VSC Sodba II Kp 16650/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena M. R. in D. P. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena obtožbe oškodovanca kot tožilca F. L. starejšega, zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe v sostorilstvu po petem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obeh obdolžencev ter potrebnih izdatkov in nagrad njunih zagovornikov ter plačilo sodnih taks 120,00 EUR po tarifni števili 7211 Zakona o sodnih Taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter 300,00 EUR po tarifni številki 7212 ZST-1.

2Zoper oprostilno sodbo so se pravočasno pritožili pooblaščeni oškodovanca kot tožilca. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja in jima izreče pogojni obsodbi z določenima kaznima treh mesecev zapora in preizkusnima dobama dveh let. Zgolj podrejeno predlagajo, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo pooblaščencev sta odgovorila zagovornika obeh obdolžencev. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane oprostilne sodbe prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po proučitvi predmetne kazenske zadeve ter pritožbeno izpodbijane oprostilne sodbe v luči pritožbenih navedb pooblaščencev oškodovanca kot tožilca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje o tem, da storitev kaznivega dejanja krive ovadbe obdolžencema ni dokazana (3. točka 358. člena ZKP).

6Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Kvalificirana oblika po petem odstavku je uresničena, če dejanje iz prvega ali drugega odstavka stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja. Gre za eno izmed kaznivih dejanj zoper pravosodje iz 28. poglavja KZ-1. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je to kaznivo dejanje mogoče storiti le s krivdno obliko direktnega naklepa, ko se storilec zaveda, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, čeprav ve, da ga ovadena oseba ni storila. Kot izvršitveno ravnanje je opis kaznivega dejanja obdolžencema očital, da sta kot policista, torej uradni osebi pri opravljanju uradnih nalog, z zlorabo uradnega položaja na Policijski postaji v ... 26. 6. 2015 naznanila oškodovanca kot tožilca F. L. starejšega storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge policije po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 300. člena KZ-1 ter lažno navedla, da se je F. L. starejši dne 26. 6. 2015 ob 19.35 uri na dvorišču stanovanjske hiše P., približal policijskemu vozilu, se sklonil do stekla službenega vozila na sovoznikovi strani in policistoma zagrozil, da bosta, ko naslednjič prideta do njega, dobila „metek v čelo“, pri čemer sta še navedla, da je F. L. starejši te svoje besede podkrepil s tem, da je prislonil prst na svoje čelo, zaradi česar sta se policista počutila ogroženo, ob odhodu pa jima je oškodovanec kot tožilec F. L. starejši kazal sredinec na roki. Glede na tak dejanski opis, je bilo kot pravilno razloguje prvo sodišče, bistveno za pravilno rešitev kazenske zadeve odgovoriti vprašanje, ali sta obdolženca ob podaji kazenske ovadbe vedela, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno oziroma ali sta zavestno prijavila nekaj, za kar sta vedela, da se ni zgodilo (točka 8 obrazložitve).

7Pritožniki se ne strinjajo z zaključki prvega sodišča, da obdolžencema ni dokazano, da sta oškodovanca kot tožilca naznanila storitev uradno pregonljivega kaznivega dejanja vedoč, da ga ni storil oziroma menijo, da sta si zgoraj opisano ravnanje oškodovanca kot tožilca v celoti izmislila, na ta način pa oškodovancu kot tožilcu „na prefinjen način škodila“, ker jima ni hotel dati zahtevanih podatkov o sinu. To tezo skušajo pooblaščenci uveljaviti na podlagi izpovedb oškodovanca kot tožilca, priče A. L. ter fotografij, ki jih je slednja posnela z balkona. Še zlasti slednje naj bi bile prvovrsten prikaz obravnavanega dogajanja, saj po prepričanju pritožnikov potrjujejo, da je obdolženi D. P. z desno roko držal za pištolo ob pasu, z levo pa kazal proti oškodovancu. Do teh fotografij naj se sodišče prve stopnje sploh ne bi opredelilo.

8Kot izhaja iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do predmetnih fotografij, ko je kot prepričljiv sprejelo zagovor obdolžencev, da sta, po izrečenih besedah in gesti oškodovanca, iz službenega vozila izstopila in se postavila v njuno siceršnjo držo, ki jo zavzemata ob opravljanju službenih dolžnosti. Izpostavilo je še, da je obdolženi D. P. takšno držo v zagovoru natančno pojasnil. Sodišče druge stopnje v tem delu sledi razlogom sodišča prve stopnje, obenem pa meni, da drža obdolženca na fotografiji št. 1 (list. št. 28) ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o tem, ali je oškodovanec pred tem policistoma zagrozil na zgoraj opisan način. Tudi sicer iz fotografije ne izhaja nič takšnega, kar bi ovrglo zagovor obdolženega D. P., da je to njegova običajna drža, da ima roko na pasu in da se tako drži tudi, kadar opravlja kontrolo prometa.

