VSC sodba Cp 388/2008

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek in v 2. točki izreka tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 57,08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti in se zato ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. ti nasprotujejo vsebini izjav in zapisnikov, pri čemer se sklicuje na 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Pritožnica nadalje meni, da je dokazno breme o okoliščini, da je šola izvajala nadzor z dolžno skrbnostjo na strani tožene stranke in ne obratno, kot izhaja iz obrazložitve v zadnjem odstavku na 6. strani sodbe, da naj tožnica ne bi izkazala očitka šoli glede opravljanja dolžnega nadzorstva. Za učenca, ki obiskuje osnovno šolo skrbi kolektiv šole, pri čemer tožnica pritrjuje zaključkom, da naj bi se dopustila določena samostojnost učencev in da stalno nadzorstvo ni zaželeno. Sodišče je v celoti verjelo izpovedbi priče – pedagoginje R., kljub temu da bi neustrezno ravnanje šole pomenilo hkrati, da je tudi sama slabo opravljala svoje delo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb prič V., P. in B., ki so izpovedovali o brutalnih napadih mld. K. že pred škodnim dogodkom, in sicer je B. izpovedal, da je mld. K. metal po tleh druge otroke, tožnica in V. pa, da je K. pred dogodkom tožnico brcnil, da je imela zlomljen prst. Predhodne poškodbe ne kažejo na to, da je šola nadzor ustrezno organizirala, ampak na veliko mero ležernosti in neskrbnosti odgovornih oseb. Nerazumljivo tako je, da R., ki je K. obravnavala več let, o njegovih fizičnih napadih sploh nič ni vedela. Sodišče sploh ni dokazno ocenilo Prijave škodnega primera odgovornosti, ki govori o težjih kvalifikacijah medsebojnega vpliva akterjev, ki sta bila večna nasprotnika, celo o grožnjah in konfliktih. Nadzor je zatajil bodisi zaradi slabega dela, bodisi zaradi njegove neustreznosti. Ravnanje svetovalne delavke, ki je z mld. K. opravljala številne razgovore, pri čemer fizičnega nasilja ni zasledila, poraja dvom v ustreznost njenega dela in v pravilnost zaključka sodišča, da niso bile podane konkretne okoliščine, ki bi terjale posebno skrbno nadzorstvo nad učenci. Tudi zaključek sodišča, da nadzor v času 5-minutnih odmorov ni bil potreben, je v direktnem nasprotju s konkretnim ravnanjem šole, ki je kasneje takšno dežurstvo uvedla. V konkretnem škodnem dogodku je posredovala učiteljica T., kar pomeni, da bi dežurni učitelj še kako pomagal tako preventivno kot tudi s ciljem preprečiti hujše ravnanje in poškodbe. Ravnanje šole, ki ni reagirala na konfliktnost mld. K., pri čemer je vedela za grožnje mld. tožnici, ni bilo ustrezno. Poškodbe in pretepi, pri čemer se razredničarka P. spomni le enega na avtobusni postaji, kažejo na to, da je toleranca šole v nasprotju s standardom posebne skrbnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbe spremeni oz. jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je imela zavarovanka tožene stranke v času škodnega dogodka sprejeta pravila, ki so urejala način in naloge dežurnega učitelja v odmorih ter hišni red v obliki navodil učiteljem ob pričetku pouka in urnika dežurstva učiteljev za šolsko leto 2003/2004, ki jih je tudi izvajala. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je potrebno upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja. Glede na to, da je bila tožnica v tretjem obdobju, ki traja od sedmega do devetega (prej osmega) razreda osnovne šole, je potrebno upoštevati, da se nadzorstvo takšnih učencev ne organizira na enak način kot nadzorstvo pri učencih nižjih razredov, saj so prvi pri obiskovanju šole, odhajanju domov, obiskovanju krožkov ipd. samostojni. Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno. Krajši odmori so namenjeni morebitni menjavi razredov in pripravi na nadaljevanje pouka. Življenjsko povsem nesprejemljivo bi bilo terjati prisotnost nadzornega učitelja pri izvajanju tega procesa, prav tako pa niso bile podane konkretne okoliščine, ki bi od šole terjale posebno nadzorstvo. Nobena priča namreč ni potrdila navedb in izpovedb tožeče stranke in njene matere, da bi B. K. po problematičnosti in vedenjski motenosti izstopal od povprečja ostalih otrok in da bi bilo potrebno zato zoper njega posebej ukrepati. Iz teh razlogov je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba najprej očita sodbi bistveno kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, vendar teh očitkov ne konkretizira. Sodišče druge stopnje je na očitano kršitev dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), vendar v konkretnem primeru uradni preizkus ne pokaže zatrjevane kršitve, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno navaja, da dokazno breme o okoliščini, da je zavarovanka tožene stranke izvajala nadzor z dolžno skrbnostjo, ni na strani tožeče, temveč tožene stranke, vendar je nekoliko nerodno obrazložitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani sodbe mogoče razumeti tudi tako, da je tožena stranka v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom iz I. odst. 144. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) izkazala, da je nadzor nad dogajanjem v šoli opravljala dovolj skrbno, saj to izhaja tudi iz siceršnje že zgoraj povzete obrazložitve sodišča prve stopnje, kot tudi zaključka, da je šola ustrezno reagirala na izkazane težave učenca B. K., saj je bil vrsto let obravnavan pri pedagoginji, katere skrb je vedenjski, osebnostni in učni razvoj otroka, zatrjevane posebne okoliščine, ki bi od šole zahtevale tudi večjo skrbnost od običajne, pa niso bile dokazane.

Nadalje pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da priči R. ne gre verjeti, saj bi ugotovitev, da šola ni ravnala z zadostno skrbnostjo, pomenila tudi negativno oceno dela priče, ki kot pedagoginja, zaposlena pri zavarovanki toženke, mld. K. večkrat obravnavala. Dokazna ocena prič R. in P. v zadnjem odstavku na ... strani, in sicer da sta priči izpovedovali skladno in neprizadeto, iz njune izpovedi pa ni izhajalo, da bi želela zaščititi svojo delodajalko, sodišče druge stopnje glede na nekajletno oddaljenost sojenja od dogodka in dejstvo, da v tej zadevi ni pasivno legitimirana šola, pri kateri sta priči zaposleni, temveč zavarovalnica, prepriča. Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pritožba ne more izpodbiti z vztrajanjem, da je K. tožnici pred dogodkom že zlomil prst. Nobena od zaslišanih prič, z izjemo tožničine matere V., ki pa je zainteresirana za ugoden izid postopka na aktivni strani, se zatrjevanega dogodka, kljub temu da naj bi se zgodil le kratek čas pred obravnavanim, ne spominja, tožnica pa je ob predočenju zdravniškega izvida z dne 11. 4. 2003 celo izpovedala, da ne gre za ta dogodek (list. št. ...), medtem ko je V. izpovedala, da je K. tožnici takrat zlomil palec (2. odst. na list. št. ...).

Tudi prijava škodnega primera le potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica in K. med sabo nista znala komunicirati, kot sta izpovedovali priči R. in P. (zadnji odst. na str. ...), zato je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče dokaza ni ocenilo, neutemeljen. V „Prijavi škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti“ je namreč navedeno, da sta se tožnica in K. zapletala v „nepotrebne dialoge“ in prihajala v konflikte. Tudi priči R. in P. sta potrdili, da učenca med sabo nista znala ustrezno komunicirati. Iz teh dokazov pa ne izhaja, da bi bil K. v razmerju do tožnice izrazito vedenjsko problematičen, za kar se zavzema tožeča stranka v tem postopku. Pritožba z nepopolnim povzemanjem izpovedbe priče R. B., da se je K. spravljal na manjše od sebe, pri čemer spregleda, da je še izpovedal, da učitelji o tem niso nič vedeli (list. št. ...), in z napačno interpretacijo izpovedbe priče P., da naj bi se spominjala poškodb in pretepa na avtobusni postaji, pri čemer pa je dejansko izpovedala le, da se spomni nekega „dogodka“ na avtobusni postaji, prepričljive dokazne ocene ne more izpodbiti. V zvezi z izpovedbo priče P. v delu, da se spominja nekega „dogodka“ na avtobusni postaji, pri čemer iz dokaznega postopka ne izhaja, za kakšen dogodek naj bi šlo, pa pritožba ne očita nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje še pripominja, da glede na nedokazanost zatrjevanega ekscesnega ravnanja v smislu fizične nasilnosti K. tudi ne more obstajati pritožbeno zatrjevan dvom v ustrezno delo šolske pedagoginje.

Navedbo, da naj bi šola vedela, da je K. tožnici tudi grozil, je tožeča stranka prvič postavila šele v pritožbi. Ker ni pojasnila razlogov, zakaj tega ni navajala že pred sodiščem prve stopnje, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (I. odst. 337. čl. ZPP).

Pritožba povsem napačno interpretira tudi izpoved priče Ž., ravnatelja pri zavarovanki tožene stranke, v delu, v katerem navaja, da je šola kasneje uvedla tudi dežurstvo med 5 minutnimi odmori. Tožničino neposredno povezovanje uvedbe povečanega nadzora v šoli z obravnavanim škodnim dogodkom nima podlage v izpovedbi Ž., ki je izpovedal, da so nadzor tudi med krajšimi odmori uvedli zaradi vključenosti v projekt „M.“. Ne glede na to pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da bi z nadzorom, kot je bil uveden po škodnem dogodku, takšne škodne primere, kot je obravnavani, lahko preprečili, saj so priče Ž., T. in P. pojasnile, na kakšen način se nadzor sedaj izvaja, njihovi izpovedi pa je sodišče prve stopnje tudi sledilo (2. odst. na ... str. sodbe), in sicer dežurni učitelj opravlja nadzorstvo le na hodniku, ne pa tudi v razredih, kjer se je obravnavani dogodek tudi pripetil, saj je tako fizično nemogoče kot tudi vzgojno nesprejemljivo (zadnji odst. na ... str. sodbe), da bi se lahko nadzorstvo opravljalo hkrati v več učilnicah na višji stopnji.

Glede na prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča je tako pravilen tudi zaključek, da se je toženka uspela ekskulpirati odgovornosti za ravnanje takrat mld. B. K., saj je uspela dokazati, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo. Zatrjevano ekscesno vedenje, po katerem bi K. odstopal iz povprečja ostalih učencev in zaradi katerega bi bile podane konkretne okoliščine, ki bi od šole terjale posebno skrbno nadzorstvo nad učenci, pa tožeča stranka ni uspela dokazati, takšnega zaključka prvostopenjskega sodišča pa pritožbena graja dokazne ocene, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni uspela izpodbiti.

Izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je sodišče preizkusilo še iz pritožbenih razlogov iz II. odst. 350. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Procesnih kršitev iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, prav tako je pravilno uporabilo materialnopravno določbo 144. čl. OZ. V obravnavani zadevi tako niso podane ne s pritožbo uveljavljane kršitve in ne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi uradoma, zato je bilo potrebno v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom ni priglasila, zato o tem sodišče druge stopnje ni odločalo.