VSL Sodba II Kp 11523/2016

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena A. A. je dolžna plačati 750,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo v točki I izreka obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1B. Obtoženki je na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B izreklo kazen štiri leta zapora, upoštevaje 47. člen KZ-1B pa še stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov, z višino dnevnega zneska 20,00 EUR, skupno 4.000,00 EUR, ki jo mora obtoženka plačati v roku treh mesecev. V odločbi o kazenski sankciji je umestilo še način izvršitve denarne kazni, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati (člen 87 KZ-1B). Nadalje je obtoženki na podlagi 56. člena KZ-1B v izrečeno kazen zapora vštelo pripor od 25. 3. 2015 do 23. 11. 2016. Obtoženki je izreklo varnostni ukrep po prvem odstavku 73. člena KZ-1B in ji odvzelo prenosne telefonske aparate z vstavljenimi SIM karticami. Na temelju 74. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1B je obtoženki odvzelo 10.233,00 EUR kot premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. V stroškovnem delu je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da je obtoženka dolžna povrniti eno tretjino stroškov kazenskega postopka ter 840,00 EUR sodne takse, medtem ko potrebni izdatki in nagrada postavljene zagovornice bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena ZKP).

2V točki II izreka je prvo sodišče B. B. in C. C. oprostilo obtožbe, in sicer obtoženega C. C. sedmih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in v zvezi z 38. členom KZ-1B, obtoženega B. B. pa enega istovrstnega kaznivega dejanja kot soobtoženega C. C.

3V oprostilnem delu sodbe je prvo sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v dveh tretjinah, potrebni izdatki obtoženih C. C. in B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP je obtoženemu C. C. odvzelo na temelju prvega odstavka 73. člena KZ-1B prenosna telefonska aparata z vstavljenimi SIM karticami, enako pa je ravnalo tudi glede obtoženega B. B. (odvzeti predmeti so pobliže predstavljeni v točki II izreka prve sodbe).

4Zoper sodbo sta se pritožila zagovornica obtožene A. A. in državni tožilec.

5Zagovornica je zapisala v uvodu pritožbe, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP. Predlagala je, da se obtoženko obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je še, da se obtoženko oprosti plačila sodnih taks.

6Državni tožilec je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Predlagal je, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila zagovornica obtoženke s predlogom, da se tožilčeva pritožba kot neutemeljena zavrne.

8Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi državnega tožilca

9V obravnavani zadevi je državni tožilec zoper obtoženo A. A. vložil obtožnico zaradi 13-ih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi v sostorilstvu po tretjem in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1B v zvezi s členom 20 KZ-1B. Obtožena B. B. in C. C. pa je obtoževal, da sta izvršila, B. B. eno, C. C. pa osem dejanj pomoči h kaznivemu dejanju trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1B v zvezi s členoma 20 in 38 KZ-1B.

10Iz obširne, deloma tudi nesistematične pritožbe, kar priznava tudi pritožnik, je mogoče izluščiti naslednje po presoji pritožbenega sodišča relevantne dele pritožbene obrazložitve:

Razprava o razlikovanju med kaznivima dejanjema trgovina z ljudmi po 113. členu KZ-1B in zlorabo prostitucije po 175. členu KZ-1B, med drugim tudi z upoštevanjem mednarodnih pravnih aktov.

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem glede tega vprašanja, ki ga je prvo sodišče zapisalo v 20. točki obrazložitve, da je odločilni razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema v ugotovitvi stopnje suverenosti oškodovank, deklet, ki so se prostituirale in kakšna je bila njihova dejanska spolna samoodločba pri ugotovljenem prostituiranju. Skratka, ali so imele možnost, da same določajo tudi pravila prostituiranja ter drugače povedano, ali so bil oškodovanke, ki so navedene v izreku sodbe v točki I objekt ali subjekt dejstvenih opisov kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče je v sodbi XI Ips 11586/2015-241 z dne 24. 4. 2015, ko je v obravnavani zadevi presojalo priporni status obtožene A. A. nakazalo določene usmeritve, ki jih mora sodišče pri razmejitvi med kaznivima dejanjema po 113. členu KZ-1B in 175. členu KZ-1B upoštevati (točka 6 obrazložitve sodbe). Namreč primerjava inkriminacij obeh kaznivih dejanj pokaže, da se v določeni meri vsebinsko podvajata, kar je prepoznavno iz zakonskega teksta pri kaznivem dejanju po členu 113. KZ-1B, ko je njegova bit opredeljena tako, da storilec deluje "zaradi izkoriščanja prostitucije", pri kaznivem dejanju po členu 175 KZ-1 pa je podobnost s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi izražena z opisom, da storilec "zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe". Prikazana primerjava nakazuje, da je inkriminacija kaznivega dejanja trgovine z ljudmi pravzaprav specialna oblika kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Pomemben razloček obeh kaznivih dejanj je v tudi v tem, da je pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi zloraba prostitucije samo ena od večih kataloško naštetih oblik tega kaznivega dejanja, kamor spadajo še primeri drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva, izvrševanja kaznivih dejanj trgovine z organi, človeškimi tkivi in krvjo. Pomembna razlika je tudi glede nabora izvršitvenih ravnanj storilca, predvsem pa potrebne intenzitete inkriminiranega vložka, ki ga mora opraviti storilec kaznivega dejanja. Izvršitvene oblike pri kaznivem dejanju po 175. členu KZ-1B storilec izpolni s tem, ko drugo osebo navede, pridobi, spodbudi k prostituciji, torej je katalog izvršitvenih ravnanj pri predmetnem kaznivem dejanju ožji kot pri kaznivem dejanju po 113. členu KZ-1B. Pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi se sredstva udejanjajo z nakupom, prevzemom, nastanitvijo, prepeljanjem, prodajo, izročitvijo za drugačno razpolago (ki je pravzaprav splošen obligacijski pojem za trgovino s predmeti), novačenjem, menjavo, nadzorom, kar v skupnosti vendarle terja od storilca večjo aktivnost, ki rezultira večjo kazenskopravno amoralnost, kot pa je to primer pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.

11Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča pomembna vsebinska razlika med obema kaznivima dejanjema vidna zaradi umestitve kaznivih dejanj v različni poglavji posebnega dela KZ. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi je predmet XIV. poglavja kaznivih dejanj zoper človečnost, ki obsegajo inkriminacijo najhujših kaznivih dejanj, medtem ko je kaznivo dejanje zlorabe prostitucije umeščeno v XIX. poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost glede katerih na splošno oškodovanci vendarle nimajo tako visoke kazenskopravne zaščite, kot v primeru oškodovancev pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi. Določeno vsebinsko razlikovanje se kaže tudi z naslovom obeh kaznivih dejanj. Nobenega dvoma ni, da pomeni "trgovina z ljudmi" dobesedno razčlovečenje posameznika kot subjekta ne glede ali v različne inkriminacije oškodovanec privoli, kljub temu, da je seveda lahko takšna posledica razvrednotenja tudi, ko je posameznik predmet izkoriščanja pri prostituciji po členu 175 KZ-1B.