9Oba obdolženca sta v zagovoru navajala, da ko sta se 26. 6. 2015 zvečer pripeljala na dvorišče oškodovančeve hiše, je ta držal v rokah cev za zalivanje, nahajal naj bi se levo od dvorišča pri vinogradu in ko ju je zagledal, je cev odvrgel. Pooblaščenci v teh navedbah skušajo najti podlago za očitek o neverodostojnosti obdolžencev, ker je oškodovanec trdil drugače in sicer, da je tedaj ležal na ležalniku, njegova žena pa je izpovedala, da vinograda ne zalivajo na tak način, ampak s škropilnico. Sodišče druge stopnje meni, da gre za povsem irelevantne navedbe, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva predmetnega kaznivega dejanja. V zagovorih z dne 6. 6. 2016 (list. št. 41 in 44) pa obdolženca nista niti trdila, da naj bi oškodovanec tedaj zalival vinograd. Pri tem je treba opozoriti, da sodišče sodbe ne sme opreti na izpovedbe obdolžencev, ki sta jih podala kot priči v drugem kazenskem postopku glede istega historičnega dogodka, saj bi to pomenilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Razloge zakaj ni verjelo priči A. L., je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem gre dodati, da je ta priča, kot je sama izpovedala, dogajanje začela opazovati in fotografirati šele, ko naj bi eden izmed policistov rekel: „Bo pa tale pela“. Pred tem naj bi slišala le oškodovanca, kako je policistoma odrekel dajanje podatkov o sinu ter loputanje avtomobilskih vrat. Zato tudi ni izključeno, da bi ta priča preslišala grožnje oškodovanca policistoma, saj jih je ta izrekal na tak način, da se je čisto približal in se sklonil do stekla na sovoznikovi strani. Pooblaščenci imajo sicer prav, da glede na procesni status oškodovanca kot tožilca v predmetni kazenski zadevi ni mogoče šteti izpovedbe njegove žene kot zanj razbremenilne, a gre to navedbo prvega sodišča šteti zgolj za lapsus, saj je povsem jasno, da je hotelo na ta način le argumentirati svoje zaključke o verodostojnosti priče.

11Ko pooblaščenci trdijo, da okoliščina, da je oškodovanec kot tožilec podal kazensko ovadbo zoper policista šele po opravljeni hišni preiskavi, ne dokazuje ničesar, te svoje teze podrobneje ne konkretizirajo. Po drugi strani, pa se je sodišče prve stopnje pod točko 18 obrazložitve do te okoliščine opredelilo z jasnimi in razumnimi argumenti, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec zaradi poizvedovanj policistov o sinu razburjen in da ju je imel interes odvrniti od ponovnega prihoda, je povsem logičen in ga pritožniki ne morejo izpodbiti s trditvijo, češ da oškodovanec na fotografijah deluje popolnoma mirno.

12Pritožniki zmotno vidijo neustreznost ravnanja policistov v tem, da sta se dvakrat pripeljala do oškodovančevega doma, čeprav jima je oškodovanec že 25. 6. 2015 povedal, da ne bo dal nobenih podatkov o sinu, ter da bi postopala po 51. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije ter opravila varnostni pregled oškodovanca, če bi jima res grozil. Policista nista prihajala na oškodovančev dom zaradi oškodovanca, pač pa v zvezi s cestnoprometnim prekrškom njegovega sina, ki sta ga bila dolžna procesuirati. Glede na vsebino grožnje, torej, da se bo uresničila šele, ko policista prideta naslednjič na oškodovančev dom, ter glede na to, da na prvi pogled ni bilo razvidno, da bi imel oškodovanec pri sebi orožje, ni bilo nobene potrebe po njegovem takojšnjem varnostnem pregledu.

13Sklepoma gre še dodati, da sta policista kazenski ovadbi zaradi suma kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po 300. členu KZ-1, podala neposredno po obravnavanem dogodku in zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da ni izkazan njun motiv, da bi zgolj zato, ker od oškodovanca nista dobila želenega podatka, slednjega lažno bremenila storitve kaznivega dejanja ter posledično sprožila njegovo kazensko procesuiranje od oprave hišne preiskave pa vse do kazenskega postopka, ki se po pravnomočni obtožnici vodi zoper oškodovanca pred Okrožnim sodiščem v Celju, pod opr. št. IX K 28652/2015, zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem, drugem in prvem odstavku 300. člena KZ-1.

14Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari po tarifni št. 7222 ZST-1 v znesku 360,00 EUR.