VSM sklep I Cp 1865/2008

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se tožba zavrže.
II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
III. Tožeča stranka krije sama svoje pravdne stroške.
Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 440,09 (štiri sto štirideset 09/100) EUR njenih pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati tožniku znesek 2.037,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2008 dalje do plačila. S kasneje izdanim zgoraj navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 191,02 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema prvostopnega sklepa brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Zoper prvostopno sodbo se po svojih pooblaščencih iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje toženka. Izpostavlja, da je bilo z izpodbijano zamudno sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno s sodbo Okrajnega sodišča v ... , opr. št. III P 727/2007 z dne 17.10.2007, ki jo je potrdilo Višje sodišče v ... s sodbo opr. št. I Cp 2523/2007 z dne 5.3.2008. Tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen. Ob ponovni vložitvi tožbe v obravnavani zadevi je tožnik ravnal v skladu z napotki okrajnega in višjega sodišča iz prejšnjega postopka in delno dopolnil tožbene navedbe ter tako poskušal nadomestiti zamujeno pri vložitvi prve tožbe, pri tem pa se tožbeni zahtevek tožnika ni spremenil. Sodišče prve stopnje bi moralo ves čas postopka na prvi stopnji paziti, ali je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno ter v trenutku, ko bi to ugotovilo, tožbo tožeče stranke zavreči. Sicer pa tožnik dobro ve, da je denar za klimo dala toženka, na fakturi pa je kot plačnik le formalno naveden tožnik. Toženka na tožbo ni odgovorila le zato, ker s tožnikom ni hotela imeti nobenega opravka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo zoper sodbo, ki ga je vložil po svojem pooblaščencu, se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane zamudne sodbe. Izpostavlja, da zahtevek, ki je bil zavrnjen s sodbo opr. št. III P 727/2007, ni enak zahtevku v obravnavani zadevi, ker sta obrestna dela obeh zahtevkov različna. Poleg tega je bil prvi tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, v obravnavani zadevi pa se je obravnavala sklepčna tožba. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. V kasneje vloženem laičnem odgovoru na pritožbo zoper sodbo pa tožnik izpostavlja neresničnost toženkinih pritožbenih navedb, da je sama dala denar za klimo, saj naj bi klima napravo po računu plačal tožnik.

Zoper zgoraj navedeni sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je prvostopno sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer res izdalo zamudno sodbo v korist tožnika, vendar pa je toženka znotraj pritožbenega roka vložila pritožbo zoper to sodbo, zato zamudna sodba še ni pravnomočna in je tako uspeh v pravdi ene in druge stranke negotov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo zoper sklep ni odgovoril.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Posledično je nepravilen tudi na to odločitev navezujoč se sklep o pravdnih stroških.

V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo z dne 7.4.2008 od toženke terjal plačilo 2.037,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2008 dalje do plačila. V zadevi, obravnavani pred Okrajnim sodiščem v ... , opr. št. III P 727/2007 pa je tožnik s tožbo z dne 24.5.2007 od iste toženke terjal plačilo 2.037,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2006 dalje do plačila. V zadnji zadevi je sodišče prve stopnje dne 17.10.2007 izdalo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, kar je s sodbo opr. št. I Cp 2523/2007 z dne 5.3.2008 potrdilo Višje sodišče v .... V obeh zadevah je pravda potekala med istima strankama, vtoževana je bila enaka višina glavnice, vendar z drugim začetkom teka zamudnih obresti.

Pri vprašanju, ali je bilo z navedeno sodbo Okrajnega sodišča v ... opr. št. III P 727/2007 z dne 17.10.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ..., opr. št. I Cp 2523/2007, že pravnomočno razsojeno o zahtevku, o katerem teče pravda v obravnavani zadevi, kar v svoji pritožbi poudarja toženka, gre za vprašanje identitete spornega predmeta. Sporni predmet v pravdi je namreč tožbeni zahtevek, to je zahtevek po pravnem varstvu določene vsebine. Teoretiki vprašanje identitete tožbenega zahtevka opredeljujejo kot eno najbolj spornih teoretičnih vprašanj civilnega procesnega prava, ki ima tudi daljnosežne praktične posledice. Izmed večih teorij o identiteti spornega predmeta je mogoče izluščiti tri glavne smeri. Civilistična (materialnopravna) teorija sporni predmet enači z zahtevkom materialnega prava, procesna ekvivalenčna teorija opredeljuje sporni predmet s tožbenim predlogom (torej z zahtevo za pravno varstvo, formulirano s tožbo) in z dejanskim stanjem, medtem ko je po čisti procesni teoriji odločilen le tožbeni predlog. Večina slovenskih teoretikov (Juhart, Ude) se zavzema za čisto procesno teorijo, zato jo je sodišče druge stopnje uporabilo pri odločanju v obravnavani zadevi. Po tej teoriji je sporni predmet tožbeni predlog oziroma v njem formulirana zahteva za sodno varstvo določene vsebine. Le izjemoma, pri denarnih in generičnih zahtevkih, je za identifikacijo spornega predmeta potrebno tudi dejansko stanje oziroma dejanska podlaga. Procesna teorija velja za vse procesne situacije: litispendenco (visečnost pravde), objektivno kumulacijo, spremembo tožbe in tudi za institut pravnomočnosti. Pri tem pa v zadnji procesni situaciji za identiteto spornega predmeta ni več pomemben tožbeni predlog, temveč izrek sodne odločbe, kar pa se ne nanaša le na izrek sodbe v formalnem smislu, ampak na celotno sodno odločbo, torej tudi na relevantno dejansko stanje, na dejansko podlago sodbe.

V zvezi z objektivnimi mejami pravnomočnosti je tako po čisti procesni teoriji nova tožba dopustna, čeprav se z njo uveljavlja enak tožbeni predlog, kot se je uveljavljal v prejšnji pravnomočno končani pravdi, če se ta tožbeni predlog opira na drugo dejansko stanje. Pri razmejitvi med večimi dejanskimi stanji se večina teoretikov pri poskusu opredelitve obsega dejanskega stanja zavzema za sklop dejstev, ki pomenijo isti historični oziroma življenjski potek ali enotesn historični oziroma življenjski dogodek. En dogodek pomeni en dejanski temelj, čeprav je nanj mogoče opreti več pravnih norm. Na isti sklop dejstev tako načeloma ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezna dejstva dodajajo ali izpustijo in čeprav se tožnik sklicuje na drugo pravno normo.

Po obrazloženem je na vprašanje identitete spornega predmeta mogoče odgovoriti s primerjavo med tožbenima predlogoma in dejanskima stanjema, na katerih tožbena predloga v obeh zadevah - obravnavani in pravnomočno končani - temeljita. V obravnavani pravdi tožnik svoj tožbeni zahtevek na plačilo 2.037,70 EUR utemeljuje na zatrjevanjih, da je v letu 2006 z lastnimi sredstvi financiral nabavo in vgradnjo klimatizacije v stanovanjski hiši na naslovu R. v M. , ki je last toženke, zaradi česar je toženka na račun tožnika neupravičeno obogatena za vtoževani znesek. Tudi v zadevi, ki se je obravnavala pred Okrajnim sodiščem v ... , opr. št. III P 727/2007, je tožnik svoj tožbeni zahtevek po plačilu enakega zneska (2.037,70 EUR) utemeljeval na zatrjevanjih, da je v letu 2006 v celoti plačal izvedbo klimatizacije v stanovanjski hiši na naslovu R., M. Ker je klima tožnikova last, toženka pa je ni niti vrnila niti odkupila, je tožnik terjal plačilo vtoževanega zneska. Primerjava dejanskega stanja v obeh zadevah pokaže, da gre za isti historični dogodek. V zadevi opr. št. III P 727/2007 je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, to odločitev pa je sicer iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov potrdilo tudi sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. I Cp 2523/2007. Drugostopno sodišče se je (v nasprotju s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožnik vložil tožbo zaradi varstva lastninske pravice) postavilo na stališče, da je podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka obligacijska obveznost. Vendar pa je sprejelo prvostopno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti stališče, da je po materialnem pravu toženka tudi zavezana stranka uveljavljane obligacijske obveznosti. Pritožbene navedbe, da je toženka lastnica stanovanjske hiše, v katero je bila vgrajena klima naprava, pa je sodišče druge stopnje v že pravnomočni zadevi štelo kot nedopustno pritožbeno novoto.

