UPRS Sodba III U 209/2017-22

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je investitorju A. (v nadaljevanju A. ali investitor) izdalo izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo stavbe Krojilnice, gradnjo nadstrešnice in prestavitev transformatorske postaje TP Lesno skladišče, in sicer v delu, ki se nanaša za gradnjo nadstrešnice na zemljišču s parc. št. 1569/112 in 1569/30, obe k.o. B., ter določil obseg in pogoje gradnje. V obrazložitvi dopolnilnega gradbenega dovoljenja je med drugim pojasnilo, da so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani, oziroma so na drug zakonit način izpolnjene obveznosti investitorja.

2Tožeča stranka je zoper dopolnilno gradbeno dovoljenje vložila tožbo, in sicer iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvi odstavek 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pred izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim tudi, da upravni organ preveri ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani, oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti. Iz izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja je razvidno, da je tožena stranka pri odločanju upoštevala potrdilo o plačanem komunalnem prispevku. Skladno z 2. točko odločbe o odmeri komunalnega prispevka, št. 427-134/2016 z dne 18. 5. 2017, bi moral investitor komunalni prispevek plačati v roku 30 dni od prejema odločbe. Določeno je bilo tudi, da se v primeru zamude s plačilom višina zneska komunalnega prispevka investitorju mesečno revalorizira z indeksom rasti po metodologiji Splošnega združenja gradbeništva in IGM Slovenije - povprečni indeks za stanovanjsko gradnjo.

3Deveti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) določa, da se od investitorja ne sme zahtevati, da pred izdajo gradbenega dovoljenja predloži potrdilo o plačanem komunalnem prispevku, pač pa ta podatek pridobi upravni organ od občine. Tožena stranka je kršila to zakonsko določbo, saj potrdila o plačanem komunalnem prispevku ni pridobila pri tožeči stranki. Ker je investitor zamudil s plačilom, bi mu tožeča stranka izdala potrdilo o poravnanem komunalnem prispevku šele po plačilu revaloriziranega zneska tega prispevka. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je upravni organ glede komunalnega prispevka upošteval določbo 79. člena ZPNačrt, saj je tožečo stranko z dopisom z dne 12. 5. 2017 obvestil o vlogi investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja, ji posredoval projektno dokumentacijo in jo pozval, da odloči o komunalnem prispevku, nakar je investitor dne 16. 8. 2017 upravni organ obvestil, da je komunalni prispevek plačal in predložil potrdilo o plačilu. Skladno z določbo prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je zato tožena stranka štela, da so plačane vse dajatve in prispevki, določeni z zakonom in izdala izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje.

5Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 15. 12. 2017, vztrajala pri vseh tožbenih navedbah ter ponovila svoja stališča iz tožbe. Pojasnila je še, da je investitor prvo odločbo o odmeri komunalnega prispevka prejel dne 28. 12. 2016, vendar pa je je zoper to odločbo vložil pritožbo, na podlagi katere je tožena stranka izdala odločbo, št. 427-134/2016 z dne 18. 5. 2017, investitorju pa je bila vročena dne 22. 5. 2017. V tej odločbi je bilo določeno, da mora investitor komunalni prispevek poravnati v roku 30 dni po prejemu odločbe, kar pomeni, da bi ga moral poravnati do dne 21. 6. 2017, vendar pa je to storil šele dne 16. 8. 2017. Znesek komunalnega prispevka je bilo zato treba revalorizirati na dan 31. 7. 2017. Razlika med komunalnim prispevkom in revaloriziranim zneskom znaša 1.242,96 EUR in na dan izdaje gradbenega dovoljenja ni bila poravnana. Če bi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala potrdilo o plačilu komunalnega prispevka pred izdajo gradbenega dovoljenja, ji ga torej tožeča stranka ne bi izdala, saj razlike do revaloriziranega zneska komunalnega prispevka investitor ni poravnal. To pa pomeni, da na dan odločanja niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

6V nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 6. 2. in 22. 3. 2018 je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka z izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja kršila določbe ZPNačrt, četudi A. do izdaje tega dovoljenja komunalnega prispevka ni poravnala. Sodišče naj zato odloči o nezakonitosti tega dopolnilnega gradbenega dovoljenja, v zadevi pa naj tudi izvede glavno obravnavo.

