VSK Sodba I Cpg 266/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.702,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici (I) ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 227.353,18 EUR (zatrjevana vrednost zalog neprodanega blaga, 10 % stroškov iz naslova logistike in manipulacije blaga, izgubljeni dobiček) in v znesku 10.014,29 EUR (bonus za leti 2015), (II) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 136412/2015 z dne 12.11.2015 za plačilo 299.436,52 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški iz naslova dobavljenega pa neplačanega blaga in (III) toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 19.411,31 EUR.

Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki predhodno sodelovali na podlagi pisne distribucijske pogodbe in sicer je bila tožena stranka distributer za proizvode tožeče stranke za območje držav bivše J., da je ta pogodba 31.12.2012 prenehala, da pa se je sodelovanje nadaljevalo in da je imelo tudi to sodelovanje pravni značaj distribucijske pogodbe, da je tožeča stranka po letu 2013 delovala v smeri, da bo omenjene trge prevzela sama in je to za nekatere trge dejansko storila in da je septembra 2015 toženi stranki odpovedala sodelovanje tudi za trge S., H. in B. in ji takrat tudi prepovedala nadaljnjo prodajo njenega blaga na teh trgih. Sodišče prve stopnje je zato pritrdilo toženi stranki, da bi lahko bila upravičena do odkupa zalog, ki jih je imela na dan, ko ji je tožeča stranka prepovedala nadaljnje distribuiranje proizvodov, vendar vrednosti teh zalog glede na konkretne ugovore tožeče stranke ni izkazala (ni postavila niti ustreznih trditev), enako pa velja za ostale v pobot uveljavljane zneske.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je v dokaz trditvam o materialnopravnem pobotu (pred pravdo) predložila listine, ki dokazujejo pobot. V zvezi s tem opozarja na po njenem mnenju napačno materialnopravno stališče sodišča, da je potrebno soglasje druge stranke, saj za pobot zadošča že enostranska izjava. V posledici je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Po oceni tožene stranke so si razlogi sodišča med seboj v nasprotju, saj v točki 31 pravi, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, v točki 18 in 19 pa se sklicuje na Uredbo ES 593/2008 in ugotavlja slovensko pristojnost. Napačno je sicer le implicitno podano stališče sodišča, da ni pristojno niti za predpravdni pobot, čeprav za slednjega ne morejo veljati pravila o pristojnosti. Zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka sama priznala, da do predpravdnega pobota ni prišlo, je nejasen in nerazumljiv, saj sodišče meša dva različna nivoja logičnega sklepanja. V nadaljevanju pritožba analizira obrazložitev sodbe v točkah 34, 35, 36 in 37 in meni, da so razlogi nerazumljivi, poleg tega pa vztraja, da navedbe v poglavju Izguba dobička ustrezajo pogojem odpravnine, kakršni so določeni v 33. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Zaključek sodišča, da naj s tem v zvezi tožena stranka ne bi navajala ničesar, je zato očitno protispisen. Sodišče je popolnoma spregledalo, da je tožena stranka odpravnino uveljavljala v vlogi z dne 17.12.2017. Na ta način je sodišče prekršilo pravico do poštenega sojenja. Tožena stranka je ravno zaradi očitkov tožeče, da naj bi šlo za izdelke izven prepovedi delovanja, predlagala dodatno zaslišanje izvedenke. Tega dokaza sodišče ni izvedlo, hkrati pa je povsem prezrlo pomembno ugotovitev izvedenke, da tožena