12Iz mednarodnih pravnih aktov s področja trgovine z ljudmi ter prostitucije, na katere opozarja pritožnik, povzema pa jih tudi izpodbijana sodba v 21. točki obrazložitve, je po presoji pritožbenega sodišča pomemben razlikovalni element med obema dejanjema, da oškodovanec pri kaznivem dejanju po členu 175 KZ-1B ohrani določeno stopnjo avtonomije in spolne samoodločbe. Pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi pa se zahteva, da oškodovanci, najpogosteje so to pri izkoriščanju prostitucije ženske, prisiljene v dajanje spolnih storitev, pa čeprav potekajo v nečloveških razmerah in latentnem strahu pred storilcem kaznivega dejanja. Drugače povedano, če bo sodišče ugotovilo obstoj prisilne prostitucije (fizične ali psihične), zlasti pa, da je zaradi različnih vrst prisile za oškodovanko prostitucija stanje, ki se mu oškodovanka ne more ali ne upa upreti zaradi primeroma ekonomskih, fizičnih, intelektualnih ali drugačnih razlogov, ki dokazujejo njeno ranljivost in nemoč, bo lahko takšna dejanska podlaga predstavljala obeležje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Sicer pa bo moralo v nasprotnem primeru storilca spoznati za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je tudi sicer pravilno ugotovilo prvo sodišče, je zato za obtoženo A. A. omogočalo obsodbo samo za kaznivo dejanje po členu 175 K-1B.

13Pritožnik je zaznal, da je v odločbi o krivdi za obtoženo A. A. v abstraktnem delu zapis, da je obtoženka zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji, kar ustreza na videz zakonski opredelitvi 175. člena KZ-1B, v konkretnem pa, da je zaradi izkoriščanja prostitucije ravnala inkriminirano. Vendar pa, kot je že pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve zaradi vsebinskega prekrivanja obeh znakov: "zaradi izkoriščanja prostitucije (prvi odstavek 113. člena KZ-1B)" z "zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji" (prvi odstavek 175. člena KZ-1B), sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik na 13. strani obrazložitve pritožbe.

14Pritožnik je med drugim opozoril tudi na stališče, ki je zapisano v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, da v določenih primerih abstraktni zakonski znak prevzame vlogo dejstva (stran 13 in 22 pritožbene obrazložitve). To stališče je kar nekaj časa veljalo v sodni praksi, ki pa jo je korenito spremenila odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 4. 2015 št. Up-879/2014-35 (točka 38 in naslednje obrazložitve). Ker predstavljanega vidika pritožnik ne upošteva, so zato tosmerna opozorila v pritožbi brezpredmetna.

15Tožilec zatrjuje, da je prepoznal kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjska sodba ni pojasnila, zakaj so sredstva novačenja, prepeljanja in nastanitve nadomeščena z izvršitvenim ravnanjem obtožene A. A., da je oškodovanke pripeljala oziroma odpeljala v oziroma iz Slovenije. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni mogoče slediti vsem trem kataloškim sredstvom iz prvega odstavka 113. člena KZ-1B v spremenjeni obtožnici. V navedenem sodbenem delu obrazložitve je prvo sodišče afirmativno ugotovilo, da so bile posamezne oškodovanke predhodno seznanjene, da bodo opravljale prostitucijo v najetih stanovanjih in da so se same odločile, da se bodo prostituirale, in da je večina od njih pravzaprav spremenila kraj izvajanja te dejavnosti. Nenazadnje kot je prvo sodišče še ugotovilo, so bile vse oškodovanke Madžarke, ki so se med seboj že poznale pred izvršitvijo ugotovljenih kaznivih dejanj. Prav tako je prvo sodišče v razlogih sodbe pojasnilo, da so oškodovanke tako rekoč skoraj enoglasno navedle, da so bile "delovne razmere" pri obtoženi A. A. dosti bolj ugodne kot pri njihovem predhodnem prostituiranju.

16Državni tožilec je v dejstvenem opisu kaznivega dejanja za obtoženo A. A. zatrjeval, da je oškodovanke novačila. Po jezikovni razlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika pomeni novačenje zbiranje oseb za določeno službo, in sicer običajno s silo, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, pri čemer zakonodajalec na materialnem področju ne dopušča intenzivne razlage posameznega pojma, pa tudi sicer je novačenje preje približek pojmovanju trgovine z ljudmi, kakor pa kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije.

17Pritožnik je v pritožbi na večih mestih opozoril, da bi prvo sodišče moralo upoštevati določene judicirane primere Vrhovnega sodišča RS, kakor tudi sodbe višjih sodišč v Republiki Sloveniji (stran 21 pritožbe).

