VSRS Sodba X Ips 483/2014

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-596/2012-14 08-230-12 z dne 14. 5. 2012, s katero je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 12. 2011 revidentki odmeril DDV od osnove 1.600.000,00 EUR po stopnji 20 % v višini 320.000,00 EUR s 30 dnevnim rokom plačila, po poteku katerega se bodo zaračunavale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); odločil o stroških ter o tem, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točke III. in IV. izreka). Upravni organ druge stopnje je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z odločbo, št. DT-499-16-174/2012 z dne 31. 3. 2014, kot neutemeljeno zavrnil.

2Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo s presojo davčnih organov, da revidentki ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV, ker je dobava zemljišč v Kranjski Gori oproščena transakcija po 7. točki 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Dodatno pa je pri parceli št. X, k. o. Kranjska Gora obrazložilo, da gre za plačila DDV oproščeno dobavo starega objekta - ostanek nekdanje bencinske črpalke in zemljišča, na katerem ta stoji. Za vse dobavljene nepremičnine, tako v Kranjski Gori kot v Dolenjem Logatcu, revidentka ni upravičena do vračila vstopnega DDV, ker z objektivnimi dokazi ni izkazala namena nadaljnje prodaje predmetnih nepremičnin.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in toženi stranki naloži plačilo revizijskih stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj sprejema dokazno oceno upravnih organov, da ni dokazala, da opravlja dejavnost. Napačno je materialnopravno stališče, da je odbitek vstopnega DDV odvisen od tega, kakšen je bil ekonomski namen njene dejavnosti, pomembno je, da je imela od nakupa dalje namen nepremičnine prodati. Že od nakupa se nepremičnine v Kranjski Gori oddajajo v najem, pri tem se obračunava DDV. Meni, da transakcija z nepremičninami v Kranjski Gori ni oproščena plačila DDV. Predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU (v nadaljevanju SEU).

4Tožena stranka v neobrazloženem odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 320.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8Med strankama ni sporno, da je revidentka dne 1. 12. 2011 od prodajalca kupila nepremičnine v Kranjski Gori in Dolenjem Logatcu, zanje prejela račun z istim datumom v višini 1.920.000,00 EUR (od tega 320.000,00 EUR DDV) in da je v obračunu DDV-O za mesec december 2011, dne 5. 1. 2012 zahtevala vračilo presežka DDV v višini 320.000,00 EUR. V revizijskem postopku ostaja sporna odmera (oziroma zavrnitev vračila) DDV revidentki v tej višini. To pa je v tej zadevi odvisno od odgovora na med strankama ključno sporno vprašanje, če mora revidentka ob uveljavljanju odbitka vstopnega DDV z objektivnimi dokazi izkazati, da bodo vse nepremičnine namenjene za njeno nadaljnjo ekonomsko dejavnost. Pri tem med strankama ni sporno, da je upravni organ prve stopnje na podlagi inšpekcijskega postopka preveritve upravičenosti do vračila DDV z izpodbijano odločbo dejansko odločil o zahtevku za vračilo(1) in ne, da je dodano odmeril DDV in ga naložil v plačilo.

9Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in je relevantno za odločitev v obravnavani zadevi, izhaja, da se je revidentka, družba s sedežem na Cipru, v sodnem registru v Sloveniji registrirala kot 115- Podjetje v tujini, in kot svojo dejavnost registrirala le dejavnost holdingov in nobene druge dejavnosti, da iz predloženega poslovnega izida in bilance stanja izhaja, da je imela za leti 2010 in 2011 le prihodke iz naslova obresti in da je 8. 11. 2010 pridobila slovensko identifikacijsko številko za DDV ter bila vpisana v register zavezancev za DDV. Iz prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2011 izhaja, da so predmet pogodbe nepremičnine v Kranjski Gori in Dolenjem Logatcu. Čeprav je upravni organ prve stopnje ugotovil, da za določene od teh nepremičnin velja oprostitev plačila DDV za druge pa ne, je odločil, da se revidentki ne prizna odbitek vstopnega DDV, ker ni izkazala, da se ukvarja z DDV obdavčljivo dejavnostjo, in ker za vse nepremičnine po pogodbi (tako tiste v Kranjski Gori kot tudi v Dolenjem Logatcu) ni izkazala, da jih bo uporabila za namen z DDV obdavčljive transakcije.

