VDSS Sklep Pdp 391/2018

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je nezakonita določitev plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 1. 2015. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači v mesečnem bruto znesku 470,00 EUR od junija 2012 do vključno junija 2016 (skupno 23.000,00 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.371,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s sklepom navaja, da zahtevek za plačilo premalo izplačanih plač predstavlja čisto denarno terjatev, za katere zakon ne zahteva 30 dnevni rok, kot je to nepravilno štelo sodišče prve stopnje. Meni, da je v konkretnem primeru glede uporabe materialnega prava potrebno upoštevati poleg določil ZDR-1 tudi ZSPJS, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Sicer pa je v skladu z veljavno zakonodajo kot tudi ustaljeno sodno prakso že večkrat sprejeto stališče, da v primeru denarnih terjatev iz delovnega razmerja, kar predstavlja tudi razlika med izplačano in zakonito določeno plačo velja 5 letni zastaralni rok. Meni, da tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonito določene plače ni vložen prepozno in ga je sodišče prve stopnje zato nepravilno zavrglo. Skladno z določbo 10. alineje 3. a odstavka ZSPJS ter ustaljene sodne prakse je potreben ugotovitveni zahtevek glede nezakonito določene plače v primeru, ko javni uslužbenec zahteva premalo izplačano plačo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dajatven zahtevek, brez da bi izvedlo predlagane dokaze v zvezi z ugotavljanjem višine premalo izplačane plače tožeči stranki. Tožbeni zahtevek je bil določen glede na podatke oziroma višino plače, kot jo je prejemala javna uslužbenka, ki je pred tožnico zasedala delovno mesto sekretarke in opravljala ista dela, v dokazne namene pa je bila predlagana tudi pribava izvedenskega mnenja. Meni, da sam podpis pogodbe o zaposlitvi in posledično strinjanje s plačo v ničemer ne omejujejo oziroma izključuje pravico delavca, da zahteva plačilo razlike oziroma premalo izplačane plače v primeru, da se kasneje, po podpisu pogodbe o zaposlitvi ugotovi, da je bila plača v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določena nezakonito. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da pri delodajalcu ni bilo določenih pogojev za zasedbo delovnega mesta sekretarke, kar bi lahko bila podlaga za določitev plače tožnici, saj je delovno mesto sekretarke določeno že s Poslovnikom A. Zatrjuje, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Neurejeno stanje pri toženki pa ne more biti opravičilo za nezakonito ravnanje in diskriminacijo med delavkama, ki sta opravljali ista dela na delovnem mestu sekretarke, določene s Poslovnikom A., pa je tožnica za dela na delovnem mestu sekretarke prejemala plačo v višini 830,00 EUR bruto, prejšnja delavka pa za ista dela 1.300,00 EUR bruto.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6V predmetnem sporu v prvem delu tožbenega zahtevka tožeča stranka vtožuje ugotovitev, da je nezakonita določitev plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 1. 2015 sklenjena med tožečo in toženo stranko. Drugi del tožbenega zahtevka pa se nanaša na obračun razlike v plači v mesečnem bruto znesku 470,00 EUR za čas od junija 2012 do vključno julija 2016, in sicer med plačo, ki je bila določena tožnici v višini 830,00 EUR in plačo, ki jo je prejemala zaposlena delavka na istem delovnem mestu pred tožnico in sicer v višini 1.300,00 EUR.

7Glede prvega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je določitev plače v pogodbi o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica pri toženi stranki dne 25. 8. 2015 vložila zahtevo za odpravo nezakonitosti in je postopala skladno z določilom prvega odstavka 200. člena ZDR-1¹. Z zahtevo je izrecno zahtevala, da se nezakonitost odpravi v roku 8 dni, vendar tožena stranka glede podane zahteve ni ničesar odločila, zato je zaključilo, da bi tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 morala v roku 8 dni (po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev zahteve) vložiti tožbo, torej do 4. 10. 2015. Ker je bila tožba vložena 12. 4. 2016, je kot prepozno tožbo zavrglo v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti določitve plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi.

8Glede odločitve o zavrženju je potrebno upoštevati 5. člen ZJU², iz katerega izhaja, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek), sistem plač v javnem sektorju pa ureja poseben zakon (drugi odstavek). Poseben zakon predstavlja ZSPJS³, ki določa tudi ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi plače javnemu uslužbencu in funkcionarju. Iz določbe drugega odstavka 3. člena ZSPJS izhaja, da se plače javnih uslužbencev in funkcionarjev določijo s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi oziroma v sklepu določi plačilni razred in druge sestavine plače v skladu s tem zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, itd. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne smejo določiti plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Pomembna je tudi določba petega odstavka tega člena, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe.

9ZSPJS v 3. a členu določa ravnanje v primeru nezakonitosti, pri čemer ureja primere, če neskladnost določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi oziroma sklepu ugotovi sam delodajalec, če to ugotovi javni uslužbenec ali funkcionar. V primeru, če javni uslužbenec sam ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, lahko od delodajalca pisno zahteva ugotovitev nezakonitosti in da ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona (10. odstavek 3.a člena ZSPJS).

