VSM Sodba II Kp 26431/2014

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženega D.K. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 22. 11. 2018 obdolženega D.K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj v sostorilstvu s pravnomočno obsojenim A.T. storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 26431/2014.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve zgornjega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Kp 26431/2014 z dne 25. 5. 2017 ugotovilo, da priznanje prič A.T. in T.F. zaradi opisov kaznivih dejanj, v katerih je omenjen tudi obdolženi, nista brez teže in res je, da je vsebina zapisnika o sprejemu ustne ovadbe za obdolženega prav tako obremenilna. Toda po drugi strani je opozoriti na odločbo pritožbenega sodišča II Kp 26431/2014 z dne 26. 9. 2018, v kateri je bilo sodišče prve stopnje napoteno na smernice zgornjega sklepa, ko bi bilo treba A.T. in T.F. ponovno zaslišati ter njune izpovedbe temeljito pretresti. To se niti v tretjem sojenju ni zgodilo, saj je sodišče prve stopnje v soglasju s strankami, izpovedbi obeh navedenih prič zgolj prebralo. V takšnem položaju, in ko v pritožbi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zatrjevano, se temeljna ugotovitev sodišča prve stopnje o nezadostni dokazni podlagi za obdolženčevo obsodbo izkaže za pravilno.

6Priznanje prič iz predhodnih postopkov, čeprav za isto ali podobno opisano kaznivo dejanje, kot procesno dejstvo, ne more imeti vnaprejšnje prednosti pred neposrednimi izpovedbami teh prič v drugem postopku. Prej obratno. Izpovedbe prič so temelj, ki ga je nato ocenjevati skupaj z dejstvom, da so priče nekaj, kar so v tem postopku potrdile ali zanikale, v predhodnem postopku kot obdolženci ali obdolženke priznale. Šele ko je to storjeno, in po oceni z drugimi dokazi, je mogoče ugotoviti, kaj ima prednost pred čim ter v posledici, zakaj je temu slediti. Enako velja za zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, s tem da je obdolženi vsebino zapisnika neposredno zanikal, povezava s priznanjema prič pa bi bila mogoča le, ko bi bile te enako neposredno zaslišane. Ker po že obrazloženem nista bili, in ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje drugi dokazi v zadevi niso bili pridobljeni, obdolžencu tudi kaznivo dejanje ni moglo biti dokazano.

7Glede na to, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP, ko je v primeru potrjene oprostilne sodbe tudi za te stroške določeno, da obremenjujejo proračun.