VSL Sodba I Cpg 949/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 234,09 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31982/2017 z dne 13. 4. 2017 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo 6.020,00 EUR s pripadki zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku petnajst dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 816,65 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka pogodbo o nastanitvi in hrambi plovila U. v Marini X. pravilno in pravočasno odpovedala. Dopis z dne 23. 12. 2016, s katerim je tožena stranka zavrnila račun z dne 17. 12. 2016, ne pomeni veljavne in pravočasne odpovedi pogodbe. Stranki sta se dogovorili, da lahko vsaka od pogodbenih strank pogodbo odpove pisno s priporočenim pismom najmanj mesec dni pred iztekom, sicer se šteje, da je pogodba podaljšana za leto dni (drugi odstavek 3. člena Pogodbe) in da se pogodba odpove pisno s priporočenim pismom na račun naročnika (prvi odstavek 10. člena Pogodbe). Pisnost odpovedi in pravočasnost le-te je bila torej dogovorjena za obe pogodbeni stranki, zato v konkretnem primeru drugačna odpoved pogodbe ni veljavna. Skladno z drugim odstavkom 54. člena in 53. členom Obligacijskega zakonika je mogoče oblične pogodbe razvezati, dopolniti ali spremeniti samo z neobličnim sporazumom, ne pa z enostransko konkludentno odpovedjo, ki s strani nasprotne pogodbene stranke ni bila sprejeta. Zgolj prenos lastništva plovila in obvestilo o spremembi lastništva, glede na določila sklenjene pogodbe in Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na shranjevalne pogodbe, ne more povzročiti prenehanja pogodbe. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da se lahko naročnik, v primeru avtomatičnega podaljšanja pogodbe, dolžnosti pravilne odpovedi pogodbe izogne s tem, da prenese lastništvo plovila na tretjo osebo. Skladno z načelom vestnosti in poštenja je, da pogodbena stranka pravočasno in na dogovorjen način odpove pogodbo.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili Pogodbo o nastanitvi in hrambi plovila v Marini X. št. 87/06 z dne 11. 4. 2009, za plovilo U. (v nadaljevanju Pogodba), za obdobje enega leta, z možnostjo podaljšanja. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka z dopisom z dne 23. 12. 2016 zavrnila račun tožeče stranke št. 000-B019-7888 z dne 17. 12. 2016, s katerim je tožeča stranka toženi stranki zaračunala pogodbeni privez za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017. S citiranim dopisom je tožena stranka tožečo stranko tudi obvestila, da je bilo plovilo U. prodano 15. 12. 2016. Plovilo je konec leta 2016 zapustilo Marino X.

6Dne 27. 2. 2017 pa je tožeča stranka toženi stranki za isto storitev in isto obdobje izstavila nov račun št. 000-B019-646, katerega plačilo je zahtevala v obravnavanem sporu. Tožeča stranka je zatrjevala, da tožena stranka Pogodbe ni odpovedala pravočasno in na dogovorjen način, zato tožeči stranki dolguje plačilo letnega plačila priveza še za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017.

7Drugi odstavek 3. člena Pogodbe je določal, da v kolikor nobena od strank ne odpove pogodbe najmanj mesec dni pred iztekom pisno s priporočenim pismom se šteje, da je pogodba podaljšana leto dni. Za trajno dolžniško razmerje velja, da ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo (prvi odstavek 333. člena OZ). Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero pogodbena stranka izjavi, da želi, da obveznostno razmerje preneha. Odpoved ima naravo izvrševanja oblikovalne pravice. Oblika za odpoved ni predpisana, stranke dolžniškega razmerja, pa se lahko dogovorijo za obličnost izjave o odpovedi razmerja in odpovedni rok. Odpoved mora biti vročena drugi stranki (drugi odstavek 333. člena OZ).

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila Pogodba sklenjena dne 11. 4. 2009, torej za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2009. To pomeni, da se je obdobje, za katero je bila pogodba podaljšana, skladno s 3. členom Pogodbe, vsako leto izteklo dne 31. 3. tekočega leta. V obravnavanem primeru je to bilo leto 2017. Odpoved Pogodbe za leto 2017 je bila torej pravočasna, če jo je tožena stranka podala najkasneje do konca februarja 2017 oziroma če je bila tožeča stranka do konca februarja obveščena o odpovedi Pogodbe. Ker je tožena stranka račun za letni privez za leto 2017 zavrnila že z dopisom z dne 23. 12. 2016, iz navedenega dopisa pa tudi izhaja, da je bilo plovilo prodano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila z navedeno zavrnitvijo računa tožeča stranka pravočasno obveščena o odpovedi Pogodbe.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka pogodbe ni odpovedala na pravilen način. Dopis z dne 23. 12. 2016 je pisna izjava tožene stranke. Zavrnitev računa za nadaljnjo hrambo in sporočilo o novih lastnikih ter odvoz plovila iz Marine X. dovolj nazorno izražajo voljo tožene stranke, da odpoveduje pogodbo za leto 2017. Tožeča stranka ni zanikala, da je prejela pisno zavrnitev računa dne 23. 12. 2016 za storitev hrambe za leto 2017 in da je bila seznanjena s tem, da je bilo plovilo prodano 15. 12. 2016. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da glede na dogovor, da je bistven element Pogodbe, da je sklenjena z določenim naročnikom za določeno plovilo in da pravic iz pogodbe ni mogoče prenesti ali odstopiti (tretji odstavek 10. člena Pogodbe), zavrnitve računa za hrambo plovila v letu 2017 skupaj z navedbo podatka o prodaji plovila in navedbo novih lastnikov, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za izjavo o odpovedi pogodbe. Tudi če tožena stranka v dopisu ni izrecno navedla, da pogodbo odpoveduje, pa je smisel njenega dopisa z dne 23. 12. 2016 prav odpoved pogodbe.

10Dejstvo, da je bila poštna pošiljka z dne 23. 12. 2016 poslana tožeči stranki z navadno pošto in ne priporočeno, pa ne pomeni, da izjava o odpovedi pogodbe ni imela učinka. Smisel pošiljanja pošte s priporočeno pošiljko je, da je na ta način olajšano dokazovanje dejstev, da je bila pošiljka resnično poslana in v katerem časovnem trenutku je bila pošiljka poslana. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je zavrnitev spornega računa z dne 23. 12. 2013 prejela. Opustitev dogovorjenega načina pošiljanja s priporočeno pošto za veljavnost prejete izjave o odpovedi pogodbe ni pomembna. To bi bilo pomembno le v primeru, če bi tožeča stranka zanikala, da je poštno pošiljko, ki je bila poslana z navadno pošto, prejela. Tudi ob upoštevanju, da gre za kršitev dogovorjenega načina pošiljanja, gre za nebistveno kršitev Pogodbe na strani tožene stranke, ki je povsem nepomembna. Bistveno in odločilno v zvezi s prejemom izjave o odpovedi pogodbe je dejstvo, da je tožeča stranka izjavo o odpovedi Pogodbe prejela pravočasno. O tem pa v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma. Razlaga navedenega določila na način, za katerega se zavzema tožeča stranka ne ustreza splošnim načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ).

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku tožene stranke na podlagi Odvetniške tarife in sicer 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (1. točka tar. št. 21) in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 234,09 EUR.