stranka v spornem obdobju ni kupovala ali nabavljala blaga od tožeče stranke. Tožena stranka je že med postopkom pojasnjevala različno stanje zalog, saj je bila narava dejavnosti taka, da je bila tožena stranka dolžna prevzemati neprodano blago, ki so ji ga vračali njeni odjemalci. Določeno količino pa so ti vračali tudi zato, da se ne bi zamerili tožeči stranki. O teh dejstvih so bili v vlogi z dne 17.12.2017 predlagani dokazi. V tem delu je sodišče zato naredilo preuranjene zaključke, saj je zgolj enostransko povzelo ugotovitev izvedenke o 216.000 EUR blaga. Ravno glede teh dejstev je tožena stranka pravočasno podala ugovore in v vlogi z dne 20.9.2018 predlagala zaslišanje izvedenke. Sodišče je z zmotno interpretacijo izvedenskega mnenja napačno ugotovilo dejansko stanje. Ravno izvedenka bi, morebiti tudi z ogledom, lahko potrdila, da je v skladišču tožene stranke zaradi prepovedi prodaje še vedno za 150.738 EUR blaga. V točkah 57 do 59 je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so očitki o tem, kaj bi morala tožena stranka narediti, notranje kontradiktorni. V zvezi s sporno trditvijo tožeče stranke, da naj bi bilo nekaj izdelkov v zalogah proizvedenih po 14.9.2015, sodišče sploh ni izvajalo nobenega ugotovitvenega postopka, s čimer je toženi stranko odvzelo pravico do izjave. Ne drži, da naj tožena stranka ne bi pojasnila, zakaj je bila dolžna jemati blago nazaj. V nadaljevanju ponavlja svoje navedbe in opozarja na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V točkah 63 in 64 je sodba glede razlogov kontradiktorna. Podana je protislovna razlaga sodišča, katere rdeča nit je, da sodišče ni dopustilo izvedbe dokazov o teh dejstvih in okoliščinah, posledično pa je trditve tožene stranke premetavalo gor in dol, s čimer ostaja dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nato pa sodišče zaključi, da procesni pobot nima podlage. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškov logistike in izgubljenega dobička je razlaga sodišča povsem zgrešena, saj se uveljavljana škoda nanaša na šesti odstavek 833. člena OZ. V nadaljevanju navaja, kako je strukturirala škodo. Stroške v zvezi z logistiko lahko štejemo kot navadno škodo. Če sodišče ni izvajalo dokazov, ne more toženi stranki očitati, da je bila preveč abstraktna. Sodišče ni upoštevalo določb OZ, ki dajejo pravico do povrnitve škode. V točki 67 sodišče očita toženi stranki, da nikoli ni podala nobenih navedb v zvezi z bonusom. Ker sodišče v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, gre za arbitrarnost, saj navedbe ne morejo biti enake dokazom za te navedbe. Navedbe so vedno povzetek konkretnih dejstev in okoliščin, ki se jih dokazuje z dokazi. Tožena strank je posredovala listine in trditve, da se je bonus izplačeval. Sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka vztrajala pri svojih navedbah in pravnih stališčih, pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je jasna, razlogi za odločitev so prepričljivo in konsistentno obrazloženi, tako da je odgovorjeno na vsa odločilna vprašanja in je sodbo mogoče preizkusiti. Razloge sodišče prve stopnje je namreč treba razumeti in presojati kot celoto, v okviru katere so bili obrazloženi, in ne ločeno po vsaki posamezni točki obrazložitve in izvzeto iz konteksta kot to počne pritožnica. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka zato ni podana.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah, ki jim tožena stranka konkretizirano ne nasprotuje:

̶ Pravdni stranki sta najmanj od leta 2000 sodelovali na podlagi pogodbe o ekskluzivni pravici tožene stranke za prodajo proizvodov tožeče stranke na teritorialnem območju bivše J., v kateri je bila dogovorjena pristojnost italijanskega sodišča (v nadaljevanju Pogodba).

̶ Zaradi odpovedi Pogodbe je le-ta v celoti prenehala veljati 31.12.2012.

̶ Po 31.12.2012 stranki nista sklenili nobene pisne pogodbe ali dogovora glede njunega pravnega razmerja.

̶ Pravdni stranki sta še naprej sodelovali, praktično na enak način kot v času veljavnosti Pogodbe, čeprav Pogodba za to razmerje ni več veljala, ves ta čas pa je tožeča stranka delovala v smeri, da bi trge bivše J. prevzela sama in neposredno. Tako je prevzela trge M., K. in S..

̶ Dne 7.9.2015 je tožeča stranka pisno podala odpoved tudi za trge H., B. in S.. Dne 25.9.205 pa je tožeča stranka podala toženi zahtevo, da s 1.10.2015 preneha s prodajo njenih proizvodov tudi na teh trgih. Tožena stranka prepovedi ni nasprotovala.

̶ Na dan 25.9.2015 so toženi stranki ostale določene zaloge blaga (obseg je sporen). Te zaloge so še vedno v lasti in posesti tožene stranke.

̶ Tožeča stranka je toženi v prvi polovici leta 2015 dostavila blago, ki ga vtožuje po računih, ki so predmet te pravde.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega dejanskega stanja ugotovilo, da gre tudi pri razmerju po 1.1.2013 za pogodbo o distribuciji, da pa za to razmerje ne velja več dogovor o pristojnosti iz Pogodbe (ker Pogodbe ni več), zato je treba uporabiti splošna pravila o pristojnosti, to je Uredbo (ES) št.593/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena razmerja (v nadaljevanju Rim I). Po točki f) 1. odstavka 4. člena je to pravo, v katerem ima običajno bivališče distributer, se pravi tožena stranka. V zaključkih sodišča prve stopnje o uporabi prava zato ni nobenih nasprotij.

8Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da dejstvo, da dogovor o pristojnosti, po katerem slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku iz naslova kršitve Pogodbe, na utemeljenost predpravdnega pobotanja ne vpliva. Če bi tožena stranka uspela izkazati, da je že pred pravdo prišlo do pobotanja in bi torej terjatev ugasnila, se vprašanje pristojnega sodišča sploh ne bi postavilo. Vseeno pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka predpravdnega pobotanja ni izkazala, pravilna. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da za veljavnost materialnopravnega pobota ni potrebno, da nasprotna stranka z njim soglaša, vendar je eden od pogojev za pobot tudi likvidnost terjatve, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Po sodni praksi¹ je nelikvidna tista terjatev, ki ji dolžnik "kvalificirano" nasprotuje, na primer tako, da je predmet drugega postopka. Prav za tako situacijo gre v predmetni zadevi. Tožena stranka je terjatev iz naslova odškodnine zaradi prenehanja sodelovanja in izgube trgov uveljavljala z nasprotno tožbo. Tožeča stranka zahtevka ni pripoznala, spor se je pred slovenskimi sodišči končal z zavrženjem tožbe. Povedano pomeni, da sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo predpravdnega pobota, pritožbeni ugovori glede tega pa so neutemeljeni.

9Tožena stranka je postavila tudi procesni pobot in sicer uveljavlja plačilo vrednosti zalog, ki so ji ostale na dan 25.9.2015, stroškov logistike in manipulacije z zalogami in izgubljenega dobička za čas 5 let po prenehanju sodelovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka zahtevkov, ki jih uveljavlja v pobot, ni izkazala, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10Večji del postopka se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z obsegom zalog proizvodov tožeče stranke, ki jih je tožena stranka imela po prenehanju sodelovanja. V zvezi s tem je sodišče imenovalo izvedenko z nalogo ugotoviti stanje zalog proizvodov tožeče stranke pri toženi stranki. Pri tem je izhajalo iz navedb tožene stranke, da so vse zaloge iz obdobja pred zahtevo tožeče stranke, da toženka preneha z distribucijo. O blagu, ki naj bi bilo v zalogah, je pred izdelavo izvedenskega mnenja imela podatke samo tožena stranka. Tožeča stranka je po pridobitvi izvedenskega mnenja in sodelovanju pri ogledu ob izdelavi le-tega šele prvič lahko podala konkretne pripombe glede stvari, ki jih je imela tožena stranka v zalogah. Zato so bile te navedbe pravočasne. Po pridobitvi izvedenskega mnenja se je tako postavilo kot sporno dejstvo, ali je bilo res vse blago v zalogah proizvedeno pred prepovedjo prodaje. Če je bilo namreč blago proizvedeno kasneje, tožena stranka nima nobene podlage, da bi zahtevala njegov odkup ali odškodnino v zvezi z njim. Drugo sporno dejstvo, ki se je pokazalo po pridobitvi izvedenskega mnenja, pa se nanaša na blago, ki je bilo s strani odjemalcev vrnjeno po septembru 2015. Izvedenka je sicer iz knjigovodskih podatkov ugotovila, koliko blaga je bilo vrnjenega, vendar je tudi pri tem blagu ostalo nepojasnjeno, ali je dejansko šlo za blago, ki ga je tožeča stranka toženi dobavila pred septembrom 2015 (zlasti glede na ugovor tožeče stranke, da je nenavadno, da bi nekateri odjemalci blago vračali šele po poteku več kot dveh let od dobave) in iz katerega razloga je bilo vrnjeno (glede na to, da iz zahteve tožeče stranke z dne 25.9.2015 izhaja le prepoved toženi stranki). S svojimi zelo konkretnimi ugovori je tako tožeča stranka zbudila utemeljen dvom v trditve tožene stranke o obsegu zalog, poleg tega pa izvedenka niti ni imela take naloge niti ni mogla zgolj na podlagi gibanja zalog blaga brez dodatnih podatkov ugotoviti njegovega izvora². Opisana procesna situacija je zato terjala ustrezen odgovor tožene stranke. Kot je razvidno iz poteka postopka, je tožena stranka pravico do izjave glede spornih dejstev imela, vendar te možnosti ni izkoristila, saj je le (napačno) ugovarjala, da gre za prepozne trditve in da nima ustreznih orodij za dešifriranje posameznih izdelkov ter je navedbe toženke zgolj pavšalno zanikala. Da ne bi imela "ustreznih orodij", tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne drži, saj je tožena stranka tista, ki je blago nabavljala in skladiščila in bi morala torej vedeti, kdaj je to bilo in za kakšno blago je šlo. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi tožeča stranka v tej fazi dokazovanja svojih trditev morala izrecno navesti, katere konkretne artikle je nabavila pri toženi stranki, kdaj jih je nabavila in nato izkazati, da jih še ni prodala in so v njenih skladiščih. Prav tako je materialnopravno pravilen zaključek, da ni obstajala njena dolžnost prevzemati nazaj blaga od kupcev, oziroma dejstvo, da je kljub temu to blago prevzemala od kupcev, ni v pravno relevantni vzročni zvezi s prenehanjem sodelovanja s toženo stranko in prepovedjo, ki jo je tožeča stranka podala toženi stranki. Tudi v zvezi s prevzetim blagom tožena stranka ni podala nobenih konkretnih navedb (katero blago med zalogami je to bilo), kar je sodišču prve stopnje onemogočilo presojo, ali gre za blago, glede katerega bi obstajala obveznost tožeče stranke. Zaradi pavšalnih navedb in nekonkretiziranih dokaznih predlogov (tožena stranka na primer ni predlagala dopolnitve mnenja v smeri ugotavljanja izvora blaga, pri čemer bi seveda morala podati ustrezne podlage za ugotavljanje izvora) sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati drugih predlaganih dokazov. Zaslišanje izvedenke v okviru že postavljene naloge ne bi dalo odgovora na sporna vprašanja, novih navedb, ki bi jih bilo mogoče z zaslišanjem preverjati, pa, kot rečeno, tožena stranka ni podala. Dejansko stanje je bilo v okviru procesnega gradiva, s katerim je sodišče razpolagalo, ugotovljeno pravilno.

11Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je imela toženka pravico do odkupa zalog. Do enakega zaključka, da toženka zahtevka ni izkazala po višini, pa bi prišli tudi, če bi šteli, da je šlo za odškodninski zahtevek (kar je toženka podrejeno uveljavljala in sicer je trdila, da je bilo nedopustno ravnanje tožeče v tem, da naj bi prepovedalo prodajo proizvodov, ki so bili takrat že dobavljeni), posebej še, ker so zaloge še vedno v lasti in posesti tožene stranke. Že iz razloga, ker toženka ni izkazala, v kakšni vrednosti so ji ostale zaloge, je bil zato pravilno zavrnjen tudi zahtevek (v okviru procesnega pobotnega ugovora) na povrnitev manipulativnih in logističnih stroškov, ki je bil vezan na vrednost zalog. Pravilna pa je bila tudi ugotovitev, da za izgubljeni dobiček tožena stranka ni postavila ustreznih trditev, ki bi omogočale odgovor tožeči stranki in presojo sodišča. Zgolj trditev, da naj bi ta znašal 25 %, ne da bi toženka pojasnila, kako je do tega procenta prišla, v nobenem primeru ne zadošča. V zvezi z bonusom je sodišče pravilno ugotovilo, da ob izrecnem zanikanju tožeče stranke tožena stranka ni podala nobenih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče preverjati, da je bil sklenjen dogovor (kdo, kdaj, kje, v kakšni vsebini), da je tožena stranka tudi po prenehanju Pogodbe upravičena do bonusa od obsega prodaje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da plačilo v letu 2014 samo po sebi ne pomeni, da je bil dogovor dosežen. Ob povedanem se sodišču prve stopnje ni bilo treba še dodatno ukvarjati z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti, ki so za tožečo stranko sporne.

12Distribucijska pogodba pri nas ni urejena kot poseben pogodbeni tip. Gre za mešano pogodbo, kjer se mešajo tako elementi prodajne pogodbe kot elementi agencijske pogodbe. Ravno v zvezi z vprašanjem prenehanja pogodbe se je v praksi³ izoblikovalo stališče, da zaradi elementa trajnosti distribucijskega razmerja praviloma pride v poštev (smiselna) uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja. Med njimi je tudi določba 833. člena OZ, to je določba o odpravnini. Tožena stranka med postopkom odpravnine ni izrecno uveljavljala. Res sodišče na pravno kvalifikacijo, ki jo predlagajo stranke, ni vezano, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala ustreznih navedb, da bi lahko odločalo o upravičenosti do odpravnine. Prav gotovo toženka ni podala ustreznih navedb za odpravnino po prvem in drugem odstavku 833. člena OZ. S pritožbo pa ne more uspeti niti s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 833. člena OZ, po kateri je distributer upravičen do razlike med stroški, ki jih je imel z uvajanjem proizvoda na tržišče in v zvezi z izvajanjem pogodbe ter tistimi prihodki, ki jih je do prenehanja pogodbe prejel in tistimi, ki bi jih verjetno pridobil v času pet let od sklenitve pogodbe, vse pa pod predpostavko, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in je do prenehanja prišlo prej kot v petih letih. Namen te določbe je v zagotovitvi odmene tistemu zastopniku, ki v pričakovanju dolgoročnega sodelovanja vlaga v pridobivanje kupcev, do prekinitve pogodbe pa pride prej kot bi se ta vlaganja lahko povrnila. Tožena stranka navedb v tej smeri ni podala, saj je navajala, da je sodelovanje trajalo od leta 2000, da je trge republik bivše Jugoslavije ustvarila iz nič in le pavšalno zatrdila, da je imela visoka vlaganja. Gre torej za obdobje, bistveno daljše od pet let⁴, pri čemer o konkretnih vlaganjih v razvoj trgov in njihovem upoštevanju kot podlagi za upravičenje do odpravnine tožeča stranka, ni podala nobenih konkretnih navedb, kot osnovo za izračun izgubljenega dobička pa je navajala le podatke o prodaji in nabavi in nekatere stroške tekočega poslovanja⁵. Takih navedb pa ni mogoče subsumirati pod določbo 833. člena OZ. Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje do navedb o izgubljenem dobičku opredelilo in sicer je ugotovilo, da navedbe v zvezi z odškodnino ne zadoščajo, da bi lahko odločalo o njihovi utemeljenosti.

13Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.702,34 EUR (stroške sestave odgovora na pritožbo, materialnih stroškov in DDV-ja na odvetniške storitve).

¹ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 68/2016
² Str. 3 izvedenskega mnenja.
³ Na primer odločba VS RS III Ips 93/2015
⁴ Že zaradi tega uporaba četrtega odstavka 833. člena OZ ne pride v poštev.
⁵ V zvezi s stroškom zaključkov delovnega razmerja ne trdi, da je te delavce zaposlila šele po prenehanju veljavnosti Pogodbe.