7Prizadeta stranka A. je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 18. 5. 2017 je vložila pritožbo, vendar pa jo je župan tožeče stranke z odločbo z dne 7. 7. 2017 zavrnil. A. je zato dne 14. 8. 2017 plačala komunalni prispevek v znesku 106.437,70 EUR. Meni, da tožbene navedbe, da naj bi tožena stranka kršila določbo devetega odstavka 79. člena ZPNačrt zato, ker od občine ni zahtevala potrdila o plačilu komunalnega prispevka, niso relevantne. Namen te zakonske določbe je, da se v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ne obremenjuje investitorja, pač pa da upravni organ, ki odloča o izdati tega dovoljenja, sam pridobi potrdilo o plačilu komunalnega prispevka pri lokalni skupnosti. Skladno s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1 je namreč eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi to, da so plačane dajatve in prispevki. A. je v obravnavanem primeru svoje dajatve plačala, s čimer je bil prej navedeni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja tudi izpolnjen. Ker je A. sama predložila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka, ni bilo smiselno, da bi tožena stranka pozivala še tožečo stranko k predložitvi dokazila, saj je z njim tako že razpolagala. Tožeča stranka zato tudi nima pravnega interesa za vodenje postopka, prav tako pa tudi ni izkazala, da bi bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z določbo 66. člena ZGO-1.

8A. je poravnala tudi revalorizirani znesek komunalnega prispevka, pri čemer je tožeča stranka odločbo o tem izdala šele dne 27. 10. 2017, torej šele po tem, ko je vložila tožbo. Sklicevanje tožeče stranke na neplačani revalorizirani prispevek je torej neutemeljeno, njeno zatrjevanje, da bi morala tožena stranka pridobiti potrdilo o plačilu revaloriziranega zneska komunalnega prispevka pa ni relevantno. A. meni, da tožeča stranka tudi sicer ni imela pravne osnove odmero revaloriziranega zneska komunalnega prispevka, pa tudi izračun je nepravilen.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka z odločbo, št. 427-134/2016 z dne 18. 5. 2017, A. kot investitorju odmerila komunalni prispevek v zvezi z gradnjo v znesku 106.437,70 EUR ter določila 30 dnevni rok od prejema te odločbe za poravnavo obveznosti. Sporno tudi ni, da je A. zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka vložila pritožbo, ki jo je župan tožeče stranke z odločbo z dne 7. 7. 2017 zavrnil kot neutemeljeno, A. pa nato dne 14. 8. 2017 odmerjeni komunalni prispevek poravnala. Dne 27. 10. 2017, torej šele po vložitvi tožbe, je tožeča stranka investitorju izdala še odločbo, s katero je določila revalorizirani znesek komunalnega prispevka ter A. naložila plačilo razlike od plačanega komunalnega prispevka do te vrednosti, kar je ta prav tako plačala. Med strankama tudi ni sporno, da je tožena stranka na podlagi potrdila o plačanem komunalnem prispevku, ki ji ga je predložila A., izdala izpodbijano dopolnilno gradbeno dovoljenje. Sporno pa je, ali je s tem ravnala v nasprotju z določbo 66. člena ZGO-1 in devetim odstavkom 79. člena ZPNačrt.

11Preden pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, mora preveriti ali so za to izpolnjeni vsi pogoji, med drugim tudi, ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Ena od dajatev, ki jo mora investitor plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja, je plačilo komunalnega prispevka. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec za plačilo poravna občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, o izdani odločbi pa občina obvesti tudi upravno enoto (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). Upravna enota od investitorja ne sme zahtevati, da pred izdajo gradbenega dovoljenja predloži potrdilo o plačanem komunalnem prispevku, temveč ta podatek pridobi od občine. (deveti odstavek 79. člena ZPNačrt).

12Sodišče ugotavlja, da trditev tožeče stranke, da bi morala tožena stranka po določbi devetega odstavka 79. člena ZPNačrt izdati dopolnilno gradbeno dovoljenje šele po tem, ko bi pri tožeči stranki pridobila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka, ne drži. Tega namreč ta zakonska določba ne zahteva, niti ne izključuje možnosti, da potrdilo o plačilu komunalnega prispevka upravnemu organu predloži investitor. Sodišče meni, da je določbo devetega odstavka 79. člena ZPNačrt treba razlagati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni treba prilagati potrdil, izpiskov ali drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, ki jih vodijo upravni ali drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil; kot tudi ob upoštevanju določbe 14. člena ZUP, ki zahteva, da se postopek vodi hitro in med drugim tudi s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke. Določbo devetega odstavka 79. člena ZPNačrt je torej po presoji sodišča treba razumeti, da mora upravni organ, ko odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, le v primeru ko plačilo komunalnega prispevka ni izkazano, to dejstvo ugotoviti neposredno pri občini in ne zahtevati od investitorja, da dostavi potrdilo. Ker pa je v obravnavanem primeru plačilo komunalnega prispevka s potrdilom o izvršenih transakcijah izkazala kot investitor, je tožena stranka ravnala pravilno, ko o izvršenem plačilu ni zahtevala potrdila tožeče stranke.

13Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Poleg razlogov za tako odločitev, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, pa sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi sicer nima pravnega interesa za predmetno tožbo, saj je A. komunalni prispevek in razliko do revaloriziranega zneska v celoti poravnala.

14Odločitev o zadevi je sodišče sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.