VSL Sodba I Cpg 1135/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 21.950,00 EUR z zakonskimi in zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2012 zoper prvo toženko zavrne ter

- v III. točki izreka tako, da je druga toženka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.645,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti pritožbene stroške v višini sodne takse, ki znaša 675,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 21.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 6. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Druga toženka je poleg zneska iz I. točke izreka te sodbe v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati še 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženki v roku 15 dni nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati stroške tega postopka v znesku 2.645,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo je pritožbo vložila prva toženka (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov v znesku 675,00 EUR.

3Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v zvezi z varnostno zaščito pri uporabi A. spletne banke ni poskrbela za ustrezne mehanizme, ki preprečujejo nastanek škode. Do zlorabe je prišlo zaradi malomarnega ravnanja tožeče stranke kot uporabnika storitev in ne zaradi malomarnosti tožene stranke kot ponudnika storitev. Tožeča stranka ni poskrbela za ustrezno zaščito svojega računalnika s protivirusnimi programi ter ni odstranjevala pametne kartice s kvalificiranim digitalnim potrdilom po zaključku dela s spletno banko. Tožena stranka ne more vplivati na ustrezno zaščito računalnika tožeče stranke, ki je na računalnik namestila zgolj brezplačne protivirusne programe, s čimer je ravnala s hudo malomarnostjo, saj je s tem omogočila namestitev zlonamerne programske opreme. Hudo malomarno je ravnala tožeča stranka tudi zato, ker po zaključku dela z A. spletno banko iz računalnika ni odstranila pametne kartice s kvalificiranim digitalnim potrdilom ter je ni shranila na varno mesto, kljub jasnim in nedvoumnim navodilom tožene stranke, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožeča stranka je bila že ob sklenitvi pogodbe seznanjena s svojimi dolžnostmi glede varnega ravnanja uporabnikov, ki jih je v konkretnem primeru kršila. Digitalnega potrdila namreč ni možno izvoziti na drug računalnik, ampak se zloraba lahko dogaja samo z uporabo oddaljenega dostopa, kar pa je možno le v primeru, ko uporabnik nenadzorovano pusti pametno kartico z digitalnim potrdilom v računalniku v času, ko ne uporablja spletne banke. V kolikor stranka spoštuje navedeno pravilo, to je odstrani kartico, do zlorabe strani tretje osebe ne more priti. Neodstranitev ključa iz računalnika je bil ključen in edini razlog, da je prišlo do vdora v tožnikov računalnik in s tem do odsvojitve sredstev. Da bo ključ odstranil iz računalnika po vsakokrat izvedeni aktivnosti, pa se je tožnik zavezal že s pogodbo. Tožena stranka ga je na to tudi večkrat pisno opozorila. Trditve tožeče stranke o tem, da je prišlo do vdora in škodnega dogodka zaradi pomanjkljivosti v elektronskem bančništvu so povsem nekonkretizirane, sodišče prve stopnje pa jih je nekritično povzelo. Tožena stranka graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da Splošni pogoji tožene stranke določajo vnaprejšnjo polno odgovornost uporabnika za riziko zlorabe, saj je jasno določena odgovornost uporabnika za škodo le v primerih, ko uporabnik ne ravna z zadostno skrbnostjo pri uporabi A. spletne banke.

4Zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi v zvezi s presojo njenega ravnanja, ki naj bi ji bilo naloženo z določbami Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Uradni list RS št. 60/2007, 19/2010 in 77/2011, v nadaljevanju ZPPDFT). Nobene pravne podlage ni, da bi morala tožena stranka uradu sporočiti predmetno transakcijo, saj je bil zakonski limit transakcije, o kateri je bilo treba poročati določen v višini 30.000,00 EUR, pri izvršitvi konkretnega naloga za dvig gotovine pa ni obstajal razlog za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Višina sporne transakcije je povsem običajna za poslovanje med pravnimi osebami, zato ni bilo podlage za sum, da gre za kaznivo dejanje zlorabe finančnega instrumenta. Dejstvo, da je bil sporni plačilni nalog oddan malo po drugi uri zjutraj, ni relevantno. Ena od bistvenih značilnosti interneta je ravno opravljanje bančnih storitev, ki vključujejo tudi oddajo plačilnih nalogov 24 ur na dan. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, zakaj bi morala tožena stranka pred vsakim dvigom gotovine preverjati ozadje posamezne transakcije.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v roku 8 dni od prejema sodbe druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Pritožba je utemeljena.

7Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je tožeča stranka s prvo toženo stranko sklenila Pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa z dne 6. 5. 2002 (v nadaljevanju Pogodba) ter je denarne transakcije opravljala preko spletnega bančništva A. spletne banke. Med pravdnimi strankami tudi ni bilo sporno, da je bila v breme poslovnega računa tožeče stranke 12. 6. 2012 izvedena transakcija v korist družbe G. d. o. o. v višini 22.100,00 EUR, do česar je prišlo z zlorabo tožnikovega plačilnega instrumenta pri spletni banki ter je prva tožena stranka B. U., zakonitemu zastopniku družbe G. d. o. o., 12. 6. 2012 omogočila gotovinski dvig 22.030,00 EUR z računa družbe G. d. o. o. Druga tožena stranka pa je bila v zvezi z navedenimi transakcijami pravnomočno obsojena za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s podpisom Pogodbe sprejela tudi Splošne pogoje za uporabo elektronske banke. Pravilno je presodilo, da so tožečo stranko v času sporne transakcije obvezovali Splošni pogoji z dne 1. 11 2019 (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga B1), ki so veljali v času, ko je prišlo do zlorabe tožnikovega plačilnega instrumenta pri spletni banki, o začetku veljavnosti katerih je bila tožeča stranka v skladu s Pogodbo obveščena. 19. člen prej navedenih Splošnih pogojev med obveznostmi uporabnikov A. spletne banke v prvi alineji našteva, da se slednji zavezujejo, da bodo varovali parametre klicnega dostopa, programsko opremo A. spletne banke s pripadajočimi podatki in jih ne bodo dajali tretjim osebam v uporabo ali na vpogled, pri čemer nosijo polno odgovornost za škodo, ki je bodisi posredno ali neposredno povzročena zato, ker so tretje nepooblaščene osebe uporabile uporabnikov klicni dostop, osebno številko in/ali pametno kartico/USB PKI pametni ključek. Nadaljnje obveznosti uporabnikov so tudi takojšnje obveščanje banke o vseh nepravilnostih v povezavi z zgoraj navedenim, tekoče prevzemanje izpiskov, obvestil in dokumentov, menjavanje PIN ter upoštevanje priročnika za uporabo programa A. spletna banka ter drugih navodil banke.

9Sodišče prve stopnje je citirano določilo prve alineje 19. člena Splošnih pogojev z uporabo metode jezikovne razlage razložilo tako, da besedna zveza „ne bodo dajali“ terja aktivno ravnanje uporabnikov. Ker naj bi v konkretnem primeru tožnik za zlorabo ali vdor v sistem A. spletne banke ne vedel oziroma je zanj izvedel kasneje, naj ne bi bilo mogoče šteti, da je tožnik tretjemu z aktivnim ravnanjem dal parametre klicnega dostopa oziroma dal v uporabo ali na vpogled programsko opremo s pripadajočimi podatki. Zato tožnik naj ne bi kršil določil 19. člena Splošnih pogojev.

10Navedeno sklepanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je (aktivno) ravnanje uporabnika zmotno povezalo s pojmom vedenja. Aktivno ravnanje, ki naj bi pomenilo kršitev obveznosti uporabnika, naj bi bilo po presoji sodišča prve stopnje samo tisto, za katerega je uporabnik vedel. Obveznost uporabnika oziroma pooblaščenca A. spletne banke navedena v prvi alineji 19. člena Splošnih pogojev zajema obvezo varovanja parametrov klicnega dostopa programske opreme s pripadajočimi podatki in obveznost, da uporabniki podatkov ne bodo dajali tretjim osebam v uporabo ali na vpogled. Navedeno določilo uporabniku nalaga določeno dolžnostno ravnanje in sicer varovanje naštetih parametrov opreme in podatkov in onemogočanje dostopa tretjim osebam do uporabe ali vpogleda opreme in podatkov. Citiranega določila ni mogoče razlagati v smeri, da je uporabnikom preprečeno le namerno oziroma zavestno dajanje oziroma onemogočanje tretjim osebam uporabe naštetih objektov, temveč je v zvezi s presojo ravnanja uporabnikov treba upoštevati tudi opustitev, saj je uporabnikom v citiranem določilu naloženo določeno dolžnostno ravnanje. Uporabnikom je naloženo dolžnostno ravnanje skrbnega varovanja in ne dajanja tretjim osebam v uporabo ali na vpogled opreme, parametrov klicnega dostopa in pripadajočih podatkov. Za primer opustitve dolžnega skrbnega ravnanja uporabnikov je izrecno določena odgovornost uporabnikov za škodo, ki je bodisi posredno ali neposredno povzročena, zato ker so tretje nepooblaščene osebe uporabile klicni dostop ter osebno številko in ali pametno kartico/ USB PKI pametni ključek.

