UPRS Sodba III U 285/2018-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložila, da v roku 15 dni od prejema izpodbijanega sklepa plača znesek v višini 3.841,03 EUR na tam navedeni TRR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedla, da je bila tožeči stranki z odločbo, opr. št. Bpp 384/2003 z dne 26. 8. 2003, odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja in sestave morebitnih vlog iz z odločbo, opr. št. Bpp 384/2003 z dne 13. 5. 2004 še v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravdnem postopku opr. št. P 195/2000, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru, zaradi ugotovitve skupnega premoženja in ugotovitve deleža na njem. Iz podatkov pravdnega spisa izhaja, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela, saj je sodišče razsodilo, da je skupno premoženje pravdnih strank A.A., to je tožeče stranke, in B.B., ki predstavlja solastniški delež do 21/100 na parc. št. 817/1, 818/3, 818/8 in 818/1 v vl. št. 528 k.o. Oltra ter na navedenih nepremičninah zgrajen stanovanjski objekt in skupno premično premoženje pravdnih strank, po sodbi razdeljeno na delež vsakega izmed njiju do 1/2. V sodbi je še naloženo, da je tožena stranka B.B. dolžan tožeči stranki A.A. plačati znesek v višini 5.628,60 EUR (prej 1.348.841,50 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 1999 dalje do plačila, vsaka stranka pa nosi svoje stroške postopka. Sodba opr. št. P 159/2000 z dne 28. 6. 2005 je postala pravnomočna dne 11. 5. 2010.

2V skladu z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka tožečo stranko večkrat pozvala na plačilo založenih sredstev za brezplačno pravno pomoč, nazadnje dne 25. 3. 2016. Tožeča stranka je na ta poziv odgovorila in uveljavljala potek splošnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obseg stroškov je bil ugotovljen s sklepom opr. št. Bpp 384/2003 z dne 11. 11. 2004 ter opr. št. BPP 384/2003 z dne 14. 3. 2007. Glede na to, da določbe 48. člena ZBPP ne določajo roka, v katerem bi sodišče moralo zahtevati vračilo sredstev, zastaranje še ni nastopilo, izpodbijani sklep pa predstavlja izvršilni naslov.

3Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke in ugovarja, da ji je tožena stranka naložila v plačilo obveznost, ki je že zastarala. Uveljavlja ugovor zastaranja po 346. členu OZ saj ZBPP nima določb o zastaranju in je v zvezi s tem vprašanjem zato treba uporabiti ta zakonik kot splošni predpis. Od pravnomočnosti sodne odločbe opr. št. P 159/2000 do dne izdaje izpodbijanega sklepa je poteklo več kot 5 let in je zato terjatev tožene stranke do tožeče stranke v celoti zastarala. O obveznosti plačila tožeče stranke pa je bilo odločeno šele z odločbo, ki se izpodbija s tožbo in je bila izdana po izteku 5-letnega zastaralnega roka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja, da terjatev tožene stranke ni zastarala. V obravnavani zadevi gre za javno pravno terjatev, za katero niti ZBPP niti Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne določata zastaralnega roka.

5Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo, opr. št. III U 178/2016-6 z dne 1. 7. 2016, s katero je tožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru odpravilo. Tožena stranka in Državno odvetništvo (takrat Državno pravobranilstvo), sta v zadevi vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X Ips 291/2016 ugodilo in sodbo naslovnega sodišča, opr. št. III U 178/2016-6 z dne 1. 7. 2016, na podlagi drugega odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razveljavilo po tem, ko je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev oprlo na določbe OZ namesto na določbe ZDavP-2, vključno z določbami o pretrganju zastaranja. V posledici tega pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi ni sporno, da so bili tožeči stranki iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči poravnani naslednji stroški: 386,41 EUR (prej 92.600,00 SIT) - stroški izvedenca po sklepu opr. št. Bpp 384/2013 z dne 11. 11. 2004 in 3.454,42 EUR - stroški odvetnika po sklepu opr. št. Bpp 384/2003 z dne 14. 3. 2007, torej skupaj 3.841,03 EUR. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je sodba Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 159/2000 z dne 28. 6. 2005, izdana v postopku, za katerega je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, postala pravnomočna dne 11. 5. 2010 in da je tožeča stranka s tožbo uspela.

8Po določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP je v primeru, če upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspe v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, ta dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP.

9V zadevi je sporno, ali je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz prvega odstavka 48. člena ZBPP zastarala.

10Zastaranje terjatve iz prvega odstavka 48. člena ZBPP ne v tem ne v drugem zakonu ni izrecno urejena. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih obstoječih pravnih pravil o zastaranju. Uporaba zakonske analogije narekuje uporabo najbližjega pravnega pravila, ki ureja pravni praznini sorodno področje, oziroma pravno razmerje, saj se s tem tudi najbolj približa upoštevanju volje zakonodajalca, ki je primerljive primere uredil na določen način.

11Določba 48. člena ZBPP predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev novega pravnega razmerja med organom za brezplačno pravno pomoč in posameznikom - upravičencem do brezplačne pravne pomoči, ki pa ni zasebnopravne, temveč javnopravne narave. Obveznost posameznika je določena z zakonom in oblastni organ jo je pristojen, oziroma jo je dolžan izterjati od posameznika. Po tej obveznosti je zato treba stranki (zavezancu za plačilo - upravičencu do brezplačne pravne pomoči) izdati upravno odločbo, saj ta obveznost, čeprav ni izrecno določena z zakonom, izhaja iz narave stvari. 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč določa, da se šteje, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. S tako upravno odločbo se tudi vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, kot takšna pa je obveznost tožeče stranke sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2 (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018).

12V istem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da začne teči zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči na zakonski podlagi iz 48. člena ZBPP od trenutka pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke (prvi odstavek 125. člena ZdavP-2), zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Pravila glede pretrganja in zadržanja zastaranja tudi v tem primeru ureja 126. člena ZdavP-2. Po določbi prvega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrga tek zastaralnega roka za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči vsako uradno dejanje pristojnega organa z namenom vračila prejetih sredstev te brezplačne pravne pomoči, o katerem je bil prosilec obveščen. V konkretnem primeru je, skladno z opisanimi stališči, pričel zastaralni rok za izdajo odločbe o vračlu prejetih sredstev teči s trenutkom pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bilo odločeno v zadevi, torej dne 11. 5. 2010.

13Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko prvič pozvala na vračilo prejetih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči dne 27. 6. 2010 (poziv je tožeča stranka prejela dne 10. 8. 2010) in nato še dne 31. 7. 2012 (poziv je bil tožeči stranki vročen dne 25. 8. 2012) ter dne 25. 3. 2016 (poziv je bil tožeči stranki vročen dne 30. 3. 2016), izpodbijani sklep pa je bil izdan 6. 5. 2016. Navedena dejanja so pretrgala tek zastaralnega roka za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev. Ne glede na navedena pretrganja, bi rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev v skladu z šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 potekel 10 let od dneva, ko je prvič začel teči, to je dne 10. 5. 2020. Ob upoštevanju navedenega, torej zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči v času izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. V ostalem sledi sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, odločba pa je pravilna in utemeljena na zakonu.

15Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj v tožbi predlagana nova dejstva in dokazi glede na opisano stališče sodišča niso pomembna za odločitev (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.