VSL Sodba II Cp 1643/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede zahtevka za plačilo 284,97 EUR s pripadki vsakemu od tožnikov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 142,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati vsakemu od tožnikov 6.320,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so opredeljeni v izreku sodbe. Tožniku je naložilo, da so dolžni tožencu povrniti 2.302,30 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Tožniki se zoper sodbo pritožujejo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 284,97 EUR z obrestmi vsakemu od tožnikov. Sporna je le v denacionalizacijskem postopku prejeta odškodnina 7.494,73 EUR v obveznicah Slovenske odškodninske družbe s pripadajočimi obrestmi na podlagi pravnomočne odločbe RS, UE Ljubljana, št. 301-51/93-132 z dne 22. 12. 2008, od katerih pripadajo vsakemu tožniku tri obveznice, vsaka v vrednosti 94,99 EUR. Sodišče je napačno ugotovilo, da je predmet odločb o denacionalizaciji iz leta 2000 in 2008 isto premoženje ter da odločba iz leta 2008 predstavlja le dopolnitev odločbe iz leta 2000. Z odločbo iz leta 2008 je bilo odločeno o odškodnini, glede katere je bil zahtevek v odločbi iz leta 2000 zavrnjen. Odškodnina po odločbi iz leta 2000 je bila izplačana očetu tožnikov, odškodnina po odločbi iz leta 2008 pa ne, kar potrjuje tudi sodišče. Iz obrazložitve smiselno izhaja, da je sodišče štelo, da so tožniki že na podlagi odločbe iz leta 2000 dobili dovolj, zato ne morejo zahtevati ničesar več iz odločbe iz leta 2008. Sodišče je izvedlo nekakšen pobot, za katerega pa zakonski pogoji niso izpolnjeni. Nobene podlage ni za to, da bi toženec del odškodnine zadržal zase ali ga razdelil drugače, kot izhaja iz sklepa o dedovanju. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi so tožniki kot dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu M. M. zahtevali od toženca, ki je bil imenovan za skrbnika denacionaliziranega premoženja, izročitev pripadajočega jim dela zapuščine, ki je bila predmet denacionalizacijskih odločb iz leta 1999, 2000 in 2008 (za podržavljene delnice L., d. d., ter družbe Z.). Ker je bila denacionalizacijskemu upravičencu priznana odškodnina za navedeno premoženje v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, ki so bile skladno z amortizacijskim načrtom že v celoti izplačane, so tožniki zahtevali, da jim toženec plača njim pripadajoči del iz teh obveznic izplačanih kuponov. V pritožbenem postopku je sporno le še plačilo obveznic na podlagi pravnomočne odločbe RS, Upravne enote Ljubljana, št. 301-51/93-132 z dne 22. 12. 2008, s katero je upravni organ denacionalizacijskemu upravičencu M. M. ob upoštevanju novo ugotovljene vrednosti aktive podržavljene družbe Z., ker so prištete še naložbe v nepremičnine, ki ležijo v tujih državah in naložbe v tujih bankah, za podržavljenih 300 delnic priznalo še 7.494,93 EUR odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (poleg že 46.280,95 DEM priznane odškodnine za navedenih 300 delnic, ki je bila denacionalizacijskemu upravičencu priznana z odločbo RS, UE Ljubljana, Izpostava ..., št. 301-51/93-03/MŠB-50 z dne 10. 8 2000).

6Sodišče prve stopnje je natančno in v celoti ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec je sicer res kot skrbnik denacionaliziranega premoženja ravnal nevestno in neskrbno, saj je že pred izdajo sklepa o dedovanju razpolagal z delom zapuščine in jo razdelil le nekaterim od dedičev in očetu tožnikov K. K., ki je deloval kot zastopnik dedinje A. A. Njemu je toženec po prodaji obveznic na podlagi odločb o denacionalizaciji iz let 1999 in 2000 nakazal 1. 3. 2000 znesek 41.534,13 EUR, 2. 1. 2001 pa znesek 9.919,66 EUR. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so tožniki s tem, ko so po svojem očetu K. K. med ostalim dedovali denarna sredstva, ki so izvirala iz navedenih nakazil, že prejeli celotni dedni delež, ki jim je pripadal kot dedičem po pok. M. M. iz naslova premoženja, vrnjenega na podlagi vseh treh denacionalizacijskih odločb, tako iz leta 1999 in 2000, kot tudi iz leta 2008. Pravilno je stališče sodbe o enotnem obravnavanju denacionalizacijskih odločb, izdanih leta 2000 in 2008. Predmet obeh je isto premoženje, namreč podržavljenih 300 delnic družbe Z., d. d., Ljubljana Zaradi upoštevanja naložb v tujih državah in tujih bankah se je zvišala vrednost delnic, zgolj posledično pa je denacionalizacijskemu upravičencu pripadla višja odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Ključno pa je, da so tožniki iz zapuščine po pokojnem očetu, ki mu je toženec sicer preuranjeno in brez podlage v sklepu o dedovanju izplačal kupnino za prodane obveznice, že prejeli tudi njim pripadajoči del odškodnine, ki je bila predmet odločbe iz leta 2008. Zato iz tega naslova, kljub ugotovljeni neskrbnosti v ravnanju toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja, ne morejo zahtevati več, ker so (več kot) svoj pripadajoči del odškodnine že prejeli tudi po odločbi iz leta 2008. Pravilna je zato ugotovitev sodbe, da zaradi že prejetega celotnega dednega deleža tožniki ne morejo zahtevati od toženca plačila nadaljnjega denarnega zneska po nobeni od podlag, niti odškodninski, niti pogodbeni. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi odločitev sodišča temeljila na neke vrste izvedenem pobotu, za katerega ni bilo zakonskih pogojev.

7Pritožbeno sodišče zato ni ugotovilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pritožbeni očitek o protispisnosti zaradi enotnega obravnavanja odločb iz leta 2000 in 2008), niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker niso podani pritožbeni razlogi, se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odst. 154 in 155 člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške postopka, dolžni pa so povrniti toženi stranki njene potrebne pritožbene stroške (za sestavo odgovora na pritožbo odv. 250 točk, za poštne storitve in kopije 5 točk, skupaj z DDV 142,80 EUR).