Zgoraj opisana primerjava pokaže, da je v obravnavani zadevi tožnik postavil enak tožbeni predlog, ki ga je utemeljil na istem historičnem dogodku, torej istem dejanskem stanju, ob tem pa je upoštevaje zgoraj navedene razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, kot jih je v svoji sodbi podalo sodišče druge stopnje, svoje dejanske navedbe dopolnil le v smeri izrecnih zatrjevanj, da je toženka tudi lastnica stanovanjske hiše, v kateri je tožnik financiral dobavo in izgradnjo klima naprave (in v kateri toženka po že zatrjevanem prebiva). Gre torej le za dodajanje posameznih dejstev sicer istemu sklopu dejstev, kar po že zgoraj obrazloženem ne zadošča za zaključek, da gre za drugi sporni predmet. Z dopustitvijo tožbe v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožniku dejansko dopustilo obiti pravilo prepovedi navajanja novih dejstev v (prejšnjem) pritožbenem postopku in hkrati dopustilo ponovno sojenje o isti stvari, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP v obravnavani zadevi narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe in zavrženje tožbe. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da ni spregledalo različnih obrestnih zahtevkov v obeh tožbah, ki pa sta očitno le posledica različnih datumov vložitve tožbe (saj se v obravnavani zadevi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska terja od vložitve tožbe dalje do plačila), poleg tega je obdobje teka zakonskih zamudnih obresti v obravnavani zadevi zajeto v daljšem obdobju teka zamudnih obresti v že pravnomočni zadevi. Deloma različno obdobje teka zakonskih zamudnih obresti po obrazloženem ni omajalo drugostopnega zaključka o identiteti obeh tožbenih zahtevkov.

Odločitev o razveljavitvi zamudne sodbe in zavrženju tožbe je narekovala tudi razveljavitev na zamudno sodbo navezujočega se in prav tako izpodbijanega sklepa o stroških, ki je bil izdan ob upoštevanju prvostopnega pravdnega uspeha tožnika. Po opisani razveljavitvi prvostopne sodbe na drugi stopnji je bilo tako potrebno v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. V postopku na prvi stopnji je tožnik v celoti propadel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sam svoje pravdne stroške.

S pritožbama zoper sodbo in sklep je toženka v celoti uspela, zato ji je dolžan tožnik povrniti njene priglašene in za pritožbi potrebne stroške. Le-ti za pritožbo zoper sodbo znašajo: pritožba 375 tč., poročilo stranki 50 tč., administrativni stroški 8 tč., kar znaša 433 tč, upoštevaje vrednost točke po veljavni Odvetniški tarifi - OT pa 198,75 EUR oz. z 20% DDV 238,50 EUR, skupaj s sodno takso (131,36 EUR) pa 369,86 EUR. Za pritožbo zoper sklep pa: pritožba 125 tč. (in ne priglašenih 188 tč.), administrativni stroški 2% 2,5 tč. (in ne priglašene 4 tč.), kar skupaj z DDV znaša 70,23 EUR. Po obrazloženem je dolžan tožnik toženki povrniti 440,09 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (nepotrebni stroški, prvi odstavek 155. člena ZPP).