VSL Sodba II Cp 2156/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti 643,99 EUR stroškov pravdnega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v korist proračuna RS plačati še stroške sodne takse in izvedeniških mnenj v višini 1.018,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni oziroma razveljavi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da znaša njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka zaradi nepravilnega prečkanja ceste 20 %. Poudarja, da je cesto prečkal počasi in je bil že na cesti, ko se je vanj zaletela zavarovanka tožene stranke. Sodišče je sledilo zgolj njeni enostranski nepreverjeni izpovedbi, da naj bi tožnik na cesto pritekel. Poleg tega je sodišče presojalo soprispevek tožnika po merilu razumno previdnega otroka iste starosti, moralo pa bi upoštevati tudi mnenje izvedenke psihiatrične stroke, da je tožnik deček z nekoliko nižjimi intelektualnimi sposobnostmi. Podana je objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke, ki se je ni razbremenila. Dejstvo je, da se lahko na cesti v naselju, ki nima urejenih pločnikov, igra veliko otrok in je bilo zavarovanki znano, da so prehodi otrok preko ceste povsem pričakovani. Tožnik zato ni v ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka in mu soprispevka ni moč očitati. Sodišče je tožniku prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in pretrpljene nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi za strah mu pripada višja odškodnina, saj ni prepričljivo stališče sodišča, da tožnik glede na razvojno raven sekundarnega strahu ni bil sposoben doživljati.

3Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Stališče prvostopenjskega sodišča, da je mladoletni tožnik (v nadaljevanju tožnik) prispeval v 20 % deležu k nastanku škode, temelji na sledečih ugotovitvah: tožnik, ob nezgodi otrok, star 6 let, je bil poškodovan v prometni nezgodi 23. 10. 2012 na lokalni cesti v naselju K.; tega dne je prečkal vozišče, ko je vanj z osebnim vozilom trčila zavarovanka tožene stranke; gre za nepregledno križišče enakovrednih cest, preglednost ovira 2 metra visoka lesena ograja; v strnjenem naselju, sredi dneva, so bili pešci oziroma otroci na cestišču pričakovani; na mestu nezgode je hitrost omejena na 50 km/uro, zavarovanka toženke je vozila počasi in ni prekoračila dovoljene hitrosti; tožnik je pred trčenjem pritekel na cestišče.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik tik pred trčenjem pritekel na cestišče. Ta ugotovitev ne sloni zgolj na izpovedi zavarovanke toženke, pač pa tudi na drugih okoliščinah nezgode, ki izhajajo iz zapisnika policistov o ogledu kraja prometne nezgode (predvsem ugotovljena točka trčenja). Pri presoji višine tožnikovega prispevka k nastanku škode, je v izpodbijani sodbi, poleg dejstva, da škoda izvira iz vozila kot nevarne stvari, v zadostni meri upoštevano, da je zavarovanka tožene stranke vozila skozi naselje ter bi zato morala pričakovati, da lahko vsak trenutek na vozišču naleti na otroka, dodatno previdnost pa ji je narekovalo dejstvo, da je šlo za neposredno bližino hiš ter visoko leseno ograjo, ki je zastirala pogled vozniku. Pri odločitvi je v zadostni meri upoštevana dolžnost zavarovanke tožene stranke, da prilagodi vožnjo razmeram na cesti in je zato podana njena krivda v pretežnem delu (80%). Na drugi strani pa je prav tako pravilno ugotovljeno, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode zato, ker je neprevidno prečkal cesto in se pri tem ni prepričal, če lahko to varno stori. Sklicevanje pritožbe, da je tožnik otrok z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi in zato njegovega ravnanja ni mogoče primerjati z ravnanji razumno previdnega otroka njegove starosti, je pritožbena novota, zato teh pritožbenih trditev ni dopustno upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ta okoliščina po presoji pritožbenega sodišča nima odločilnega pomena pri ugotavljanju višine tožnikovega prispevka k nastanku škode.

7Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Imetnik nevarne stvari je deloma prost odgovornosti le, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza¹. Zgoraj ugotovljene okoliščine prometne nezgode po presoji pritožbenega sodišča v celoti utemeljujejo pravilnost zaključka o 20 % tožnikovem prispevku k nastanku škode.

8Tožniku prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je skladna z merili, ki jih pri odmeri odškodnine določa 179. člen OZ. Tožnikove poškodbe so lažje (udarnina nosu, udarnina glave in odrgnina levega kolena), tudi po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb so uvrščene med zelo lahke primere (I. skupina). Obseg bolečin in nevšečnosti je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo iz mnenja izvedenca medicinske stroke in ga pravilno ovrednotilo. Pritožba le ponavlja te ugotovitve in trdi, da je 2.500,00 EUR prisojene odškodnine premalo. Pritožbeno sodišče po pregledu primerljivih odškodnin, ki so bile prisojene oškodovancem za zelo lahke primere ugotavlja, da prisojena odškodnina nikakor ni prenizka².

9Pritožba neutemeljeno graja tudi višino prisojene odškodnine za strah, ker meni, da je tožnik utrpel ne le zelo intenziven primarni strah, pač pa tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Glede na ugotovitve izvedenke psihiatrične in pedopsihiatrične stroke, tožnik sekundarnega strahu zaradi njegove razvojne ravni v času škodnega dogodka in glede na starost ni bil sposoben doživljati, zato te pritožbene trditve ne držijo. Glede na intenzivnost primarnega strahu pa je višina prisojene odškodnine 800,00 EUR za strah v celoti primerna. Sklicevanje pritožbe na drugačno odločitev tega sodišča v zadevi II Cp 1847/2016 ni primerna, saj je tam odločitev sodišča za odmero odškodnine otroku za sekundarni strah temeljila na drugačnih okoliščinah primera in posledicah, ki so izhajale iz psihološkega potrdila, pričevanja staršev in izvedenskega mnenja.

10Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

¹ Pravno mnenje občne seje VS RS, poročilo VSS 1/87 ter VS RS II Ips 289/2008, II Ips 182/2014.
² Primerjaj VS RS II Ips 962/2007, VS RS II Ips 312/2008.