VSC Sodba Cp 552/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I. in III. izreka.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki 213,34 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženec dolžan tožnici plačati 3.254,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 dalje do plačila (točka I. izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3.254,59 EUR za čas od 6. 1. 2017 do 7. 1. 2017 (točka II. izreka) in

- da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka 1.106,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka III. izreka).

2Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točkama I. in III. izreka, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži dolžnost povrnitve vseh stroškov postopka tožencu. Navajal je, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z njegovimi ugovori, ki predstavljajo pravno relevantna vprašanja, odgovori na ta vprašanja pa so nujno potrebni za pravilno in zakonito rešitev glavnega spornega vprašanja. Vprašanje obogatitve na strani toženca in s tem v zvezi uporaba obogatitvenega načela, ki temelji na določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je nesporno sprejeto tako v teoriji in tudi v enotni in usklajeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (II Ips 277/2017, II Ips 15/2016, II Ips 208/2014 in številne druge) in tudi drugih (sodba VSL I Cp 1137/2017, I Cp 748/2017 in druge). To splošno sprejeto načelo je sodišče prve stopnje v celoti ignoriralo, iz obrazložitve sodbe izhaja zaključek, da je sodišče napačno in nezakonito odločalo po vrnitvenem načelu, sploh se ni ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti toženca pri prejemu in porabi prejetega zneska in s tem v zvezi z njegovo dolžnostjo vračila zneska, dobljenega na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 19/2015 z dne 29. 3. 2016. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi oprlo na določbo 190. člena OZ, v postopku neupravičene pridobitve pa mora tožnik dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sam prikrajšan, tožnik (verjetno prav: toženec) pa je obogaten. Toženec poudarja, da zaradi plačila tožnice ni bil obogaten in da kljub dopisu, s katerim je tožnico pozval na plačilo stroškov nepravdnega postopka, ni mogoče šteti, da je pripomogel k premiku premoženja tožnice po svoji krivdi. V konkretnem primeru ne bi bilo primerno, da bi moral toženec zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožnice nositi posledice tega premika premoženja. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo in arbitrarno ter v nasprotju z jasnimi zakonskimi določbami OZ o neupravičeni pridobitvi uporabilo vrnitveno načelo, tega ni nikjer izrecno pojasnilo, oziroma obrazložilo. Vrnitveno načelo je mogoče uporabiti izključno v primeru, če toženec ne bi bil pošten ob prejemu in porabi prejetega zneska. Zaključka, da naj bi bil toženec ob prejemu in porabi zneska nepošten, oziroma sploh kakršnekoli presoje nedobrovernosti, oziroma dobrovernosti toženca, izpodbijana sodba ne vsebuje. Posledično zaradi zmotne in napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejstev, vezanih na vprašanje dobrovernosti in obogatitveno načelo sploh ni ugotavljalo in je ostalo dejansko stanje v konkretni zadevi nepopolno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tožnica plačala 3.245,59 EUR zgolj iz razloga, da bi se izognila izvršbi, oziroma dodatnim izvršilnim stroškom. Po zmotnem prepričanju sodišča prve stopnje naj bi takšno dejansko stanje izhajalo iz okoliščin samega plačila. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevih pravno relevantnih ugovorov, vezanih na pridobitev zneska, zgolj je sledilo navedbam tožnice, da naj bi ta znesek plačala tožencu v izogib preteči izvršbi, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmoten zaključek, da naj bi si tožnica s tem, ko je vložila pritožbo zoper sklep, četudi toženec zanjo dokazano ni vedel, domnevno pridržala pravico zahtevati vračilo plačanega zneska. Sodišče prve stopnje je s tem neobrazloženo in arbitrarno ignoriralo jasne zakonske določbe poglavja o neupravičeni pridobitvi, ki v slovenskem pravnem redu vzpostavljajo obogatitveno načelo kot pravilo po 190. in sledečimi členi OZ. Toženec se ni in se ni mogel zavedati, da bi lahko po pridobitvi prostovoljnega plačila zapadlih stroškov nepravdnega postopka odpadla pravna podlaga za prejem zneska 3.254,59 EUR, saj je tožnica nemudoma pristopila k izvrševanju vseh ireverzibilnih dolžnosti po sklepu. Vse do 25. 10. 2016 o vloženi pritožbi ni imel nobene informacije ali indica, ki bi dokazoval nasprotno. Po 193. členu se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, pri tem je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Toženec je prejel zahtevo za takojšnjo povračilo plačanih stroškov postopka, to je zahtevo, s katero je tožnica od njega zahtevala povrnitev izključno po sklepu plačanega zneska. Tožnica od toženca v zahtevi ni zahtevala tudi plačila zakonskih zamudnih obresti, kar potrjuje, da sama šteje toženca kot dobrovernega, v nasprotnem primeru bi od njega zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od pridobitve spornega zneska. Temu primerno je oblikovala tudi tožbeni zahtevek, v katerem je zakonske zamudne obresti zahtevala od 6. 