UPRS Sodba III U 160/2017-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave RS št. DT 98-00153-0 z dne 25. 11. 2016, se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki kot zavezancu odmerila dohodnino za leto 2014 v znesku 6.991,13 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 66,63 EUR znaša 6.924,50 EUR. Za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi dne 31. 7. 2015 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 11. 4. 2016, je prvostopenjski organ obračunal obresti po evrski bančni obrestni meri v višini 0,16700, povečani za 3% točke v višini 153,21 EUR. Določil je, da mora tožeča stranka razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 6.924,50 EUR ter obračunane obresti v višini 153,21 EUR, skupaj v višini 7.077,71 EUR, plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom na v odločbi določeni podračun. Po poteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Odločil je, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2014, pri čemer so znašali njeni skupni dohodki 33.271,58 EUR. Od teh dohodkov ji je prvostopni organ odštel prispevke ter olajšave, tako da znaša osnova za izračun dohodnine 25.677,87 EUR, medtem ko ji stroškov prehrane in prevoza na delo ni priznal.

2Odločitev prvostopenjskega organa je v pritožbenem postopku potrdila tožena stranka. Tožeči stranki je glede uveljavljanja stroškov v zvezi z delom v tujini in olajšave za uveljavljenih 5 vzdrževanih družinskih članov pojasnila, da Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v šestem odstavku 267. člena določa, da mora zavezanec, ki mu do 15. junija ni vročen informativni izračun dohodnine, do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto. Na podlagi prvega odstavka 61. člena v zvezi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec v napovedi navesti podatke, potrebne za določanje davčne osnove, oziroma za izračun dohodnine, in podatke, potrebne za nadzor, za uveljavljanje davčnih olajšav ter osebne in druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave. Zakon torej določa način uveljavljanja davčnih ugodnosti, kar pomeni, da zavezanec, ki pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. V konkretnem primeru tožeča stranka kot davčni zavezanec napovedi ni vložila v zakonskem roku in je zato s tem izgubila pravico do uveljavljanja stroškov za prevoz in prehrano ter olajšave za čezmejne delovne migrante. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, opr. št. IV U 204/15-12 z dne 12. 5. 2016.

3Glede instituta samoprijave je tožena stranka tožeči stranki pojasnila, da ni podlage za zaključek, da bi za davčni odmerni postopek na podlagi samoprijave veljala drugačna načela, oziroma da posamezna načela ne bi veljala (npr. načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2) ali pa da naj bi bila samoprijava možnost za uveljavljanje sicer že prekludiranih materialnih pravic (npr. uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane), torej da naj bi bila s samoprijavo možna uveljavitev posameznih pravic po tem, ko je rok za to že potekel. Po tem, ko je tožena stranka preverila izpodbijano odločbo tudi po uradni dolžnosti, je ugotovila, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali do kršitev materialnega prava in je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

4Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija prvostopno odločbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni imela nikoli namena, da bi se izognila plačilu davka, saj je bila leta 2014 zaposlena v Nemčiji in je tam izpolnjevala vse svoje davčne obveznosti. Nihče ji ni povedal, da mora tudi v Sloveniji vložiti davčno napoved. Zaradi tega je odmera dohodnine v višini 7.077,63 EUR za leto 2014 nesorazmerna kazen. Meni, da bi tožena stranka morala v postopku odmere dohodnine upoštevati olajšave za vzdrževane družinske člane, to je za soprogo in štiri otroke, saj ta olajšava ni bila izkoriščena. Prav tako bi ji morala priznati uveljavljene stroške v zvezi z delom v tujini v znesku 3.528,72 EUR. Napoved je vložila na podlagi 63. člena ZDavP-2, zakon pa ne določa, da se dohodninska napoved vložena na podlagi samoprijave ne šteje za pravočasno, zato bi se prijavljene olajšave morale upoštevati, saj ni razumnega razloga za različno obravnavanje zavezancev, ki so dohodninsko napoved podali pravočasno od zavezancev, ki so napoved podali s samoprijavo preden je bil zoper njih začet davčni inšpekcijski nadzor. Nadalje navaja, da iz sprejete odločitve Vrhovnega sodišča z dne 6. 7. 2017 izhaja, da je tožeča stranka napačno razlagala zakonska določila v zvezi z vložitvijo napovedi kot samoprijave in nepriznavanja davčnih olajšav pri odmeri dohodnine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa, ki je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril dohodnino tako, da ni upošteval uveljavljanih stroškov in olajšav. Izhajal je iz stališča, da kolikor davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisani način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. V zvezi z navedenim vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017, sprejelo materialno pravno stališče, ki zavezuje tudi Upravno sodišče RS, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.

8V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 vloži davčni zavezanec davčno napoved, oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi, oziroma če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe, oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži samo enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, se zavezanec, ne glede na 1. točko 349. člena, 1. točko 395. člena ter 7. in 8. točko prvega odstavka 397. člena, vse ZdavP-2, ne kaznuje za prekršek (369. člen ZDavP-2). Zakon torej opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

9Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavani zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2014 vložila 12. 4. 2016 ter v njej uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov v višini 3.528,72 EUR in olajšavo za družinske člane. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2014 ni ugotavljala ali in v kakšni meri je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je, ob upoštevanju že navedenega materialno pravnega stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS, ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu, da v ponovljenem postopku relevantno dejansko stanje dopolni z ugotovitvijo, v kakšni višini stroški dela in olajšave, ki jih v davčni napovedi uveljavlja tožeča stranka, znižujejo davčno osnovo in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga, ugotovi pravilno davčno osnovo ter ponovno odmeri dohodnino za leto 2014, vključno z naložitvijo plačila obresti za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do njene vložitve na podlagi samoprijave.

10Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V zadevi je odločalo brez glavne obravnave, ob upoštevanju 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožeča stranka s tožbo uspela, v zadevi pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

11Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini, določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je o zadevi odločalo na seji in da je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik.