UPRS Sodba I U 369/2017-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ v zadevi denacionalizacije zaplenjenega premoženja A.A., zavrnil tožnikov zahtevek, podan v vlogah z dne 12. 10. 2015, 14. 12. 2015, 19. 2. 2016, 2. 3. 2016, 18. 4. 2016, 13. 6. 2016 in 11. 7. 2016, da se upravičencem vrne 465 m² dvorišča parc. št. 115 k. o. ... ter zgradba „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“.

2V obrazložitvi, v kateri povzema postopanje z navedenimi tožnikovimi vlogami, med drugim navaja, da je bila A.A. na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (v nadaljevanju Zakon o zaplembi)¹ zaplenjena vsa premična in nepremična imovina, popisana v komisijskem zapisniku Okrajnega sodišča v Kranju št. IZ 41/45-3 z dne 24. 10. 1945, razen premoženja, vpisanega v vl. št. 45 k. o. ... (iz iste k. o. so vsi v nadaljevanju navedeni zemljiškoknjižni vložki in parcelne številke), ki je bilo iz zaplembe izvzeto kot ohišje za B.B.. V postopku zaplembe naj bi bilo izdanih več aktov, od katerih je bila le odločba Okrajnega sodišča v Kranju št. Zp 41/45-31 z dne 22. 6. 1946 podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Ugotavlja, da je zaplenjeno nepremično premoženje A.A. obsegalo vse nepremičnine v vl. št. 45, razen izvzetih kot ohišje, med katerimi so bile tudi parc. št. 115 hiša v izmeri 4 a 70 m² in parc. št. 114/1 gospodarsko poslopje v izmeri 5 a 18 m².

3Pojasnjuje, da se je domačija na naslovu ..., katere zemljiškoknjižni lastnik je bil A.A., nahajala na območju parc. št. 115, 114/1 in 114/2, ki so bile (poleg še drugih) vse vpisane v vl. št. 45. Na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Kranju št. Zp 41/45-31 z dne 22. 6. 1946 in dopisa OLO v Kranju, odseka za upravo narodne imovine z dne 1. 10. 1945 št. 204/6 so bile iz vložka odpisane kot ohišje določene parcele in pripisane vl. št. 302, med njimi tudi parceli št. 115 in 114/1, v tem vložku pa se je vknjižila lastninska pravica za B.B.. Preostale v vl. št. 45 k. o. vpisane parcele so postale last FLRJ. Parceli št. 115 in 114/1 kot sestavni del ohišja tako nista bili podržavljeni. Dodaja, da v zemljiškoknjižnih vložkih parceli nista bili označeni z izmerami, temveč parc. št. 115 kot hiša št. 29, parc. št. 114/1 pa kot gospodarsko poslopje in dvorišče. Tudi iz ostalih listin denacionalizacijske zadeve (izročilne pogodba z dne 14. 8. 1950, darilnih pogodb z dne 9. 3. 1964 in 5. 6. 1975 ter sklepa Občinskega sodišča v Kranju o vknjižbi lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe z dne 21. 7. 1975) naj bi izhajalo, da parc. št. 115 v izmeri 935 m² in parc. št. 114/1 v izmeri 518 m² nikoli nista bili podržavljeni. Njuna lega in površina naj bi bila danes enaki kot v času podržavljenja, in sicer 935 m² in 518 m².

4Nadalje navaja, da zahtevam za denacionalizacijo, ki sta jih vložila C.C. in tožnik, niso priložene listine s podatki za parc. št. 115 in 114/1 in da vlagatelja nista zahtevala vračila parcel, ki so bile izločene kot ohišje. Na podlagi navedenih listin in podatkov sklene, da so bile kljub temu, da je bila v odločbi Okrajnega sodišča v Kranju št. Zp 41/45-31 z dne 22. 6. 1946 parc. št. 115 označena kot hiša v izmeri 470 m², parc. št. 114/1 pa kot gosp. poslopje v izmeri 518 m², obe parceli v celoti odpisani iz vl. št. 45 in vpisani v vl. št. 302, oba k. o. .... Ker iz ugotovljenega izhaja, da s tožnikovimi vlogami zahtevano premoženje ni bilo podržavljeno, je njegovo zahtevo za denacionalizacijo tega premoženja zavrnil.

5Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

6Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo, ki jo imenuje pritožba. V njej navaja, da prvostopenjski organ in toženka v zemljiškokatastrskih podatkih v času podržavljenja (pri čemer naj bi bila potrdilu GURS dodana tudi kopija zemljiškokatastrske situacije) nimata podlage za ugotovitev, da je bilo na parc. št. 114/1 gospodarsko poslopje. Trdi, da je bila po katastrskih podatkih podržavljenja parc. št. 114/1 vrt, parc. št. 115 pa stavbišče v izmeri 470 m² in dvorišče v izmeri 465 m².

7Nasprotuje utemeljitvam organov o tem, da je bil celotna parc. št. 115 izvzeta iz podržavljenja, in trdi, da je bil del te parcele - to je dvorišče v izmeri 465 m² - z odločbo št. IZ 41/45-3 z dne 22. 6. 1946 zaplenjen v korist FLRJ. Del parc. št. 115 stavbišče 470 m² s hišo pa naj bi bil z isto odločbo dan za ohišje B.B.. Nadalje trdi, da je na stavbišču parc. št. 115 v času podržavljenja stal „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“, ki je bil zaplenjen v korist FLRJ, na parc. št. 114/1 pa v tem času ni stalo gospodarsko poslopje.

8Navaja tudi, da so v komisijskem zapisniku o popisu posestva št. IZ 41/45-3 z dne 24. 10. 1945 zapisane tri zgradbe: stanovanje v mlinu na štiri kamne (v odločbi IZ 41/45-31 - hiša); „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“ (v odločbi IZ 41/45-31 ni omenjen), pri čemer naj bi šlo za poslopje oziroma zgradbo v enem; tehnična naprava, žaga (v odločbi IZ 41/45-31 kot žaga). V nadaljevanju pojasnjuje, da sta bili na parc. št. 115 dve zgradbi (stanovanjska zgradba, stanovanje v mlinu na štiri kamne, in „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“), žaga je bila na parc. št. 114/2, med tem ko na parc. št. 114/1 ni bilo zgradbe - gospodarskega poslopja. Meni, da iz navedenega izhaja, da sta del parc. 115 dvorišče v izmeri 465 m² in hlev z gospodarskim poslopjem svinjak v hlevu zaplenjena in sta v letu 2017 v lasti FLRJ oziroma sta družbena last. Sodišču predlaga naj odloči o vrnitvi zaplenjenih nepremičnin dvorišča parc. št. 115 v izmeri 465 m² in „hleva z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“, in sicer v obliki odškodnine v obveznicah, oziroma da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi.

9Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, saj je navedla le, da tožbi nasprotuje iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

10Tožba ni utemeljena.

11Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo o zahtevah za denacionalizacijo, ki sta jih vložila C.C. in tožnik glede premoženja zaplenjenega A.A. oziroma glede na čas njegove smrti (pred 9. 5. 1945) na podlagi 11. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) njegovim pravnim naslednikom, že v celoti odločeno. Z izpodbijano odločbo obravnavane tožnikove zahteve, s katerimi uveljavlja vrnitev dela parc. št. 115 v izmeri 465 m² in hleva z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu, ki naj bi bilo prav tako zaplenjeno A.A. oziroma njegovim pravnim naslednikom, so zato v bistvu zahteve za izdajo dopolnilne odločbe v smislu 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik z njimi namreč uveljavlja, da o delu premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno in zajeto s prvotnim denacionalizacijskim zahtevkom, še ni bilo odločeno in zato zahteva še vrnitev tega preostalega premoženja, to je po njegovi opredelitvi del parc. št. 115 v izmeri 465 m² in „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“.

12Bistvo obravnavanega spora je v vprašanju, ali so bile navedene nepremičnine sploh podržavljene ali pa so bile skupaj še z nekaterimi drugimi nepremičninami predmet izvzetja iz zaplembe in zato niso bile predmet vloženih zahtev za denacionalizacijo.

13Presoja organa temelji na ugotovitvi, da sta bili z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju IZ 41/45-31 z dne 22. 6. 1946 iz zaplembe med drugim sicer izvzeti del parc. št. 115 hiša v izmeri 470 m² in parc. št. 114/1 gosp. poslopje 518 m², vendar pa je bila na podlagi navedene odločbe iz vložka 45, na katerem je se je vpisala lastninska pravica v korist države, dejansko poleg parc. št. 114/1 in ostalih v odločbi navedenih parcel odpisana celotna parc. št. 115, ki je po tedanjih katastrskih podatkih zajemala še dvorišče v izmeri 465 m², skupaj torej 935 m². Ker tako nobena od navedenih parcel ni prišla v državno (kasneje družbeno) lastnino, je toženka tožnikovo zahtevo za vrnitev dela parc. št. 115 v izmeri 465 m² in „hleva z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“ zavrnila.

14Tožnik se z navedenim ne strinja, ker vztraja, da sta bila del parc. 115 v izmeri 465 m² in „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“ na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Kranju IZ 41/45-31 z dne 22. 6. 1946, kar naj bi izhajalo tudi iz komisijskega zapisnika o popisu posestva IZ 41/45-3 z dne 24. 10. 1945 predmet zaplembe in je zato to premoženje prešlo v državno last. Takšno tožnikovo naziranje je zmotno.

15Najprej je pomembno, da gre za nepremičnine in da je nepremičnina tudi zgradba oziroma objekt, ki jo tožnik poimenuje „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“. Za nepremičnine je tako v času podržavljenja kakor tudi danes veljalo stvarnopravno načelo povezanosti zemljišča in objekta (načelo superficies solo cedit). Navedeno pomeni, da objekt, ki stoji na posameznem zemljišču, v lastninskopravnem smislu vedno sledi zemljišču oziroma da zanju velja enoten lastninski režim in je zato lastnik zemljišča vedno tudi lastnik objekta na tem zemljišču. Povedano za ta primer: če je zemljišče ostalo v zasebni lastnini, je v zasebni lastnini ostal tudi objekt na zemljišču.

16Vrsta rabe zemljišča, ki se kot matični podatek evidentira v zemljiškem katastru, za lastninsko pravni režim na nepremičnini (za kar v tem primeru gre), ni pravno pomembna, in sicer ne glede na to, ali je navedena tudi v zemljiški knjigi, ki je evidenca o stvarnopravnih, zlasti lastninskopravnih, upravičenjih na nepremičninah.

17Nadalje je pomembno, da se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo kot zemljiške parcele, to je prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami. Predmet lastninsko pravnega prenosa v zemljiški knjigi je zato lahko le lastninska pravica na določeni parceli kot celoti ali (kadar gre za solastninsko pravico) na idealni solastninskem deležu na določeni parceli.² Del obstoječe zemljiške parcele je lahko predmet razpolaganja šele po izvedeni parcelaciji, to je po izvedeni delitvi parcele, v okviru česar novi nastali zemljiški parceli dobita svoji novi številki.

18Da je bila parcela št. 114/1, ki je imela po katastrskih podatkih ob zaplembi površino 418 m², kot taka odpisana iz vl. št. 45 in vpisana v vl. št. 302, na katerem je bila vpisana lastninska pravica v korist B.B., ni sporno. Prav tako ni sporno, da je bila parc. št. 115 s to parcelno oznako vpisana v zemljiški knjigi, in da je bila z isto parcelno oznako odpisana iz vl. št. 45 in vpisana v vl. št. 302, na katerem je bila vpisana lastninska pravica v korist B.B., saj tožnik takim ugotovitvam organa ne oporeka. Sporno ni niti, da pred odpisom parcele št. 115 iz vl. št. 45 ni prišlo do njene delitve, saj tožnik tega ne trdi. Če pa parc. št. 115 (ki je bila v zemljiškem katastru sicer vpisana z dvema vrstama rabe, za kateri sta bili navedeni površini, njun seštevek, pa je bil skupna površina te zemljiške parcele) ni bila (raz)parcelirana, pa to pomeni, da je bila v vl. št. 302, na katerem je bila vpisana lastninska pravica v korist B.B., prenesena celotna parc. št. 115, ki je po tedanjih katastrskih podatkih obsegala 935 m², to je 470 m² plus 465 m².

19Po povedanem je torej celotna parc. št. 115 kot ohišje prešla v last B.B. oziroma tudi njen del dvorišče v izmeri 465 m² dejansko ni bil podržavljen. Ker pa je po pojasnjenem načelu povezanosti objekta z zemljiščem (načelo superficies solo cedit) na nepremičnini enoten lastninski režim za parcelo in vse objekte na njej, to hkrati pomeni, da je B.B. postala tudi lastnica vseh objektov na iz podržavljenja izvzetih parcelah. Tako torej ni pomembno, ali je gospodarsko poslopje stalo na parc. št. 114/1 (kot izhaja iz katastrskih podatkov iz časa podržavljenja, ki jih citira organ) ali pa na delu parc. št. 115 (kot „hlev z gospodarskim poslopjem svinjaki v hlevu“), kar trdi tožnik, saj tako parc. 114/1 kakor tudi celotna parc. št. 115 dejansko nista bili podržavljeni, temveč sta kot ohišje ostali v lasti B.B., enako usodo pa so zato doživeli tudi vsi morebitni objekti na teh dveh zemljiških parcelah.

20Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker (kot izhaja iz obrazložitve te sodbe) dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

¹ Gre za Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije, Ur. l. DFJ, št. 40/45, ki je bil kasneje sicer spremenjen in dopolnjen z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije, ki se v nadaljevanju glasi Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ, št. 61/46 z dne 30. 7. 1946).
² Izjema od tega sta le stavbna pravica na stavbi, zgrajeni na podlagi take pravice, in etažna lastnina na stavbi v etažni lastnini in posameznem delu te stavbe, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.