18Pritožbeni senat pojasnjuje, da oblikuje sodno prakso sojenje Vrhovnega sodišča, manj sodbe pritožbenih sodišč. Pregled judiciranih primerov pa vendarle pokaže, da so sodišča, ko so ugotavljala obstoj kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1, obravnavala popolnoma drugačna dejanska stanja kot je v obravnavani zadevi. Tako je v sodbi XI Ips 17546/2017 dejansko stanje predstavljalo novačenje oškodovank za delo varuške, da sta storilca zvabila in nastanila oškodovanke v Republiki Sloveniji z namenom jih spraviti v položaj suženjstvu podobnega razmerja (služabništva), opravljanje neplačanega oziroma neprimerno plačanega dela, ki so ga oškodovanke morale opravljati vse dni v tednu in pretežni del dneva več kot 15 ur in tudi z duševnim in telesnim trpinčenjem ter omejevanjem svobode gibanja. Pri čemer je Vrhovno sodišče v tej zadevi še ugotovilo, da naj bi bilo dejanje storjeno s preslepitvijo. V zadevi I Ips 5830/2014 pa je bilo dejansko stanje takšno, da so storilci kupili mladoletno oškodovanko, da se je morala z enim od storilcev poročiti in je po prihodu v Slovenijo imela omejene stike s socialnim okoljem, da so ji storilci omejevali svobodo gibanja, da je morala opravljati težka fizična dela in podobno. V zadevi I Ips 2897/2009 so bile oškodovanke iz ekonomsko šibkih držav, prejemale so le 40 % zaslužka, kar bi bilo primerljivo z obravnavano zadevo, vendar pa niso imele nobene avtonomije pri prostituiranju, bile so ves čas na razpolago za spolne odnose z moškimi, na izbiro strank niso imele vpliva, niso vedele, kje bodo imele spolne odnose. Vrhovno sodišče RS je še ugotovilo, da takšno dejansko stanje ne predstavlja le izkoriščanja v ekonomskem smislu, torej zlorabe, ampak nasprotuje tudi osebnemu dostojanstvu človeka, zaradi česar je bilo takšno dejansko stanje opredeljeno kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi.

19V obravnavani zadevi je sodišče skrbno in natančno analiziralo vse izvedene dokaze in tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovilo, da dejansko stanje kot je obrazloženo na podlagi dejstvenega opisa v izreku spremenjene obtožnice za obtoženo A. A. ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Glede tega vprašanja je pritožnik samo predstavil drugačno dokazno oceno ugotovljenih dejstev, s katerimi pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Ugotavlja pa tudi, da razlikovalnih elementov med trgovino z ljudmi in zlorabo prostitucije niti ne problematizira. Vse oškodovanke so bile motivirane, da delujejo pri obtoženki.

20Sodišče prve stopnje je kot odločilna dejstva v obravnavani zadevi ugotovilo, da so bile oškodovanke seznanjene, da bodo opravljale prostitucijo v najetih stanovanjih, da so se same odločile, da se bodo prostituirale, pa tudi, kar je prav tako pomembno za razlikovalni element s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi, da so za obtoženkino dejavnost izvedele na način informiranja "od ust do ust". Modus operandi prostitucije je bil za oškodovanke pred prihodom v Slovenijo poznan, tako glede nudenja spolnih uslug, različnih spolnih praktik, zaslužka za opravljene spolne usluge in delitve le-tega z obtoženko. Kot je v tej odločbi že navedeno, je prvo sodišče ugotovilo, da se je večina oškodovank predhodno že prostituirala in da je bil to za večino oškodovank edini redni vir prihodkov. Prav tako je prvo sodišče ugotovilo, da so lahko oškodovanke odklonile spolne odnose s posamezniki, kakor tudi, da kljub povpraševanju po spolnih uslugah zaradi različnih razlogov (bolezen) prostitucije niso izvrševale. Pritožbeno sodišče se strinja s trditvijo v pritožbeni obrazložitvi, da so bile oškodovanke ranljiva socialna struktura. Vendar je tako obtoženko, kakor tudi posamezne oškodovanke vodil ekonomski interes. Ugotovljeno je bilo, česar pritožba niti ne izpodbija kot nesesničnega dejstva, pa je po oceni pritožbenega sodišča vsekakor tudi odločilno kot razlikovalni element s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi, da so lahko oškodovanke po določenem času zapustile "kraj kaznivega dejanja", skratka se za določen čas vrnile domov, sicer iz različnih razlogov (skrb za družino, drugačen način življenja) in se nato ponovno zaradi ekonomskih vzgibov vrnile na "kraj kaznivega dejanja".

21V pritožbeni kritiki je pritožnik pri posameznih oškodovankah, ko je analiziral dejansko stanje, v razdelku C pritožbe (primeroma točka 1/C, stran 28 pritožbe) zaključil, da je obtoženka posamezne oškodovanke preslepila zaradi izkoriščanja prostitucije. Pritožbeno sodišče se s takšnim dokaznim zaključkom o preslepitvi oškodovank, ki sicer vsebinsko spadajo v okvir ranljivih skupin, ne strinja. Preslepitev namreč v svojem bistvu pomeni zamolčanje določenih odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru bi bila preslepitev podana, če bi obtoženka obljubljala oškodovankam, vsem ali samo nekaterim, kar niti ni bistveno, povsem nekaj drugega kakor prostituiranje. Torej dejanja spolnih uslug za plačilo. Ugotovljena dejanska stanja takšnih zaključkov ne potrjujejo. Pa tudi sicer je pravzaprav državni tožilec sam s seboj v nasprotju, ko ugotavlja, da so se oškodovanke vračale po določenem času nazaj k obtoženki, zato že pojmovno ni mogoče graditi dokazno oceno o obstoju preslepitve. Oškodovanke so se vrnile, kot je že navedeno in presojeno k obtoženki zaradi ekonomskega interesa. Ob njihovem točnem vedenju v kakšna inkriminirana dejanja se podajajo. Skratka, da bodo nastanjene pri obtoženki, da bodo opravljale različne spolne usluge, ki bodo plačljive, pa tudi, da bodo zaslužek delile z obtoženko. Še drugače povedano, odnosi med obtoženko in oškodovankami so bili vendarle transparentni.

22Seveda je obtoženka vedela za inkriminacijo svojega ravnanja, kar kaže na pogosto spremembo kraja storitve kaznivega dejanja (primorski in celinski del, Ljubljana, Maribor), da je sofisticirano usmerjala stranke, da jim ni povedala že v naprej točnega naslova, pa tudi, da je določene stranke zaradi njihove problematičnosti (vedenja, stanja zaradi opitosti ali česa podobnega) zavrnila. Nadalje je prvo sodišče ugotovilo, da so oškodovanke imele določeno avtonomijo, kajti razpolagale so s ključem stanovanja, imele nenazadnje tudi nadzor nad prihodki nudenja spolnih uslug. Oškodovanke so, kot je še nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo, odklonile določeno stranko, če so ugotovile, da ni urejena, da je nasilna ali kako drugače neprimerna stranka. Avtonomne so bile tudi glede števila strank, ki jih bodo sprejemale dnevno in da spolnih uslug zaradi zdravstvenih razlogov ne bodo mogle nuditi. Nadalje je sodišče ugotovilo, da so imele oškodovanke svobodo gibanja. Prav tako tudi avtonomno pravico oziroma odločitev, da so bile v različnih časovnih turnusih v stanovanjih, kjer se je izvajala prostitucija, drugače povedano, nobena od njih ni bila v Sloveniji v neprekinjanem obdobju po več mesecev (točka 249 obrazložitve prve sodbe).

