196. člen KZ-1-UPB2

Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2

Prikrajšanje delavca za pravico, ki mu pripada (kot to izpostavlja pritožba), je namreč zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, medtem ko je kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (ki je veljalo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, torej pred uveljavitvijo novele KZ-1E) storjeno, če ima dejanje iz prvega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Opis dejanja iz obtožnega predloga državne tožilke pa ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač, kot to skuša prikazati pritožba. Iz opisa namreč niti ne izhaja, da obdolženec v nasprotju s predpisi delavcem ni izplačal plač za posamezno obdobje. Šele na podlagi tako oblikovanega konkretnega dejanskega stana, bi lahko sodišče prve stopnje presodilo, ali je podan tudi abstraktni dejanski stan neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, ki je (kot alternativno določen zakonski znak) potreben za kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic

Po odhodu zagovornika, potem ko mu je bilo obrazloženo, da njegovemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko je po izjavi obdolženke, da ne soglaša, da bi se glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti zagovornika, obdolženko pozvalo, naj si takoj vzame drugega zagovornika, kar je slednja zavrnila, nato pa je pravilno glavno obravnavo, potem ko jo je zapustila še obdolženka, nadaljevalo. Pritožbeni očitek, da se sodišče v obrazložitvi sodbe z zastaranjem ne ukvarja, je neutemeljen, saj je iz odločitve, ko je obdolženko spoznalo za krivo, razvidno, da je ocenilo, da kazenski pregon ni zastaral, in dejstva, da kazenski pregon ni zastaral, v sodbi ni potrebno pojasnjevati. Zastaranje kazenskega pregona bi za obravnavano kaznivo dejanje glede na čas storitve, in ker gre za kolektivno kaznivo dejanje, nastopilo 1. 11. 2018, glede na tretji odstavek 91. člena KZ-1 pa bi nastopilo šele v aprilu 2019, saj zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

Storilec obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev je tisti, ki dejansko vodi posle družbe, ne glede na njegov status v družbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima opis dejanja v obtožnem predlogu, ki vključuje očitek, da prispevki za obvezno zavarovanje niso bili obračunani, s čimer je bila delavcem odvzeta pravica, da bi se jim na podlagi 192. člena ZPIZ-1 (ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, vendar jih ni vplačal) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo, vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi podala dokazni predlog za zaslišanje vseh oškodovanih delavcev, s čimer se je obramba strinjala in tudi sama podala predlog za zaslišanje navedenih delavcev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in za to podalo razloge. Navedeni razlogi so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS,

Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š. P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M. D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X. d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj.