VDSS Sodba Pdp 500/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 24.773,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (za plačilo 76.226,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2015 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 24.773,50 EUR in od zneska 1.500,00 EUR za čas pred 5. 11. 2015) je zavrnilo (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da tožniku plača znesek 113,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila (III. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek zoper drugo toženko zaradi delnega umika tožbe (IV. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku njegove stroške postopka v znesku 1.502,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odškodninskemu zahtevku ugodi v celoti, toženkama pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine zaradi prestanega strahu upoštevati, da je šlo pri tožniku za resno in stresno zdravljenje, saj je moral več kot mesec dni ležati na trebuhu v temi ob negotovem izidu zdravljenja. Glede na to, da je šlo za resno nevarnost za izgubo vida in ob zavedanju, da se stanje ne bo izboljšalo, je sodišče pri določitvi odškodnine za strah zmotno uporabilo materialno pravo. Pri višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bilo treba upoštevati, da ima tožnik še vedno občasne bolečine in jih bo trpel še naprej. Glede te oblike nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri vsakodnevnih opravilih ni bremena, ki bi bilo lažje od 5 kg. Tožnik meni, da bi bilo treba pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati omejitve pri športnih aktivnostih zaradi izgube vida, s katerimi se je sproščal pred škodnim dogodkom. Zaradi znatnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti bi morala biti višja pravična denarna odškodnina, pa tudi zato, ker gre za osebo srednjih let. V zvezi z odmero odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnik očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP. Posledično ni pravilna odločitev o stroških postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo, zato kršitev 8. člena ZPP ni podana.

6Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel topo poškodbo levega očesa. Pri tem so zanihale strukture v očesu, nastali sta dve luknji v mrežnici. Posledično je skozi luknjici vdirala steklovina, ki je odrivala mrežnico. Zaradi motnjave, ki se je postopoma večala, je praktično izgubil vid. Kasneje se je vid popravljal. Pred škodnim dogodkom je z levim očesom videl 100 %, sedaj pa vidi med 59 % in 67 %.

7Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine znaša 12.000,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 18.000,00 EUR in za strah 4.000,00 EUR, skupaj 34.000,00 EUR, kar upoštevajoč višino povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v času izdaje prvostopenjske sodbe znaša približno 31 povprečnih plač. S tem je sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga določata 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ). Za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom).

8Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

9Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pravična denarna odškodnina za prestani strah, ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, znaša 4.000,00 EUR. Pri tem je ustrezno upoštevalo tudi subjektivno doživljanje tožnika. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi kot strah moralo upoštevati več kot mesec dni ležanja na trebuhu, saj se navedeno upošteva v okviru odškodnine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo višje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo načela individualne pogojenosti višine odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vse konkretne okoliščine, na katere opozarja pritožba, so bile primerno ovrednotene že v prvostopenjski sodbi. Prav tako, da se bo tožnik, star 48 let, v prihodnosti soočal z omejitvami na področju športnih aktivnosti. Tudi ob upoštevanju teh dejstev pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da dosojeni znesek 18.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova.

11Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.