10Predvideno je torej, da se javni uslužbenec najprej obrne na delodajalca, ki ima 8 delovnih dni za izdajo obvestila iz prvega odstavka te zakonske določbe - to je obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca oziroma odločbi ali sklepu s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS. Če delodajalec ne postopa v skladu s to določbo, se javni uslužbenec lahko obrne na pristojno sodišče, da ugotovi nezakonitost ter odloči o izplačilu razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. S 3. a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da po pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost plače javnega uslužbenca. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica dne 25. 8. 2015 poziv za odpravo nezakonitosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi naslovila na toženo stranko in zahtevala, da se ji plača skladno s 3. in 3. a členom določi z zakonskimi predpisi (B4). Tožena stranka na ta poziv ni odgovorila in tožnica je predmetno tožbo vložila dne 12. 4. 2016. Ker ZSPJS v 10. odstavku 3.a člena napotuje na poseben zakon v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca, ki ureja postopek pritožbe oziroma ugovora in se upoštevajo določbe posebnega zakona, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnica je vložila tožbo na sodišče po 6 mesecih od zakonsko določenega roka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo. V tem delu tožbe (ugotovitev, da je določitev plače v 7. členu pogodbe o zaposlitvi določena nezakonito) tudi ne gre za denarni zahtevek, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v zvezi z zavrnilnim delom denarnega tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala za celotno obdobje zaposlitve pri toženi stranki obračun mesečne razlike v bruto plači v znesku po 470,00 EUR in sicer z obrazložitvijo, da je delavka, ki je delala na enakem delovnem mestu pred njo prejemala mesečno plačo v bruto znesku 1.300,00 EUR, medtem ko je tožnica za enako delo na istem delovnem mestu prejemala le bruto plačo v višini 830,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vse tri pogodbe o zaposlitvi podpisala in jih ni izpodbijala, da tožena stranka v času zaposlitve tožnice ni imela veljavno sprejete sistemizacije delovnih mest, da ni bilo določenih pogojev za zasedbo delovnega mesta sekretarke in da je bilo stanje pri toženi stranki v spornem obdobju povsem neurejeno. Materialnopravno nepravilno je zaključilo, da je delovno razmerje pogodbeno razmerje in da zato ne more presojati utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, zato je zahtevek zavrnilo.

12Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejstev navedenih v tožbi in dokaznem postopku izhaja, da tožnica zahteva razliko v plači za sporno obdobje v višini 470,00 EUR in sicer med plačo, ki jo je sama prejemala v višini 830,00 EUR na funkciji izvoljene sekretarke A.⁴ in plačo, ki jo je prejemala pred njo izvoljena sekretarka A. v obdobju od leta 2007 do 2012 in sicer v višini 1.300,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialnopravne presoje, ne da bi izvajalo dokazni postopek, tožbeni zahtevek zavrnilo. V predmetnem sporu ne gre za pogodbeno razmerje, temveč je odločilno, da za toženo in tožečo stranko velja ZJU, ZSPSJ in da gre za voljeno funkcijo sekretarja, ki se opravlja profesionalno. Poslovnik A. v VI. poglavju ureja organe sveta in tako v 17. členu določa, da so organi sveta predsednik, dva podpredsednika in sekretar oziroma sekretarka in da svet izmed svojih članov izvoli predsednika, dva podpredsednika in sekretarja sveta ter da mandat le-teh traja dve leti. V 20. členu Poslovnika določa naloge sekretarja in da sekretar svoje delo opravlja profesionalno. V VIII. poglavju, ki ureja volitve in glasovanja pa 26. člen določa, da svet voli predsednika sveta, dva podpredsednika sveta in sekretarja sveta, ter da pred volitvami za predsednika sveta, dva podpredsednika sveta in sekretarja sveta, kandidati za te funkcije predstavijo svojo vizijo delovanja sveta in programske smernice. Četudi tožena stranka ni imela sprejetih aktov, ki bi določali višino plače, je odločilno, da gre za voljeno funkcijo in zatrjevano opravljanje istega dela. Enake pravne položaje je treba obravnavati enako⁵, zato ni nobenega razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji⁶ sekretarja prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko presojalo utemeljenost zahtevka tožeče stranke. Neurejeno stanje pri toženki ne more biti opravičilo za neenako obravnavo med delavkama, ki sta bili v različnih mandatih izvoljeni na isto funkcijo, opravljali ista dela sekretarke A., prejemali pa različno plačilo. Pomembna je dejanska izvolitev na funkcijo sekretarke, ki se je po Poslovniku opravljala profesionalno (20. člen Poslovnika). Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo in presojalo odločilnih dejstev (zatrjevane neenake obravnave), od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti denarnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje denarni tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnavati po vsebini in izvesti dokaze, ki jih je tožeča in tožena stranka predlagala ter o tem meritorno odločiti.

14Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in pri presoji utemeljenosti denarnega tožbenega zahtevka upoštevati stališča, na katera je pritožbeno sodišče v obrazložitvi opozorilo.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

¹ Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1).
² Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU).
³ Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS).
⁴ Na volitvah dne 16. 6. 2012, 24. 11. 2012 in 21. 1. 2015.
⁵ Tožeče stranke, ki je bila izvoljena v sekretarko leta 2012 do leta 2016, v primerjavi s sodelavko, ki je bila izvoljena v sekretarko v letu 2007 in je to funkcijo opravljala do leta 2012.
⁶ Pri čemer Poslovnik za zasedbo navedene funkcije določa zgolj, da kandidat za to funkcijo predstavi svojo vizijo delovanja sveta in programske smernice - 26. člen.