11Za odločitev v obravnavanem primeru je glede na tako določeno obveznost uporabnikov bistveno, ali je tožeča stranka opustila navedeno dolžnostno ravnanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi obveznostjo tožnika zmotno presodilo vsebino obvestila, ki ga je tožena stranka 9. 1. 2012 poslala uporabnikom storitve A. spletne banke. V obvestilu je izrecno navedeno, da je kvalificirano digitalno potrdilo na kartici/ USB ključu elektronska osebna izkaznica uporabnika in da morajo uporabniki po zaključku dela z e-banko pametno kartico odstraniti iz računalnika, da ne pride do zlorabe. Kljub temu, da se navedeno obvestilo nanaša na opozorilo v zvezi s konkretnim primerom zlorabe, pa to obvestilo izrecno opozarja uporabnike, kako je treba ravnati s pametno kartico, da do zlorab ne bo prišlo. Tožeča stranka je bila s tem obvestilom, ki ga je od banke prejela pred sporno transakcijo, izrecno opozorjena na svoje obveznosti pri rokovanju s pametno kartico. Ob upoštevanju med strankami nespornega dejstva, da tožeča stranka pametne kartice iz računalnika oziroma čitalca ni odstranila ter je kartica ostala v prižganem računalniku ter da brez pametne kartice obravnavana transakcija na njenem računu ne bi mogla biti izvedena, je prav opustitev dolžnega ravnanja na strani tožeče stranke tisti vzrok, ki je pripeljal do nastanka škode. Tožeča stranka je opustila dolžno skrbnost pri uporabi spletnih bančnih storitev oziroma pri rokovanju s pametno kartico ter ni upoštevala določil Splošnih pogojev, Priročnika za uporabo programa A. spletne banke in obvestila banke, prav s tem pa je tretjim osebam omogočila dostop do spletne banke in izvedbo transakcije.

12Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je 19. člen Splošnih pogojev ničen, ker naj bi banka tveganje neodobrenih plačil z njim v celoti prevalila na uporabnike. Navedeno določilo sankcionira le opustitev dolžnostnega varovanja tožeče stranke, kar je tudi v skladu z določili drugega odstavka 120. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09, 34/10, 9/11, 32/12, 81/15, 47/16 in 7/18 – ZplaSS), ki določa, da uporabnik krije celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka 119. člena zakona v primeru, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 116. členom tega zakona. Zaključek sodišča prve stopnje o popolni prevalitvi odškodninske odgovornosti na tožnika je zato neutemeljen.

13Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka s tem, ko v nasprotju z navodili v Splošnih pogojih in izrecnim obvestilom banke iz računalnika ni odstranila pametne kartice s kvalificiranim digitalnim potrdilom ter kartico nenadzorovano puščala v računalniku, kršila pravila glede varnega elektronskega poslovanja elektronskega bančništva A. spletne banke in ravnala s hudo malomarnostjo. Od vsakega normalno skrbnega uporabnika je pričakovati, da je seznanjen s Splošnimi pogoji in obvestili banke in da jih upošteva. Izrecno opozorilo, da je pametna kartica njena osebna izkaznica, s katero je treba ravnati skrbno in izrecno opozorilo, da je treba kartico po koncu uporabe odstraniti iz računalnika, bi vsak normalno skrben uporabnik elektronskega bančništva gotovo resno upošteval. Prav malomarno ravnanje tožeče stranke je bilo vzrok za nastanek škode. Tožeča stranka bi se glede na vsebino Splošnih pogojev in obvestila z dne 9. 1. 2012 morala in mogla zavedati, da mora pametno kartico po koncu opravil odstraniti iz čitalca računalnika. Če bi tožeča stranka pametno kartico iz računalnika odstranila, do nastanka škode ne bi prišlo.

14Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi v delu, kjer sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s kršitvijo obveznosti tožene stranke, določenih v ZPPDFT. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožena stranka v obravnavanem primeru skladno z 8. členom ZPPDFT dolžna opraviti pregled stranke, katerega sestavni del je med drugim tudi pridobitev podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja ali transakcije ter drugih podatkov po tem zakonu in ne samo ugotavljanje istovetnosti stranke in preverjanje njene istovetnosti po 7. členu ZPPDFT, kar je v konkretnem primeru tožena stranka storila. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da v obravnavanem primeru niso bile podane konkretne okoliščine, ki bi kazale, da gre za neobičajno in sumljivo transakcijo po določbah 22. ali 22.a člena ZPPDFT, ki bi zahtevala dodatno preverjanje pred izvedbo transakcije. 22.a člen ZPPDFT določa, da morajo organizacije v zvezi z zapletenimi in neobičajno visokimi transakcijami ali transakcijami, ki imajo neobičajno sestavo ali nimajo jasno razvidnega ekonomskega ali pravno utemeljenega namena ali niso v skladu ali so v nesorazmerju z običajnim oziroma pričakovanim poslovanjem stranke preučiti ozadje in namen teh transakcij v takšni meri, kot je glede na okoliščine to mogoče, in zabeležiti in hraniti svoje ugotovitve. Zgolj dejstvo, da je bil nalog za prenos sredstev dan v nočnem času in da je bil znesek dvignjen kmalu potem, ne kaže, da bi šlo za transakcijo katere namen je pranje denarja ali financiranje terorizma, ki bi zahtevala dodatno preverjanje. Elektronsko bančništvo je namenjeno ravno temu, da je možno določena dejanja opraviti izven delovnega časa banke, višina navedenega zneska pa ni bila tolikšna, da bi zahtevala dodatno preverjanje na strani tožene stranke izven okvira preverjanja stranke, določenega v 7. členu ZPPDFT, ki ga je tožena stranka opravila. Pretirano je stališče, da bi morala banka v primeru transakcij v znesku 15.000 EUR med pravimi osebami preverjati poslovno dokumentacijo za vsak poslovni dogodek, če gre za dvig gotovine v istem dnevu.

15Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

16Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).