VSL Sklep Cst 394/2018

Pritožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni in se o ugovoru upnika proti načrtu delne končne razdelitve odloči tako, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta razdelitve z dne 29. 6. 2018 (pd 156), ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo sklepa sodišča prve stopnje z dne 2. 7. 2018, tako, da se na upnika R. d.o.o., prenese:

Dolgoročna terjatev, ki jo ima stečajni dolžnik do svojega dolžnika Občina D. iz naslova izgradnje infrastrukture za naselje E. (kar v naravi predstavlja terjatev do Občine D. na podlagi sklenjenega urbanističnega načrta za občino za izgradnjo infrastrukture za naselje E.), in sicer v višini glavnice 16,52 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 25. 11. 2014 dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o delni končni razdelitvi odločilo tako, da je (1.) zavrnilo ugovor upnice R. d.o.o.; (2.) končno razdelitev opravilo na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 29. 6. 2018 (pd 156), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa; (3.) odločilo, da na upnico R. d.o.o. prenese premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti, in sicer dolgoročno terjatev v višini 1.303.965,00 EUR iz naslova izgradnje infrastrukture za naselje E., in sicer v višini njene terjatve do stečajnega dolžnika, to je 16,52 EUR s pp, eventuelni presežek uspešno izterjane terjatve (zmanjšano za stroške unovčitve terjatve) pa je upnica dolžna nakazati na sodni depozit tega sodišča in bo predstavljal naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika.

2Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravno pomembno procesno stanje je naslednje: sodišče prve stopnje je 14. 12. 2015 izdalo sklep o prodaji – prvi (pd 54) dolgoročne terjatve v višini 1.303.965,00 EUR iz naslova gradnje infrastrukture za naselje E.; dovolilo je prodajo z zavezujočimi ponudbami in izhodiščno ceno v višini terjatve; upravitelj je 8. 6. 2016 (pd 91) predlagal, da se upnike pozove k prevzemu terjatve, ker niti zavezujoče niti nezavezujoče zbiranje ponudb ni bilo uspešno, tržne in likvidacijske vrednosti terjatve pa zaradi narave terjatve ni bilo mogoče določiti; sodišče je poziv za prevzem terjatve dalo 30. 6. 2016; pritožnica (oziroma njen pravni predhodnik) je 13. 7. 2017 dala soglasje k prevzemu terjatve; pritožničina terjatev je priznana v višini 16,25 EUR.

5Pritožnica (upnica) utemeljeno navaja, da premoženje v 3. točki izpodbijanega sklepa ni dovolj natančno določeno. O razdelitvi premoženja upnikom se odloči v sklepu o končni razdelitvi (osmi odstavek 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Premoženje, ki se prenaša iz pravne sfere dolžnika v pravno sfero upnika na podlagi 2. alineje 1. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, mora biti označeno tako, da je jasno individualizirano. Če gre za terjatev, zadošča, da je terjatev določena ali vsaj določljiva.¹ Ta kriterij je izpolnjen, če je določeno vsaj pravno razmerje, iz katerega izhaja terjatev, in je določen dolžnikov dolžnik. S tem se pridobitelju terjatve omogoči nadaljnje razpolaganje z njo. Zmotna pa je pritožbena navedba, da bi morala biti določena tudi zapadlost in višina terjatve. Ne samo, da obstoj in zapadlost terjatve iz kritnega razmerja ni predmet razprave v stečajnem postopku nad dolžnikom (upnikom iz kritnega razmerja), tako pritožbeno stališče je še toliko bolj neutemeljeno v konkretni zadevi, ko gre za prenos pogojne terjatve. Gre namreč za terjatev, ki jo ima stečajni dolžnik do njegovega dolžnika, to je Občine D., na podlagi sklenjenega urbanističnega načrta za občino za izgradnjo infrastrukture za naselje E., če bodo za to izpolnjeni določeni pogoji.

6Upoštevajoč zgoraj navedeno, je višje sodišče spremenilo izpodbijani del 3. točke izreka tako, da je že v izreku natančneje določilo terjatev, ki je predmet prenosa. To je sicer sodišče prve stopnje storilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne zadošča, glede na to, da postane pravnomočen izrek.

7Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor v delu, v katerem ji je sodišče naložilo, da bi preostanek morebiti izterjane terjatve (sicer v višini 1.303.965,00 EUR) v eventuelno izterjanem presežku morala vrniti v stečajno maso.

8Ker o prenosu premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti, sodišče odloči v sklepu o končni razdelitvi, ima tak sklep hkrati naravo razdelitve te razdelitvene mase in poplačila upnika. Na upnike se prenese premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti v sorazmerju z njihovimi deleži iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, če privolijo, da ga prevzamejo (prim. drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Zato je, upoštevajoč zgoraj povzeto relevantno procesno stanje, pravilno razlogovanje sodišča, da je na upnico lahko prešla le terjatev v višini, kot je potrebna za poplačilo njene terjatve, to je v višini 16,52 EUR, povečana za zakonske zamudne obresti od dneva začetka stečajnega postopka (prim. prvi odstavek 256. člena ZFPPIPP). Posledično je nepotreben (oziroma nerazumljiv) (po)ostal preostali del izreka izpodbijanega sklepa, to je: eventuelni presežek uspešno izterjane terjatve (zmanjšano za stroške povezane z unovčitvijo terjatve) pa je upnik dolžan nakazati na sodni depozit tega sodišča in bo predstavljal naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika.

9Ker je šlo za odpravljive procesne kršitve, je višje sodišče v zgoraj obrazloženem obsegu pritožbi ugodilo, poseglo v izpodbijani sklep in ga spremenilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

¹ M. Juhart v N. Plavšak in M. Juhart ... et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 573 in 574.