10Glede vprašanja pravice do odbitka DDV po kriteriju opravljanja obdavčljivih transakcij ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa,(2) da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij.

11Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni upravičena do vračila vstopnega DDV na podlagi zahtevka z dne 5. 1. 2012, ker ni izkazala, da bo nepremičnine, od dobave katerih je želela odbiti vstopni DDV, uporabila za namen svojih obdavčljivih transakcij. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, potrjuje ga tudi praksa SEU,(3) da mora davčni zavezanec (v tem primeru revidentka) na poziv upravnega organa z objektivnimi dokazi dokazati, da bodo nepremičnine uporabljene za namen njegove dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje.

12Revidentka, ki je predmetne nepremičnine evidentirala med svoja osnovna sredstva namreč v trenutku, ko je uveljavljala odbitek vstopnega DDV, ni opravljala z DDV obdavčljive dejavnosti; v sodnem registru je imela kot dejavnost registrirano le dejavnost holdingov in nobene druge dejavnosti, njeni dejanski prihodki za leti 2010 in 2011 pa so bili le prihodki iz naslova transakcij, oproščenih plačila DDV.

13Čeprav revidentka v trenutku uveljavljanja odbitka DDV ni opravljala z DDV obdavčljive dejavnosti, bi ji vračilo DD bilo lahko priznano, če bi ob izpolnjevanju drugih predpisanih pogojev izkazala, da so nepremičnine, ki so predmet dobave, primerne za ekonomsko izkoriščanje oziroma, da bodo namenjene obdavčljivi dejavnosti. Ker pa revidentka v tem primeru v upravnem postopku na prvi stopnji ni predložila nobenih dokazov, da so nepremičnine, ki jih je kupila, primerne za ekonomsko izkoriščanje, zgolj njene navedbe pa za to ne zadostujejo, ji utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV za nobeno od obravnavanih nepremičnin. Pri odločanju o vračilu DDV so namreč pomembne relevantne navedbe in dejansko stanje v času uveljavljanja odbitka DDV in ko upravni organ o njem odloča, ne pa kasneje.

14Iz navedenega razloga niso utemeljeni revidentkini ugovori, da že samo dejstvo, da je kupila nepremičnine, zadošča, da je upravičena do odbitka vstopnega DDV, da v času uveljavljanja zahtevka za vračilo odbitka DDV še nima dokazil o bodočih kupcih oziroma da nima dokazil, saj še ni začela z aktivnostmi prodaje. Vendar v tem primeru ne gre za obvezna dokazna pravila, ki bi bila v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ampak revidentka ni izpolnila svojega dokaznega bremena.

Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno revidentkino sklicevanje na zadevo SEU C-153/11(4) glede tega, da se ji lahko pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne le, če organ dokaže zlorabo. Iz navedene sodbe SEU namreč izhaja, da se najprej preverja, ali je zavezanec kot tak pridobil blago in ga vključil v poslovna sredstva, šele, če je ta pogoj izpolnjen, se presoja nezakonitost ravnanja. V obravnavanem primeru je bilo vprašanje dokazovanja nezakonitosti nerelevantno, saj revidentka kot holding družba nima pravice do odbitka vstopnega DDV,(5) poleg tega pa ni uspela izkazati, da je pridobila nepremičnine za potrebe svoje z DDV obdavčljive gospodarske dejavnosti, torej ni izkazala neposredne in takojšnje povezave z izstopnimi gospodarskimi transakcijami, za katere je priznana pravica do odbitka,(6) oziroma ni izkazala, da so kupljene nepremičnine primerne za ekonomsko izkoriščanje.

15Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj je sprejelo dokazno oceno, da revidentka z objektivnimi dokazi ni izkazala, da bo s kupljenimi nepremičninami opravljala z DDV obdavčljivo ekonomsko dejavnost. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču upravnih organov, da ekonomski namen izhaja iz dejavnosti, ki jo revidentka dejansko opravlja in ima od nje prihodke v času uveljavljanja odbitka, ti pa niso bili iz z DDV obdavčljive dejavnosti, in da zato ni relevantno, kaj ima revidentka v aktu o ustanovitvi opredeljeno kot dejavnost.

16Tudi revidentkin pavšalni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih dokazov, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je za nepremičnine v Dolenjem Logatcu presodilo, da objave o morebitni bodoči prodaji preko elektronskega medija ne more šteti kot edinega kazalca oziroma dokazila bodočega ekonomskega namena uporabe nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa je tožbene navedbe in dokaze revidentke, da je po odločitvi upravnega organa prve stopnje nepremičnine v Kranjski Gori začela oddajati v najem, pravilno presodilo kot nerelevantne v obravnavani zadevi. V upravnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje in se ne upoštevajo okoliščine, ki so nastale kasneje. Revizijske navedbe, da se nepremičnine oddajajo v najem vse od nakupa, pa so nedovoljene revizijske novote (87. člen ZUS-1).

17Odbitek vstopnega DDV je povezan s pobiranjem izstopnega DDV, zato niso utemeljene revidentkine navedbe, da je s tem, ko se ji nalaga dokazno breme, da bi morala že ob uveljavitvi pravice do odbitka predložiti dokazila o bodočih kupcih, kršena ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude in sam namen instituta odbitka DDV. Kadar je blago ali storitev, ki ga pridobi davčni zavezanec, uporabljeno za potrebe z DDV plačila oproščenih transakcij oziroma gre za blago ali storitve, ki ne spadajo na področje uporabe DDV, se ne more pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka.(7)

18Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru stališče, da mora revidentka na poziv davčnih organov predložiti objektivne dokaze, ki dokazujejo, da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje, ni v nasprotju z načeli EU (načelo ekvivalentnosti in načelo učinkovitosti)(8) , saj, kot je pravilno navedla že tožena stranka in ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, bo imela revidentka glede na 69. člen v povezavi z 68. členom ZDDV-1, če se bo kasneje spremenila uporaba spornih zemljišč, takrat možnost uveljavljati popravek odbitka vstopnega DDV. Da je pravilno stališče, da se popravek odbitka DDV lahko uporabi tudi v položaju, v katerem je bilo investicijsko blago namenjeno najprej za z DDV plačila oproščeno dejavnost, na podlagi katere davek ni odbiten, nato pa se v obdobju popravka uporabljalo za namene dejavnosti, ki je predmet DDV,(9) pa izhaja tudi iz ustaljene prakse SEU.

19Ker je bilo v obravnavani zadevi za vse nepremičnine ugotovljeno, da revidentka v času odločanja o zahtevku za vračilo vstopnega DDV ni izpolnila dokaznega bremena, da so vse nepremičnine namenjene za njene z DDV obdavčljive transakcije, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo revizijskih ugovorov o tem, dobava katerih nepremičnin je oproščena plačila DDV, saj to za odločitve v obravnavanem primeru (še) ni relevantno.

Glede predloga za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU

20V obravnavani zadevi revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, da SEU predloži naslednje vprašanje za predhodno odločanje:

Ali je treba j) in k) točki 135. člena ter 2. in 3. točko 12. člena Direktive razlagati tako, da je treba v okoliščinah, kakršne so podane v obravnavanem primeru, šteti za obdavčljivo dobavo stavbnih zemljišč po 8. točki 44. člena ZDDV-1, ker gre za stavbno zemljišče, ki je vključeno v sistem DDV in je ob nakupu teh zemljišč davčni zavezanec upravičen do odbitka vstopnega DDV iz predmetne transakcije nakupa stavbnih zemljišč, ker tožeča stranka izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kot jih določa 63. člena ZDDV-1, ker so predmetne nepremičnine nabavljene za namen obdavčljive dejavnosti in gre v konkretnem primeru za dobavo blaga za namen obdavčljivih transakcij tožeče stranke?

21Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člen PDEU. Opustitev dolžnosti predložitve zadeve SEU mora biti skladna s sodno prakso SEU, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi, 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba prava Evropske unije že bila predmet razlage SEU ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.(10)

22Vprašanje za predhodno odločanje, kot ga za predložitev SEU predlaga revidentka, Vrhovno sodišče razume, kot da v prvem delu revidentka zahteva razlago določb Direktive, v drugem delu pa, da SEU odloči o upravičenosti do odbitka v obravnavanem primeru. Določbe Direktive, ki jih navaja revidentka v svojem vprašanju, so bile podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, vendar po tem, ko je Vrhovno sodišče opredelilo, kaj je v obravnavani zadevi pravno pomembno za odločitev o priznanju pravice do odbitka vstopnega DDV, preučilo sodno prakso SEU, ki se nanaša na odbitek vstopnega DDV in na možnost popravka odbitka, ter je prikazana v tej sodbi. Ob upoštevanju več jezikovnih različic, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so bile te določbe Direktive in z njimi povezana vprašanja razlage že večkrat predmet odločanja in razlage SEU. Na podlagi navedene sodne prakse SEU, na katero se v določeni meri revidentka tudi sama sklicuje in navaja, da se zaključki SEU lahko uporabijo za odločitev v obravnavanem primeru, Vrhovno sodišče ocenjuje, da drugačna razlaga, kot je bila že sprejeta v dosedanji sodni praksi SEU, v obravnavanem primeru ne bi bila mogoča. Glede vprašanja opravljanja dejavnosti namreč iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da je dolžnost zavezanca ponuditi objektivne dokaze, zgolj zatrjevanje ne zadostuje, in da je treba pri tem izkazati določeno skrbnost glede dokazov, na podlagi katerih lahko upravni organ presodi, ali je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje.(11) Pri tem pa je treba, glede na ustaljeno prakso SEU, upoštevati popravek odbitka DDV, ki je pomembna in inherentna institucija sistema DDV.(12)

23Iz vsega navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da lahko na podlagi sodne prakse SEU prepričljivo razlaga pravila EU o sistemu DDV in jih uporabi neposredno oziroma preko konsistentne razlage, ne da bi pri tem tvegalo drugačna stališča v okoliščinah, kot so okoliščine tega primera, v drugih državah članicah EU, saj takšna njihova uporaba v obravnavanem primeru ne dopušča prostora za noben razumen dvom.

24Glede na to, kako je revidentka opredelila drugi del vprašanja, pa po presoji Vrhovnega sodišča SEU o tem ni pristojno odločati. Glede na to, kako SEU razlaga določbo 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU),(13) po vsebini to revidentkino vprašanje pomeni, da naj SEU glede na dejansko stanje te zadeve neposredno uporabi člen 168 Direktive o DDV, čeprav mora tako subsumpcijo opraviti nacionalno sodišče. Ker na podlagi 267. člena PDEU SEU ni pooblaščeno uporabiti pravil Unije v obravnavanem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi pogodb in drugih pravnih aktov, ki jih sprejmejo institucije EU, ne gre za vprašanje, ki bi ga Vrhovno sodišče predložilo SEU.

25Presojo upravičenosti do odbitka DDV v obravnavanem primeru pa so glede na ugotovljeno dejansko stanje in razlago relevantnega prava glede dokazovanja namena ekonomske aktivnosti zavezanca za DDV, ki uveljavlja njegovo vračilo, upoštevaje sodno prakso SEU opravili upravna organa (prve in druge stopnje) ter sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče.