23Seveda je bila vloga obtoženke odločilna, tako glede najema stanovanj, kakor tudi v komunikaciji s strankami. Zaradi ekonomskega interesa je bila enoglasna volja obtoženke in oškodovank, da oblikujejo posamezne oškodovanke svoje profile, da bi bile iz tega razloga čim bolj zanimive za potencialne stranke, kar pa je seveda nič drugega kakor marketinški pristop k čim bolj učinkovitem izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

24Državni tožilec se je vprašal, zakaj je obtoženka "novačila", po presoji pritožbenega sodišča pravilno: pridobila oškodovanke, ki so bile madžarske nacionalnosti. V nadaljevanju se je tožilec vprašal, zakaj obtoženka ni izkoriščala prostitucijo oškodovank druge narodnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imele oškodovanke interes, da nudijo spolne usluge moškim, da so bili poprejšnji primeri pred prihodom k obtoženki, ko so se prav tako prostituirale zanje neugodni (primeroma oškodovanke D. D. in njenega zvodnika E. E.), kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Skratka, razlog, zakaj so bile oškodovanke v obravnavani zadevi madžarske narodnosti je, ker je obtoženka znala in razumela madžarski jezik v nasprotju z oškodovankami, ki slovenskega jezika niso niti razumele niti govorile.

25Ker je tako obe "stranki", obtoženko in oškodovanke vodil ekonomski interes in ker so bila stičišča za uspešno ekonomsko izvrševanje prostitucije pri obtoženki in oškodovankah enoznačna, zato še zdaleč ni mogoče trditi, da je obtoženki dokazano kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Zato se sodišče druge stopnje tudi strinja z delnim zaključkom v pritožbeni obrazložitvi na 20. strani, da je obtoženka organizirala prostitucijo oziroma najela stanovanje in nudila delovne pogoje posameznicam, imela pa pri tem tudi ekonomski interes in da brez njenega prispevka prostitucije ne bi bilo mogoče izvrševati. Kar pa seveda ne pomeni, da takšna dejstvena podlaga predstavlja obeležje kaznivega dejanje trgovine z ljudmi.

26V pritožbeni obrazložitvi na 23. strani, da je "obtoženka priznala krivdo", citirani segment v pritožbi ni resničen. Obtoženka je priznala dejstva, ne pa krivde. Kakšen je obseg njenega priznanja je sodišče prve stopnje zapisalo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je evidentno pritožbeno opozorilo o "priznanju krivde" seveda neupoštevno. Pritožbeno sodišče zato zaključuje v zvezi s pritožbenimi navedbami državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da ugotovljena dejstva ni mogoče umestiti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, ampak kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, ki jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje v odločbi o pravni opredelitvi v točki I. izreka izpodbijane sodbe.

27Pritožba državnega tožilca v odločbi o krivdi glede obtožene A. A. je zato neutemeljena. Neobrazložena pa je pritožba glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi za obtoženo A. A. Državni tožilec se je v zvezi s tem vprašanjem ukvarjal samo v kratkem razdelku na 23. strani pritožbe in zapisal, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati premoženjsko korist v zvezi s posamezno oškodovanko in da obstajajo dokazi o višini te koristi, ki jih je tožilec "razlagal vse od obtožbe dalje".

28Po ustaljeni sodni praksi se šteje pritožba za neobrazloženo, če se pritožnik sklicuje na kakšno svojo poprejšnjo vlogo, kar pa je pravzaprav tudi primer v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje se je glede višine premoženjske koristi, ki jo je pridobila obtoženka s kaznivim dejanjem ukvarjalo v poglavju g) Zaslužek obdolženke, list. št. 100 do 103. Navedlo je določena dejstva ter dokazne vire, na podlagi katerih je presodilo, kolikšno protipravno premoženjsko korist je obtoženka s kaznivim dejanjem pridobila. Upoštevalo je tako imenovano neto metodo in zaključilo, da je neto znesek protipravne premoženjske koristi 10.233,00 EUR. Pritožbeno sodišče je povzelo kratko pritožbeno kritiko državnega tožilca glede utemeljevanja odločbe o odvzemu premoženjske koristi, zato, da se prepozna njena skopa obrazložitev (trditev, da mora po uradni dolžnosti sodišče ugotavljati tovrstni kazenskopravni element in da obstajajo dokazi – tožilec jih pobliže ne predstavi), ki ne dopušča pritožbene obravnave. Pritožbeno sodišče nanjo ni moglo odgovoriti.

