VDSS Sodba Psp 349/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2016 (I. točka izreka). V odločbi Centra za socialno delo A. z dne 27. 6. 2016 je v drugem odstavku izreka znesek 100,00 EUR nadomestilo z zneskom 200,00 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da bolezen otroka tožnice spada pod točko 4 Seznama težkih, kroničnih bolezni in stanj in tudi pod točko 5 Seznama. Že iz tega razloga je tožnica kot mati otroka z boleznijo oziroma stanja s Seznama, na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, upravičena do dodatka za nego otroka v znesku 200,00 EUR.

2Pritožuje se tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so do višjega dodatka za nego otroka upravičeni otroci s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirani otroci ali otroci z določenimi boleznimi iz Seznama hudih bolezni, ki ga določi minister. Višji dodatek za nego ne pripada otroku, ki imajo katerokoli bolezen, saj so bolezni, zaradi katerim gre otrokom višji dodatek v Seznamu izrecno navedene. Toženka nasprotuje razlogom sodbe iz 13. točke obrazložitve, da naj bi bila tožnica upravičena do višjega dodatka tudi zato, ker je njenega otroka mogoče šteti za težko gibalno oviranega otroka iz 3. točke drugega odstavka 3. člena Pravilnika, ker je odvisen od tuje pomoči in se ne more več gibati samostojno, saj sodišče te odločitve ne opre na noben dokaz. Pri tem pa je tožnica v svoji izjavi navedla, da hči še vedno sama hodi. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predsednika zdravniške komisije druge stopnje, zavrnitve tega dokaza pa sodišče ni obrazložilo. Sodišče tožene stranke ni nikoli opozorilo na pravno razlago, kot jo je zavzelo v izpodbijani sodbi, niti ni v tej smeri izvajalo dokaznega postopka in gre za tipično obrazložitev sodbe presenečenja. Sodišče je odločitev oprlo na pisni izjavi priče tožnice, mnenje zdravniške komisije pa ocenjuje kot manj tehtno, ker slednji ne izhajata iz neposrednega pregleda otroka. Tožena stranka meni, da je takšen razlog povsem v nasprotju z materialnim pravom, sodišče nima znanja, da bi lahko ocenilo, ali je neposreden pregled otroka lahko s stališča zdravniške ocene verodostojnejši od pregleda medicinske dokumentacije.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o priznanju dodatka za nego otroka B.B., rojene 25. 5. 1999. Spor se nanaša na to, ali tožnici pripada dodatek za nego v višini 100,00 EUR ali v višjem znesku, v višini 200,00 EUR.

6Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je 79. člen Zakona o socialnem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami). Dodatek za nego otroka je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo ter je namenjen kritju povečanja življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi otroka. Višina dodatka za nego otroka zaradi povišanih življenjskih stroškov je določena v znesku 100,00 EUR mesečno (prvi in drugi odstavek 79. člena ZSDP-1). V tretjem odstavku citirane določbe pa je opredeljen dodatek za nego otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranega otroka ali otroka z določenimi boleznimi iz Seznama hudih bolezni, ki da določi minister na predlog pediatrične klinike, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ta dodatek znaša 200,00 EUR mesečno. Višina dodatka je torej različna in odvisna od tega, ali gre za nego otroka zaradi povišanih življenjskih stroškov (100,00 EUR) ali gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (200,00 EUR). Pogoji za priznanje dodatka za nego v višjem znesku so v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 določeni alternativno.

7Kriterije za razvrstitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo so opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 89/2014). Po prvem odstavku 6. člena Pravilnika se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev. V drugem odstavku 6. člena Pravilnika je določeno, da je Seznam o hudih boleznih priloga tega Pravilnika.

8Po sodni praksi pritožbenega sodišča (Psp 40/2018, Psp 11/2018, Psp 262/2018) so starši za otroka z boleznijo, ki je določeno v Seznamu hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku.

9Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da le otrokom z izrecno navedenimi boleznimi iz celotnega Seznama hudih bolezni, pripada višji dodatek za nego in da so te bolezni v Seznamu izrecno navedene ter gre tako višji dodatek za nego otroka le v primeru bolezni, ki se subsumira pod pogoji iz 10. točka Seznama hudih bolezni. Takšno razlogovanje tožene stranke nima podlage ne v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1, ne v Pravilniku. Sam Pravilnik v točki I Kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo določa v členih od 2 do 7 različna stanja in vrste bolezni otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Znotraj tega so tudi dolgotrajno hudo bolni otroci iz 6. člena, s tem, da je Seznam hudih bolezni določen kot priloga in sestavni del tega Pravilnika.

10Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da gre za sodbo presenečenja, ko sodišče ni sledilo zavzetim pravnim stališčem tožene stranke. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni spreminjalo ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča v zvezi s tem, da vsaka izmed bolezni na Seznamu pomeni, da gre za takšno bolezen otroka, da ta potrebuje posebno nego in varstvo.

11Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem predsednika zdravniške komisije druge stopnje in zakaj ni pribavilo pisnega pojasnila zdravniške komisije druge stopnje. Štelo je, da je dejansko stanje dovolj popolno razjasnilo in izvedba predlaganih dokazov ne bi z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve. Stališče komisije izhaja iz mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 31. 8. 2016. Kaj bi dodatno relevantnega izhajalo iz tega mnenja in bi o tem vedel povedati predsednik zdravniške komisije kot priča, ki naj bi ga sodišče zaslišalo, ali kaj naj bi dodatno lahko pojasnila zdravniška komisija pa toženka niti ni navedla. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožbeni stranki ni bila kršena pravica do dokazov oziroma pravica do izjave.

12Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje. Otrok tožnice ima gensko prirojeno Friedreichovo ataksijo, B.B. boleha za avtosomno recesivno boleznijo (genetska bolezen z napredujočo funkcionalno gibalno oviranostjo, ki je vsaj zmerna, ker potrebuje pomoč in skuter za premikanje), ki se kaže z napredujočo motnjo koordinacije in težavami s hojo, kar privede do skolioze, bolezni srca in diabetesa. Je odvisna od tuje pomoči in se ne more več gibati samostojno. Ima pridruženo hudo kardiomiopatijo in je visoko rizična, da razvije diabetes. Bolezen spada v točko 4 Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj, bolezen pa spada tudi pod 5. točko citiranega Seznama. Že iz tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožnica kot mati otroka z boleznijo s Seznama upravičena do dodatka za nego otroka v višini 200,00 EUR mesečno.

13Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, kakor jo ta navaja v točki 11 in 12 izpodbijane sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče šteje, da je tehtnost mnenj sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo, ko je štelo, da je bolj sprejemljiv tisti dokaz, ki je izdan na podlagi neposrednega pregleda otroka in ob upoštevanju celotne medicinske dokumentacije, kakor tisti, ki izhaja zgolj iz neke medicinske dokumentacije. Pri tem ni nepomembno, da priča opravlja na kliniki A. v D., na oddelku E. specialnega pediatra in je specialist otroške nevrologije.

14Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

15Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.