1. 2017 dalje, torej od datuma zahteve. Toženec je večkrat poudaril, da je bil ves čas od trenutka prejema denarnega zneska in njegove porabe dobroveren. Tožnica je na toženca naslovila dopis, na podlagi katerega je pričela s prostovoljnim izvrševanjem sklepa, pri čemer je že potekel zakonsko določen rok za vložitev pritožbe, toženec ni bil dolžan dvomiti o tem, ali lahko ta denarna sredstva zadrži ali porabi ali ne, kaj šele predvideti, da utegne biti nekoč dolžan ta sredstva vrniti. Toženec opozarja na napačno tolmačenje 191. člena OZ in ne argumentiran ter arbitraren odstop naslovnega sodišča od enotne in usklajene sodne prakse VS RS glede vprašanja in s tem pravne relevantnosti obvestila o vloženem pravnem sredstvu. To predstavlja grob poseg v toženčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica toženca ni nikoli obvestila o vloženi pritožbi zoper sklep Ng 19/2015 in si ob plačilu zneska ni pridržala pravice zahtevati tega zneska nazaj. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tem navedbam toženca pritrjuje, napačno pa je prepričanje, da zaradi nesuspenzivnosti sklepa in toženčeve zahteve je situacija v konkretnem primeru izenačena s plačilom, pri katerem bi si tožnica pridržala pravico zahtevati nazaj, kar je plačala. Gre za očiten primer zmotne uporabe materialnega prava in arbitraren odstop od enotne in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS v na primer sodbi II Ips 193/2010. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da opustitve dolžnosti obvestitve o vloženi pritožbi, za katero je v celoti odgovorna tožnica in zaradi zapoznele vročitve le-te tožencu, ni mogoče šteti v breme tožnice, saj naj bi tožnici zaradi nesuspenzivnosti sklepa realno grozila izvršba. Nesuspenzivnost sklepa, oziroma dejstvo, da je tožnici realno grozila izvršba (to pa že po samem zakonu, ne pa zaradi poziva toženca), nima nikakršne zveze s presojo njegove dobrovernosti, oziroma zavesti o možnosti, da utegne pravna podlaga za prejem zneska odpasti, ki pa je v predmetni zadevi pravno relevantna. Toženec poudarja, da je obširno zatrjeval v postopku na prvi stopnji, da je bil ob prejemu zneska in tudi ob njegovi porabi prepričan, da je nepravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno zaključen, saj od tožnice ni prejel nobene informacije o vloženi pritožbi. Iz sodne odločbe VS RS II Ips 193/2010 pa izhaja, da je ravno informacija o vloženem pravnem sredstvu tista, zaradi katere bi bilo mogoče izključiti dobro vero toženca. Takšne informacije toženec nikoli ni prejel, pri njem ni moglo biti nobenega dvoma, da je in bo ostal do prejetega zneska upravičen, njegovo prepričanje je utrdila sama tožnica z dopisom z dne 26. 9. 2016, na podlagi katerega je nemudoma prostovoljno pristopila k izvrševanju vseh dolžnosti po sklepu, brez sile, oziroma prisile ali omejitev vsebine izvrševanja. Tožencu ni mogoče očitati neupravičene porabe zneska, od tožnice ni prejel nobene informacije o vloženi pritožbi. Da ne more biti dvoma o toženčevi neprerekani dobrovernosti, oziroma je ta med strankama nesporna, potrjuje sam tožbeni zahtevek tožnice, ki od toženca zahteva zakonske zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, torej od 6. 1. 2017, s čimer evidentno potrjuje dobrovernost in temu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko na podlagi 193. člena OZ zaključi, da je rok za vrnitev lahko začel teči šele od dneva vročitve, torej od 7. 1. 2017 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje se do pravno relevantnih ugovorov toženca ni opredelilo, s tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Arbitrarno in neobrazloženo je zavrnilo vse toženčeve navedbe, vezane na zatrjevanje in dokazovanje dobrovernosti pri prejemu in porabi prejetega zneska, kot tudi izčrpne navedbe, vezane na zatrjevanje in dokazovanje neobstoja obogatitve toženca, to je porabe prejetih denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje se z dejstvom dobrovernosti in neobogatitve sploh ni ukvarjalo, oziroma se do tega ni opredelilo, čeprav bi se ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevanju enotne in usklajene sodne prakse Vrhovnega sodišča moralo. Obrazložilo je le, da je toženec prejel plačilo na podlagi pravne podlage, ki je pozneje odpadla in je zato prejeto dolžan vrniti. Dobrovernost in dejstvo neobogatitve toženca sta več kot očitno pravno relevantni dejstvi, ki ju je potrebno raziskati za izdajo pravilne in zakonite sodbe v konkretnem primeru.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženec ni prerekal tožničine trditve, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožencu plačala 3.254,59 EUR, ker je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1285/2016 z dne 21. 12. 2016 ugodilo njeni pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 19/2015 z dne 29. 3. 2016, s katerim je bilo v točki IV. izreka naloženo tožnici plačati tožencu kot nasprotnemu udeležencu stroške postopka 3.254,59 EUR in ga v tem delu spremenilo tako, da je vsak udeleženec dolžan kriti svoje strošek postopka.

6Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva:

- po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 19/2015 je bila tožnica dolžna plačati tožencu 3.254,59 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sklepa, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti,

- s sklepom Ng 19/2015 je v nepravdnem postopku odločeno o pravici do informacij in vpogleda v dokumentacijo po 637. členu in v zvezi s 638. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ta sklep vsebuje pravni pouk o dopustni pritožbi v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka, po določbi prvega odstavka 52. člena ZGD-1 se za odločanje o zadevah iz 15. člena ZGD-1 uporablja Zakona o ne pravdnem postopku (ZNP), po drugem odstavku 50. člena ZGD-1 pa mora sodišče o predlogu v zadevah med drugim tudi iz 13. alineje 50. člena odločiti v 15 dneh, rok za pritožbo proti sklepu je 3 dni od vročitve sklepa in pritožba ne zadrži izvršitve,

- tožnica je sklep Ng 19/2015 prejela 22. 9. 2016 in pravočasno vložila pritožbo dne 26. 9. 2016, ker je zadnji dan pritožbenega roka 25. 9. 2016 bila nedelja in ne drži toženčeva trditev, da je pritožbeni rok iztekel okoli 7. 10. 2016,

- iz dopisa z dne 11. 10. 2016 (priloga A4) izhaja toženčeva zahteva za povrnitev stroškov nepravdnega postopka v višini 3.254,59 EUR v izogib morebitnim izvršilnim postopkom in je tožnica le-te po toženčevem pozivu dejansko plačala 14. 10. 2016.

Iz toženčevih navedb v odgovoru na tožbo izhaja še, da je prejel tožničino pritožbo zoper sklep Ng 19/2015 dne 25. 10. 2016.

Na podlagi zgoraj povzetih neprerekanih in ugotovljenih dejstev, ki jih je ugotovilo pravilno, je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je tožnica 14. 10. 2016 plačala stroške po sklepu Ng 19/2015 zato, da se je izognila izvršbi, da plačilo ni imelo vseh značilnosti prostovoljne izpolnitve, toženec je prejel plačilo po podlagi, ki je kasneje odpadla, zato je dolžan tožnici vrniti znesek 3.254,59 EUR.

7Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presodilo, da je tožničin zahtevek utemeljen po določbah prvega in tretjega odstavka 190. člena in 193. člena OZ. Določbi členov 191 in 195 OZ nista pravni podlagi v predmetni pravdi, saj je tožnica tožencu plačala znesek, ki je predstavljal stroške nepravdnega postopka. Tožnica tožencu ni plačala nečesa, česar vedoma ni bila dolžna plačati in tudi ni plačala denarnega zneska kot odškodnino za nematerialno škodo.

