, ki ima še enega mladoletnega otroka. Skupaj torej štiri. Ker si toženka polovičnega delovnega časa ne more privoščiti, ima sedem urni delavnik in skrbi za štiri mladoletne otroke. Tožnik v pritožbi navaja, da zaradi težav s hrbtenico ni zmožen daljšega sedenja in posledično ne več kot štiriurnega dela. Tožnik živi skupaj z mamo, teto in stricem, ki zanj predstavljajo razširjeno družino. Štiriurni delavnik mu odgovarja, prav tako narava samostojnega odvetniškega dela, ki mu omogoča štiriurni delovnik. Ob neizkazanosti zdravstvenih težav, ki bi tožniku onemogočale delo za polni delovni čas in ekonomski neučinkovitosti opravljanja samostojnega odvetniškega poklica, bo moral tožnik poprijeti še za kakšno drugo dopolnilno delo, ki ga bo zmogel in bo ekonomsko učinkovito, da bo lahko svoje tri mladoletne otroke ustrezno preživljal. Še vedno velja, da je preživljanje otrok najprej dolžnost staršev, šele če ti tega ne zmorejo, to postane dolžnost države.

22Tožnikove navedbe, da si za svoje preživljanje in preživljanje otrok izposoja pri materi in širši družini, je ustrezno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da ima preživljanje mladoletnih otrok prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi staršev, tožnik pa bo moral poskrbeti, da bo vse tri otroke ustrezno preživljal, če ne drugače pa tako, da bo poprijel še za kakšno dopolnilno delo.

23Sodišče je razporedilo preživnino med zavezanca tako, da je dolžan tožnik kriti 60 % potreb otrok, toženka pa 40 %. Upoštevalo je pridobitno zmožnost obeh zavezancev in dejstvo, da so otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo materi, ki zanje v celoti skrbi. Delež, ki ga je prvostopenjsko sodišče določilo preživninskima zavezancema, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezen. Dejstvo, da stroške prevoza na redne stike, ki so določeni vsak drugi vikend, trpi le tožnik, je sodišče upoštevalo pri določitvi preživninskega bremena (34. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). zato so pritožbeni očitki tožnika v zvezi s tem neutemeljeni.

24V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več, od premoženjskega stanja strank in razlogov za spor, do uspeha v pravdi. Sodišče mora skratka pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upoštevati vse okoliščine primera. To je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče storilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

25Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

26Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, niti nista z odgovoroma na pritožbi pripomogli k njuni rešitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Datum preselitve toženke z otroki v J.