26Vrhovno sodišče se je z navedenim opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

27Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v reviziji zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, niso podane in da je bilo materialno pravo v tem primeru pravilno uporabljeno.

28Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

29Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

-------

(1) „Ko se dvomi v utemeljenost vloge za vračilo, ali se ugotovi, da vloga ni utemeljena, je treba šteti zahtevo za vračilo za vlogo stranke, o kateri je treba izdati upravno odločbo.“ tako VSRS v X Ips 112/2012 z dne 14. 11. 2013.

(2) Enako 168. člen Direktive.

(3) V zadevi C- 268/83 z dne 14. februarja 1985-D. A. Rompelman and E. A. Rompelman-Van Deelen proti Minister van Financiën, kjer sta zavezanca (zakonca Rompelman) za nepremičnino v izgradnji, od katere nakupa sta zahtevala vračilo vstopnega DDV, zatrjevala, da jo bosta oddala v najem, sprejelo stališče, da tudi nakup že lahko predstavlja ekonomsko aktivnost (pripravljalno dejanje za le-to), vendar mora zavezanec na poziv davčnih organov predložiti objektivne dokaze, ki dokazujejo, da je nepremičnina, ki se bo zgradila, primerna za ekonomsko izkoriščanje. (24. točka).

(4) C-153/11 z dne 22. marec 2012-Klub OOD proti Direktor na Direktsia "Obzhalvane i upravlenie na izpalnenieto" - Varna pri Tsentralno upravlenie na Natsionalnata agentsia za prihodite, tč. 52.

(5) Tako tudi SEU v zadevi C-496/11 z dne 6. september 2012 v zadevi Portugal Telecom SGPS SA proti Fazenda Pública, tč. 31: „...iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da holding, katerega edini namen je pridobivanje deležev v drugih podjetjih, ne da bi navedeni holding neposredno ali posredno sodeloval pri upravljanju teh podjetij, brez poseganja v pravice, ki jih ima navedeni holding kot delničar ali družbenik, ni zavezanec za DDV v smislu člena 4 Šeste direktive in nima pravice do odbitka v skladu s členom 17 Šeste direktive...“.

(6) C-496/11 tč. 49.

(7) Tako SEU v 24. točki sodbe C-184/04 z dne 30. marec 2006, Uudenkaupungin kaupunki.

(8) Tako npr. razsodilo SEU v združenih zadevah C-397/98 in C-410/98 z dne 8. marca 2001, Metallgesellschaft Ltd in drugi (C-397/98), Hoechst AG in Hoechst (UK) Ltd (C-410/98) proti Commissioners of Inland Revenue in HM Attorney General, tč. 96 " Čeprav, v odsotnosti ureditve Skupnosti, ureditev postopkovnih podrobnosti navedenega pravnega varstva, ... sodi v pristojnost nacionalnega pravnega reda države članice, ta pravila ne smejo praktično onemogočati ali bistveno oteževati izvrševanja pravic, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti.“ Tako pa institut popravka odbitka razume tudi upravni organ prve stopnje v svoji praksi; glej pojasnilo DURS, št. 4230-203/2010, 31. maj 2010.

(9) C-184/04 z dne 30. marec 2006, Uudenkaupungin kaupunki, tč. 42.

(10) Tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, tč. 12.

(11) Glej točko 14 te obrazložitve.

(12) Glej točko 18 te obrazložitve.

(13) Tako SEU v C-153/11 v 54. in 55. tč. „Na podlagi 267 PDEU Sodišče ni pooblaščeno, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 10. maja 2001 v zadevi Veedfald, C-203/99, Recueil, str. I-3569, točka 31, in z dne 10. julija 2008 v zadevi Feryn, C-54/07, ZOdl., str. I-5187, točka 19).“, ko je presojalo 4. predloženo vprašanje, ki se je glasilo: „Ali ima v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, družba – tožeča stranka – pravico do odbitka vstopnega DDV, ki je bil plačan pri nakupu nepremičnine, stanovanja v Sofiji?“