K pritožbi državne tožilca glede obtoženih C. C. in B. B. (oprostilni del prvostopenjske sodbe)

29Obtožnica je očitala obtoženima B. B. in C. C., da sta vnaprej obljubila, da bosta prikrila kaznivo dejanje, storilce in sredstva, ki je odraz psihične oblike pomoči. Tožilec je v obtožnici pomoč konkretiziral tako, da sta obtoženca po navodilih obtožene A. A. in proti plačilu opravljala prevoze žrtev iz Madžarske na določene lokacije, kjer se je izvajalo izkoriščanje prostitucije in v obratni smeri, in da sta na ta način pravzaprav poskrbela za prikrivanje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. V nadaljevanju so še opisi posameznih prevozov enega oziroma drugega obtoženca. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje v 297. točki obrazložitve (stran 109) navedlo, da je njuno ravnanje sicer objektivno izkazano, ampak, da bi šlo lahko za katero drugo obliko dejanja pomoči h kaznivemu dejanju skladno z določbo drugega odstavka 38. člena KZ-1B. Zato bi, če bi sodišče prve stopnje obsodilo obtožena B. B. in C. C., pravzaprav kršilo, kot je razumeti nadaljnji zapis v 297. točki obrazložitve, pravilo identitete med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP). Pritožbeno sodišče se strinja s kritiko v pritožbeni obrazložitvi v zaključku 29. strani, da sta obtožena B. B. in C. C. vedela, da so oškodovanke predmet kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. V drugem odstavku 38. člena KZ-1B je navedenih več različnih oblik dejanja pomoči h kaznivemu dejanju. Sodišče prve stopnje se je torej glede tega vprašanja postavilo na stališče, da je dokazni postopek potrdil navedbe obeh obtožencev, da ni šlo za nek vnaprej pripravljen in izpeljan načrt, po katerem bi bila naloga obtoženih C. C. in B. B. prikrivanje kaznivega dejanja. V pritožbeni obrazložitvi pri posameznih prevozih oškodovank se pravzaprav državni tožilec vsebinsko ponavlja. Sklepno zatrjuje, da so obtožencema dokazani posamezni prevozi, da je teh več in da sta oba vedela, da gre za izkoriščanje prostitucije. Na nobenem mestu v pritožbeni obrazložitvi pa ne oponira po presoji pritožbenega sodišča nosilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazana njuna vnaprejšnja obljuba in ker tega segmenta pritožnik ne izpodbija, je zato pritožbeno sodišče tudi glede obtoženih B. B. in C. C. pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zagovornice obtožene A. A.

30Pritožbeno sodišče na kratko povzema obrazložitev pritožbe zagovornice, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica navaja, da je tajni policijski delavec koristil spolne usluge oškodovanke F. F. iz proračunskih sredstev, kar po oceni pritožnice ni etično ravnanje. Pritožba opozarja, da se nobena oškodovanka ni začela s prostitucijo ukvarjati v inkriminiranem obdobju zaradi preslepitve ali kakšnega drugačnega ravnanja obtožene A. A., ampak da so se zato odločile prostovoljno in da gre pravzaprav za primer "joint venture" glede na to, da je obtoženka nudila stanovanje, hrano, varnost, skrbela za red in čistočo, oglašala njihove storitve in podobno. Iz tega vidika ni zlorabljala prostitucije oziroma izkoriščala nobene od oškodovank, ampak je izkazana le vzajemna pomoč ali pa vzajemno izkoriščanje. Skratka, ko je še zapisala pritožnica, so obtoženka in oškodovanke "združevale delo in sredstva". Po oceni pritožnice bi moralo državno tožilstvo preganjati nosilca spletne strani X., ne pa obtoženke. V nadaljevanju pritožnica še povzema psihološki profil obtožene A. A., ki ga je ugotovil izvedenec psihološke stroke.

