VSM Sklep IV Kp 27016/2011

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Ormožu je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kazenski postopek zoper obdolženega Z.Z. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2Zoper tak sklep se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženega, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb okrajne državne tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da je v obravnavani zadevi prišlo do zastaranja kazenskega pregona zoper obdolženega Z.Š., zaradi česar je kazenski postopek zoper njega utemeljeno ustavilo. Pritožba z navajanji, da iz opisa dejanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ne more biti uspešna. Dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa, namreč izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, glede na v opisu dejanja očitan čas izvršitvenih ravnanj pa je kazenski pregon zanj že zastaral.

6Iz opisa obdolžencu očitanega dejanja izhaja, da obdolženec kot direktor družbe S. d.o.o. v letih 2010, 2011 in 2012 zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu prispevkov in tako delavce prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo, ko v nasprotju s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni plačal obveznih prispevkov, zaradi česar jim je odvzel pravice, da bi se jim na podlagi četrtega odstavka 39. člena istega zakona plača upoštevala v izračun pokojninske osnove, ko poimensko navedenim delavcem v navedenem časovnem obdobju ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

7Pritožbenim dilemam, da so bili delavci s tem, ko jim obdolženec ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za daljše časovno obdobje, prikrajšani za pravice, ki jim pripadajo, kar je imelo v skladu z ustaljeno sodno prakso in s stališči v kazenskopravni teoriji za posledico neupravičeno neizplačilo treh ali več zaporednih (bruto) plač, ni mogoče pritrditi. Prikrajšanje delavca za pravico, ki mu pripada (kot to izpostavlja pritožba), je namreč zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, medtem ko je kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (ki je veljalo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, torej pred uveljavitvijo novele KZ-1E) storjeno, če ima dejanje iz prvega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Opis dejanja iz obtožnega predloga državne tožilke pa ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač, kot to skuša prikazati pritožba. Iz opisa namreč niti ne izhaja, da obdolženec v nasprotju s predpisi delavcem ni izplačal plač za posamezno obdobje. Šele na podlagi tako oblikovanega konkretnega dejanskega stana, bi lahko sodišče prve stopnje presodilo, ali je podan tudi abstraktni dejanski stan neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, ki je (kot alternativno določen zakonski znak) potreben za kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev iz drugega odstavka 196. člena KZ-1. Da bi v konkretnem primeru morebiti šlo za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, pa pritožba niti ne zatrjuje.

8Sodišče v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZKP resda ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, vezano pa je na to, kar je zapisano v opisu dejanja v tenorju obtožbe. Zakonska označba kaznivega dejanja je namreč posledica opisa dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki. V kolikor pa opis dejanja ne vsebuje kakšnega zakonskega znaka hujše (ali milejše) oblike kaznivega dejanja kot je očitana z obtožbo, pa v pravno kvalifikacijo v tej smeri ni mogoče posegati.

9Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo okrajne državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).