8Po presoji pritožbenega sodišča za utemeljenost tožbenega zahtevka niso pravno odločilna dejstva, da tožnica toženca ni obvestila o vloženi pritožbi zoper sklep Ng 19/2015 (sicer pa je bil o vloženi pritožbi po lastnih navedbah obveščen 25. 10. 2016), tudi ni pravno odločilno dejstvo, da si ob izplačilu zneska tožnica ni pridržala pravice zahtevati povračila tega plačanega zneska in tudi ne toženčeva zatrjevana dejstva, da je dobroveren prejemnik plačanega zneska. Sodišče prve stopnje zato teh dejstev ni bilo dolžno obravnavati in upoštevati, s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS ne obravnavajo primerljivih zadev in zato niso upoštevne v predmetni pravdi. Odločba II Ips 277/2017 ne obravnava primerljivega primera, ker obravnava dejanski stan, ko izpolnitev obveznosti ene pogodbene stranke dvostranske pogodbe ni več mogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena pogodbena stranka, II Ips 15/2016 obravnava vrnitveno načelo pri odpadli podlagi iz naslova skupnega premoženja zakoncev, II Ips 208/2014 obravnava vrnitev vlaganj v nepremičnino, v zadevi II Ips 193/2010 pa je predmet pravde vrnitev prejete odškodnine za nematerialno škodo. Odločba VSL I Cp 748/2017 obravnava neobstoječ dolg, v zadevi I Cp 1137/2017 pa gre za vrnitev koristi od stvari, prejete na podlagi razdrte pogodbe.

10V obravnavani pravdi je predmet zahtevka vrnitev denarnega zneska, ki ga je toženec neupravičeno prejel. Po lastnih trditvah toženca je ta s prejetim zneskom zase dosegel korist v vrednosti prejetega zneska, saj je z njim poplačal opravljene storitve in nakup določenega blaga, po lastnih trditvah je torej v vrednosti prejetega zneska obogaten, zato ga mora vrniti. Tožnica je s plačilom izpolnila obveznost plačila stroškov postopka, toženec je izpolnitev prejel po še nepravnomočni odločbi sodišča, ki pa je že bila izvršljiva zaradi nesuspenzivnega učinka pritožbe (rednega pravnega sredstva), toženec pa je izpolnitev v izogib izvršbi zahteval od tožnice pred pravnomočnostjo. Z odločbo pritožbenega sodišča pa je bila tožnica razbremenjena obveznosti plačila stroškov postopka. Po presoji pritožbenega sodišča gre za tipičen primer neupravičene obogatitve na strani toženca po tretjem odstavku 190. člena OZ, zato je toženec neupravičeno obogaten in je prejeti znesek dolžan vrniti.

11Z upoštevanjem določbe 193. člena OZ je treba neupravičeno pridobljen denarni znesek vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni prerekal po tožnici zatrjevanega dejstva, da je njeno zahtevo za vrnitev plačanega zneska prejel 7. 1. 2017 (dopis v prilogi A7). Iz zahteve za plačilo, oziroma povrnitev plačanega zneska (A7) izhaja tudi pojasnilo tožnice o uspešnosti pritožbe in o odpadli podlagi, po kateri je toženec neupravičeno prejel 3.254,59 EUR. Torej je tudi odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 7. 1. 2017 materialno pravno pravilna glede na citirano določbo OZ. Toženec je bil najmanj od 7. 1. 2017 dalje nedobroveren prejemnik zneska 3.254,59 EUR. Dejstvo, ali je bil toženec ob prejemu in porabi zneska nepošten ali pošten, ni pravno odločilno, ker znesek ne predstavlja odškodnine zaradi nematerialne škode.

12Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje obremenjena še s katerimi drugimi bistvenimi kršitvami določb pravnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

13Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe prvega in tretjega odstavka 190. člena ter 193. člena OZ. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

14Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka v obsegu nagrade za pooblaščenca za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 375 točk, materialne stroške v višini 2 % od 300 točk po 11. členu OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša skupaj 213,34 EUR. Vsi priglašeni stroški so potrebni stroški pritožbenega postopka tožnice in jih mora toženec povrniti v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.