VSM Sklep II Kp 47872/2015

Pritožba zagovornikov obdolženega S.J.S. se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 502.a člena in 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se S.J.S., Z.Š. in V.S.B. podaljša začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kot je to podrobneje navedene v izreku izpodbijanega sklepa, še za šest mesecev, to je do 9. 6. 2019. S tem je ugodilo predlogu državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi z dne 30. 11. 2018, ko je bila zoper obdolženega S.J.S. vložena tudi obtožnica zaradi storitve kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Okrožno državno tožilstvo je v obtožnici med drugim predlagalo tudi, da se na podlagi prvega odstavka 502.c člena ZKP za čas šestih mesecev podaljša začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno že s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 11. 12. 2015, nazadnje pa podaljšano s sklepom I Kpr 47822/2015-343 z dne 7. 9. 2018 do dne 9. 12. 2018.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje odrejenega začasnega zavarovanja ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odpravi.

3Pritožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj ne držijo navedbe, da se je tekom preiskave utrdil utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izvedba dokazov med preiskavo je potrdila obdolženčev zagovor, da ni imel podatkov o tem, da naj bi bil denar, ki je bil nakazan na njegov račun, pridobljen s kakršnimkoli kaznivim dejanjem in tudi ne, da bi naj ta denar bil prenakazan na njegov račun z vdorom v informacijski sistem banke v Vietnamu. Po oceni pritožnika nadalje ni v spisu nobenih podatkov o tem, čigav denar bi naj bil sploh nakazan na račun obdolženca, dokumenti v spisu pa tudi ne pritrjujejo obtožbenim očitkom. Obdolženčevo ravnanje ne kaže na motiv ali naklep, saj sicer uslužbencem banke ne bi izročil pogodbe o nameravani investiciji, prosil pa je tudi za preverbo ali je vse v redu. Poleg tega je tudi preverjanje na Uradu za preprečevanje pranja denarja potrdilo, da se ne dogaja nič nezakonitega, dogovore o investiciji na otoku Pagu pa je v celoti potrdila tudi priča R.M. Tako obtožba, kot izpodbijani sklep po oceni pritožnika temeljita na nepreverjenih elektronskih sporočilih ter policijskih depešah raznih držav, predstavnik domnevno oškodovane banke pa v preiskavi ni bil zaslišan, obdolženec tako meni, da ni utemeljenega suma, da bi naj vedel, da denar, ki ga je prejel na račun, izvira iz kaznivega dejanja neznanega storilca.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5Na obstoj utemeljenega suma je prvostopno sodišče pravilno sklepalo na podlagi obtožnice, ki je od 20. 12. 2018 pravnomočna in na podlagi zbranih dokazov in podatkov, ki so v obtožnici obširno povzeti in se nahajajo v predmetnem kazenskem spisu. Svoje zaključke o utemeljenem sumu je prvostopno sodišče obširno povzelo v točkah od 10 do 11 izpodbijanega sklepa in z razlogi prvostopnega sodišča v tej smeri v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da so preverjanja nakazil na tekoči račun obdolženca pokazala, da ta nakazila izvirajo iz vdora v računalniški sistem oškodovane banke ob končanem delovniku po zaprtju banke in so torej pridobljena s kaznivim dejanjem velike tatvine. Dokumentacija, ki jo je obdolženec predložil banki, in sicer pogodba o nameravani investiciji in svetovalna pogodba podjetja F. pa je po podatkih Interpola Hanoi ter zapisnika o zaslišanju predstavnika oškodovane banke ponarejena oziroma niso pristna, saj podjetje, ki naj bi bilo domnevni investitor in pošiljatelj denarnih sredstev v višini 1,300.000,00 EUR, nikoli ni podpisalo predmetne pogodbe in tudi ne kakršnekoli druge svetovalne pogodbe za investicijo na otoku Pagu. Tudi podpis odgovorne osebe na tej pogodbi o nameravani investiciji, ki jo je na banko predložil obdolženi, ni pristen. Ob navedenem in dejstvu, da obdolženec investitorja iz Vietnama ni nikoli spoznal ali z njim govoril, in ko iz obdolženčevega ravnanja izhaja, da je skušal izvor denarja prikriti s takojšnjimi prenakazili svojcem ter gotovinskim dvigom ter predvsem z nakazilom v Hong Kong, vse skupaj pa v roku zgolj dveh dni od prejema denarja, ko je torej obdolženec z navedenim denarjem že razpolagal in ga prenakazoval tako na druge kot na svoje račune v tujih državah, da bi zakril izvor denarja in ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, nikakor ne more uspeti. Dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa ne more vzbuditi niti sklicevanje na priče, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, saj so navedene priče, ki so bodisi obdolženčevi svojci ali znanci, potrdile le po obdolžencu zatrjevane nameravane investicije na otoku Pagu, kar pa nikakor ne omaja zaključkov prvostopnega sodišča o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je torej utemeljen sum še vedno podan, saj do sedaj sodišče ni ugotovilo nič takšnega, kar bi utemeljenost suma ovrglo. In tudi okoliščina, da Urad za preprečevanje pranja denarja ni ugotovil, da bi bilo s prilivi na obdolženčev račun karkoli narobe, to še ne potrjuje obdolženčevega zagovora, da ni vedel na kak način so bila sredstva pridobljena. In ker tudi način pridobitve dokaza z zaslišanjem predstavnika oškodovane banke ne daje podlage za pritožbene trditve o kršitvi obdolženčevih pravic do izvajanja dokazov in posledično pravice do obrambe, saj bo obdolženec tovrstne pritožbene trditve lahko uveljavljal v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

7Ob navedenem pa pritožbeno sodišče dodaja tudi, da v celoti pritrjuje tudi zaključkom prvostopnega sodišča, ki jih sicer pritožba ne graja in sicer, da je premoženjska korist, ki bi naj bila pridobljena s kaznivim dejanjem, v obravnavani zadevi zelo velika, kar možnost povrnitve premoženjske škode oškodovancu le še otežuje, zaradi česar je tudi podaljšanje začasnega zavarovanja vsekakor potrebno in nujno, predvsem glede na že opisano posledico, da je obdolženec z denarjem, ki bi naj izviral iz kaznivega dejanja, že razpolagal, saj je denar že prenakazoval tako na svoje kot na račune svojih sorodnikov.

8Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.