VSL Sodba II Cp 435/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1V izpodbijani sodbi je sodišče ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, da je toženi M. Š. po pokojni materi R. Š. kot darilo prejel zneske 80.000,00 EUR, 131.451,65 EUR, 4.497,13 EUR in 1.084,96 EUR, skupaj 217.033,74 EUR (1). Posledično je v 2. točki izreka ugotovilo, da znesek 217.033,74 EUR presega nujni delež toženca. Toženemu je naložilo, da tožnikom povrne pravdne stroške v višini 6.272,38 EUR (3).

2Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da znesek 80.000,00 EUR predstavlja kupnino za 1/3 hiše na B. in ne spada v zapuščinsko maso po pokojni materi, ker ni bila njena lastnica. Sklicuje se na pravila stvarnega prava o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini in poudarja, da tožeča stranka ni navedla, da ni bil lastnik 1/3 hiše, da tega tudi sam ni izjavil, zato je sodišče z ugotavljanjem dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale, in z uporabo listin iz drugih postopkov, ki jih stranke prav tako niso predlagale, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključka sodišča prve stopnje, da je pokojna babica M. M. prenesla hišo na B. na vnuke, med njimi na toženca, ker je takratna zakonodaja (1969) omejevala število stanovanjskih enot na posameznega lastnika in so njene hčerke cenzus že dosegle, ni mogoče preveriti, ker sodišče za takšen zaključek ni navedlo pravne podlage. Tudi ugotovitev, da je bilo premoženjsko stanje hčera pokojne babice tako dobro, da bi bilo to ovira za pridobitev lastninske pravice na hiši, v sodbi ni. Sodišču očita, da je napačno interpretiralo njegovo izjavo z dne 14. 9. 1988 (A11), kjer potrjuje, da se je imel za solastnika hiše, sicer za primer smrti z njo ne bi razpolagal. Pokojna mati 40 let ni uveljavljala lastninske pravice na hiši na B. Izjavo o osebnem dolgu do pokojne matere z dne 23. 9. 2005 je označil kot fiktivno, namenjeno pomiritvi nasilja, ki ga je prva tožnica izvajala nad materjo. Ker je notar le overil podpis na listini, posebne dokazne moči takšna izjava nima. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je napačen zaključek sodišča, da je prejel tudi darilo v znesku 131.451,65 EUR. Ne zanika, da bi podpisal izjavo o priznanju dolga, a sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali je posojilo podjetja sploh obstajalo. Notar je na listini overil le toženčev podpis, ni pa potrdil, da je izjava resnična. Tožeča stranka ni dokazala, da je pokojna mati toženčevemu podjetju posodila denar, niti, da je toženi podpisal poroštveno izjavo in ni predlagala dokazov, da je bil denar izročen. Četudi bi posojilo dejansko obstajalo, bi poroštvo kot akcesorna obveznost zastaralo, ker R. Š.vračila posojila ni zahtevala. Družba Š., d. o. o. je šla leta 2017 pod novim lastnikom v stečaj. Stečajna upraviteljica ni ugotovila, da bi družba imela dolg do R. Š., ta svoje terjatve v stečajnem postopku tudi ni prijavila. Vse to so dejstva, s katerimi se sodišče ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Ker je sodišče očitno ignoriralo pravila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je prekršilo načelo enotnosti pravnega reda in načelo pravne varnosti, ki ju zagotavlja drugi člen Ustave Republike Slovenije. Na koncu navaja, da tudi daril v znesku 4.497,13 EUR in 1.084,96 EUR ni prejel, ker je posojilo odplačal skupaj z bivšo ženo.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Darilo v znesku 80.000,00 EUR (kupnina za 1/3 hiše na B.)