31Prikaz vsebine pritožbene obrazložitve pokaže, da pravzaprav zagovornica obtoženke sploh ne problematizira odločilnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno vrednotilo v obrazložitvi svoje sodbe. V razdelku obrazložitve izvajanja prostitucije je sodišče prve stopnje ugotovilo delovna stanovanja, status oškodovank v Sloveniji, pretok informacij za prostitucijo in prevozov v Slovenijo, kakšni so bili delovni pogoji, prihodi in odhodi oškodovank, kakšna je bila vloga obtoženke pri prostituciji (točke 260 do 262), obtoženkin zaslužek (točka 263 do 272), življenjske pogoje oškodovank (točke 273 do 276) in v zaključku še stališče o pravni opredelitvi (točka 277 do 288). Primerjava citiranih delov sodbene obrazložitve s povzetkom pritožbene obrazložitve pokaže, da je pritožba dejansko vsebinsko povsem prazna in odločilnih dejstev niti ne problematizira. To je, da so se oškodovanke prostituirale, da je bil odločilni prispevek pri kaznivem dejanju ravnanje obtoženke, ki je prostitucijo zlorabljala, skratka imela pri tem inkriminiran ekonomski interes, kar je sodišče prve stopnje zapisalo primeroma v 280. točki obrazložitve.

32V pritožbeni obrazložitvi glede odločbe o kazenski sankciji je pritožnica zapisala, da zakonodajalec določa posebni minimum enega leta in posebni maksimum 12 let ter da je v tem razponu možno izreči obtoženki nižjo kazen kot pa trajanje zapora v obdobju štirih let. V nadaljevanju pa poskuša konkretizirati pritožnica kritiko z navedbo, da "so bile okoliščine takšne, da v nobenem primeru ne upravičujejo tako rigorozne kazni, toliko manj, ker nobena od domnevnih oškodovank ne trpi nikakršnih posledic, večinoma so poročene ali pa živijo normalno in se v tujini ukvarjajo s prostitucijo, ki je legalizirana za razliko do Republike Slovenije". Pritožnica "okoliščin", ki ne upravičujejo rigorozne zaporne kazni niti ne obrazloži, zato v tem delu razprava s tako vsebinsko prazno pritožbeno obrazložitvijo ni možna. Predvsem pa pritožba ne kritizira dokaznih, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilnih zaključkov sodečega senata, ki so zapisani v 290. točki obrazložitve. Zato je tudi v tem delu pritožba zagovornice obtoženke neutemeljena.

33V pritožbi je zagovornica še zapisala, da vlaga prošnjo za taksno oprostitev in da bo izjavo o premoženjskem stanju obtoženka predložila na poziv sodišča. Pritožbeno sodišče pripominja, da je obtoženko zagovarjala zagovornica po uradni dolžnosti in bi zato morala predlog za taksno oprostitev ustrezno substancirati z dokazili, ki utemeljujejo taksno oprostitev. Glede tega vprašanja nosi namreč dokazno breme obtoženka oziroma zanjo kvalificirana obramba. Na pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni moglo odgovoriti.

34Ob ugotovitvi, da pritožbi nista utemeljeni, je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Presodilo je tudi, da prvo sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

35Pritožbeno sodišče je v odločbi o stroških kazenskega postopka upoštevalo enako dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Obtoženka je dolžna plačati sodno takso, ki je odmerjena v znesku 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člen ZKP). Višina sodne takse je odmerjena po tarifnih številkah 7115 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Upošteva pa tudi premoženjsko stanje obtoženke, čas trajanja in zamotanost pritožbenega postopka.