5Iz trditvene podlage v tožbi sledi, da je pokojna babica M. M. leta 1969 z darilno pogodbo samo formalno prenesla lastninsko pravico na hiši na B. na svoje tri vnuke, med njimi tudi na toženca, ker zaradi takrat veljavne zakonodaje, ki je določala omejitve pri pridobivanju lastninske pravice, njene 3 hčerke ne bi mogle postati lastnice na tretji nepremičnini. Trditev je tožeča stranka oprla na izpoved pokojne mame R. Š. v postopku delitve nepremičnine pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, pod opr. št. N 000/95, in na sklep istega sodišča z dne 29. 2. 2000, ki ga je predložila skupaj s prvo pripravljalno vlogo. Sklicevala se je določilo 50. člena Obligacijskega zakonika, iz katerega sledi, da navidezne pogodbe med pogodbenimi strankami nimajo učinka, ker je bila navideznost darilne pogodbe znana vsem pogodbenim strankam, tudi tožencu. Pri tem se je sklicevala na njegovi izjavi z dne 14. 9. 1988 in 23. 9. 2005, zapisnik o naroku za glavno obravnavo pri Okrožnem sodišču v Kranju z dne 10. 3. 2005 pod opr. št. P 000/2003 ter na zaslišanje pravdnih strank in prič ter na izpoved toženca pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 000/2003, kjer je izpovedal, da so vnuki kot lastniki samo vpisani v zemljiško knjigo. S tem je tožeča stranka izpolnila trditveno breme in navedla vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoč sklep, da je iz razloga, ker toženi pokojni materi kot dejanski solastnici hiše ni izročil kupnine (80.000,00 EUR), ki jo je prejel iz naslova prodaje 1/3 hiše na B., in ker mu je pokojna mati v oporoki z dne 7. 3. 2014 v smislu določila 29. člena Zakona o dedovanja dolg odpustila, to darilo pokojne matere tožencu. Sodišče je sledilo trditveni podlagi, izvedlo predlagane dokaze, zato očitanih kršitev ZPP ni zagrešilo.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so se pokojna babica M. M., njene hčerke in trije sinovi vsake od hčera dogovorili, da bodo obšli določila Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ki je v 2. členu omejeval lastninsko pravico na stanovanjskih enotah in je za primere, da bi bil cenzus presežen, v 4. členu določil, da presežek postane družbena lastnina.

7V postopku na prvi stopnji ni bilo spora o okoliščini, da so vse tri hčerke pokojne M. M. leta 1969 dosegle cenzus iz 2. člena ZNNZ, zato tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje si je pravilno kot ključno za odločitev v tej zadevi zastavilo vprašanje , ali je imela babica namen skleniti darilno pogodbo z vnuki ali s hčerkami in ali je bilo to vsem vpletenim, ki so pri realizaciji pravnega posla sodelovali, tudi znano.

8Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil toženi slamnati oziroma navidezni obdarjenec, da je bila darilna pogodba, na podlagi katere se je kot solastnik vpisal v zemljiško knjigo, navidezna, simulirana, ker so vsi vpleteni, tako pokojna babica, njene hčerke kot vnuki, vedeli in hoteli, da darilna pogodba, kot je bila sklenjena, velja v očeh drugih, ne pa med njimi. Zato darilna pogodba med babico in njenimi vnuki ni imela nikakršnih učinkov. Vnuki so se navzven zgolj fiktivno izkazovali kot pogodbeniki, dejanske obdarjenke so bile hčerke M. M. V njihovem interesu so darilno pogodbo sklenili njihovi sinovi kot navidezni obdarjenci, zato so vse pravice iz darilne pogodbe prešle na resnične obdarjenke, med drugim na pokojno mater prve tožnice in toženca.

9Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom v celoti strinja. Razlogi sodišča so prepričljivi in temeljijo na celoviti in izčrpni dokazni oceni, zato pritožba s polemiziranjem in svojo razlago dokaznih listin zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati.

10Pritožnik nekritično prezre, da je tako pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 000/2003, na zaslišanju 10. 3. 2005 (A10), kot tudi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. N 000/95 (A9) povedal, da je bila darilna pogodba med babico in vnuki z dne 20. 6. 1969 sklenjena samo zato, ker so hčerke pokojne M. M. dosegle cenzus iz 2. člena ZNNZ in bi jih v primeru dedovanja ali prenosa lastninske pravice na podlagi pravnega posla doletele posledice, kot jih je določal 4. člen že citiranega zakona. Da so bili vnuki kot lastniki samo vpisani v zemljiško knjigo, je toženi ponovil tudi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 000/2003 na zaslišanju 10. 3. 2005 (A10).

11Glede na izjave toženca v drugih postopkih je sodišče ocenilo tudi toženčevo izjavo (september 1988 - A11), da za primer njegove smrti preide lastninska pravica na 1/3 hiše na B. na njegovo mater in zaključilo, da se je toženi s pokojno materjo dogovoril, da bo za primer svoje smrti tudi formalno uredil solastništvo na hiši na B., da ne bi postala predmet zakonitega dedovanja, kjer bi bili dediči njegovi otroci in žena. Zato z ostalim nepremičnim premoženjem, ki ga je nesporno imel, kljub temu, da je bil takrat poročen in je imel tudi otroke, ni razpolagal.

12Toženi je dne 23. 9. 2005 napisal izjavo (A18), v kateri je podrobno pojasnil razmerja v zvezi s hišo na B., tako kot je to navajal že v postopku pred sodiščem v Radovljici in Kranju, in potrdil, da pokojni materi dolguje 80.000,00 EUR, ki jih predstavlja glavnica iz naslova prodaje 1/3 hiše na B. Toženčeva navedba, da je ta izjava fiktivna, ker je želel z njo zaščititi mater pred nasiljem njegove sestre, prve tožnice, ostaja na ravni pavšalne navedbe in ker toženi dogovor med babico, materjo, tetami in bratranci, kadar mu to v postopkih ustreza, priznava, v konkretnem postopku pa ne, ker mu to v tem postopku ne ustreza, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je njegova izpovedba manj prepričljiva kot izpovedba prvotožnice, ki jo dokazno podpira tudi vsa zgoraj navedena listinska dokumentacija.

13Ker v pritožbenem postopku ni več spora o okoliščini, da toženi materi ni izročil 80.000,00 EUR, tako kot sta to naredila njegova bratranca, in ker iz oporoke matere z dne 7. 3. 2014 sledi, da mu dolg odpušča, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno ta znesek obravnavati kot darilo njegove pokojne matere v smislu določila 29. člena Zakona o dedovanju.

Darilo v znesku 131.451,65 EUR

14V zvezi z gornjim zneskom je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženi z notarsko overjeno izjavo 23. 9. 2005 prevzel osebno poroštvo za posojilo v znesku 97.285,59 EUR družbe Š., d. o. o., katere edini direktor in družbenik je v času sklepanja pogodbe bil. Izjavil je, da se v primeru dedovanja po njegovi pokojni materi ta znesek upošteva kot sorazmerni del dediščine. Ob upoštevanju 6 % letnih obresti znaša znesek ob vložitvi tožbe 131.451,00 EUR. To je pokojna mati pravdnih strank navedla tudi v oporoki z dne 7. 3. 2014, ki je toženi ni izpodbijal.

15Toženi je v odgovoru na tožbo obstoj takšnega posojila prerekal. Za primer, da bi sodišče to štelo za dokazano, pa dodal, da o pravnem poslu ne obstaja notarski zapis, izjava, katere podpis je overil notar, pa ne potrjuje resničnosti tistega, kar je v njej navedeno. Izjava je bila fiktivna, da bi z njo pomiril nasilje, ki ga je njegova sestra izvajala nad materjo.

16Odločitev sodišča tudi v tem delu ni pristranska, kot to hoče prikazati pritožba. Sodišče trditvene podlage tožeče stranke ni prekoračilo in glede na trditveno podlago pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je ugotovilo tudi vsa sporna pravno pomembna dejstva.

17Pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na pisni izjavi toženca, da je osebni porok za neodplačan dolg podjetja Š., d. o. o., v višini 97.285,59 EUR, zato naj se v primeru, da nastopijo okoliščine za dedovanje po pokojni materi, to upošteva brez možnosti prerekanja, kot prejeti sorazmerni del dediščine, ki bi pripadala tožencu pri razdelitvi premoženja po oporoki zapustnice. Četudi pisni zapis posojilne pogodbe ne obstaja, pritožbeno sodišče sledi utemeljitvi sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve, da je izjavo napisal toženec in dal svoj podpis overiti pri notarju in da zato verjame, da je takšen pravni posel bil sklenjen in da je pokojna mati ta denar tudi izročila. Kot je že bilo navedeno, toženi svoje izpovedbe izrazito prilagaja potrebam vsakokratnega postopka, zato njegovo pojasnilo, zakaj naj bi bila njegova izjava fiktivna, pritožbenega sodišča ne prepriča. V luči vseh izvedenih dokazov sodišče izpovedbo prve tožnice ocenjuje za bolj verodostojno od toženčeve, takšni dokazni oceni pritrjuje tudi vsa listinska dokumentacija v spisu.

18V luči vseh navedenih dokazov se kot pravilen pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojna R. Š. toženčevemu podjetju posodila 79.285,59 EUR, kar je pisno potrdil tudi toženi in se zavezal, da za vračilo posojila jamči kot porok. Ker ni dokazov, da bi bil ta znesek kadarkoli vrnjen, višine dogovorjenih zamudnih obresti, kar sledi iz izjave o priznanju obveznosti, pa ne prereka in ker iz oporoke pokojne sledi, da mu tudi ta dolg odpušča, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, naj še ta znesek upošteva kot darilo pokojne toženemu.

19Pritožnik ugovora zastaranja do zaključka obravnave na prvi stopnji ni podal, zato sodišče ni imelo podlage, da bi s tem v zvezi ugotavljalo pravnorelevantna dejstva.

20Ker je bistvo tožbe, da darila, ki jih je prejel toženi, najmanj dosegajo nujni delež, ki ga je uveljavljal v zapuščinskem postopku, so ostale sporne ugotovitve manj pomembne in ker toženi darilo v znesku 4.497,13 in 1.094,96 EUR izpodbija le pavšalno, je njegova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21V pritožbenem postopku obračunska vrednost zapuščine 469.016,44 EUR ni sporna in ker je skladno z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje, kar odpust dolga v oporoki pokojne matere pravdnih strank nedvomno je, je pravilna odločitev tudi v izpodbijani 2. točki izreka, da toženčev nujni delež (117.254,15 EUR) glede na ugotovljeno obračunsko vrednost zapuščine ni prikrajšan, ob upoštevanju daril, ki jih je prejel.

22Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.