VSL Sodba in sklep I Cp 745/2018

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da se:

-- ustavi pravdni postopek za del glavnice v skupnem znesku 867,04 EUR (seštevek delnih poplačil glavnice v znesku 188,97 EUR in 678,07 EUR) in za zakonske zamudne obresti v skupnem znesku 914,63 EUR (seštevek delnega poplačila obresti v znesku 911,03 EUR od zneska 2.533,58 EUR glavnice za čas od 16. 1. 2013 do 5. 6. 2017 in delnega poplačila obresti v znesku 3,6 EUR od zneska 2.344,61 EUR glavnice za čas od 6. 6. 2017 do 12. 6. 2017);

-- ugodi tožbenemu zahtevku v preostanku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.666,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 do plačila;

- v III. točki izreka tako:

da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.354,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 340,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 1.008,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 1.381,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) izpodbija II. in III. točko izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) izpodbija ugodilni del, ter odločitev o stroških (I. in III. točka izreka), in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe stranki priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica navaja, da je bilo zagrešenih več kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. 2., 7., 184., 212., 214. in 215. člena ZPP. Opisuje okoliščine glede poseka smrek in jelk, katerih del je dal toženec takoj odpeljati iz gozda, drugi del pa je bil odpeljan naknadno. Tožencu je bilo dokazano, da mu je I. H. les, ki ga je odpeljal, plačal v znesku 1.297,58 EUR. Sporno je ostalo še, ali je toženec odpeljal tudi drugi del lesa in kakšna je njegova vrednost. Za toženca je odvetnik A. Z. dne 5. 6. 2017 plačal 1.100,00 EUR, zato je tožnica zahtevek delno umaknila, pri čemer je plačilo vračunala skladno s kogentno določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec delnemu umiku ni nasprotoval. Dne 12. 6. 2017 je toženec plačal še 681,67 EUR, zato je tožnica delno umaknila zahtevek še za ta del in na enak način. Tudi temu umiku toženec ni nasprotoval. Angažirani izvedenec gozdarske stroke je nato ugotovil vrednost lesa. Skladno s temi ugotovitvami je tožnica dotedanja plačila vračunala tako, da je zahtevala še plačilo 1.997,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje. Sodišče ni vzelo na znanje delnih umikov in je v sodbi odločalo o celotnem tožbenem zahtevku in za ves posekan les. Tako ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo prvotni znesek 2.533,58 EUR ali usklajeni znesek 2.776,48 EUR. Takšna sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe ni razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tudi obrestni zahtevek tožnice. Iz sodbe je mogoče razumeti, da je sodišče tožnici priznalo le zahtevek iz naslova lesa, ki ga je odpeljal I. H., v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, koliko lesa je posekal toženec, nato ugotoviti njegovo vrednost in opraviti vračunanje vmesnih plačil. Tožnica graja stališče, da se upoštevajo proizvodni stroški. S tem je sodišče kršilo sklep o postavitvi izvedenca, kot tudi razpravno načelo, saj toženec ni ugovarjal, da bi mu s sečnjo ali spravilom lesa nastali kakšni stroški. Toženec ni predlagal izvedbe dokaza v tej smeri. Dejstvo je, da je škoda tožnici nastala že s tem, da je toženec les posekal, in sicer ne glede na to, kdo je ta les končno odpeljal. Tožnici je uspelo dokazati, da drugega lesa ni odpeljala ona. Do tega zaključka se pride tudi ob pravilni dokazni oceni izpovedb U. A., T. A. in P. P. Zmotno je tudi stališče, da je sodišče vezano na navedbo tožnice glede neupravičene obogatitve. Sodišče je vezano le na zatrjevano dejansko podlago, v skladu z načelom iura novit curia pa ni vezano na pravno kvalifikacijo. Tako bi moralo tožbeni zahtevek preizkusiti tudi na odškodninski podlagi, saj je dejstvo, da je toženec s sečnjo lesa tožnici povzročil škodo, in sicer ne glede na to, ali je končni les odpeljal toženec ali pa je tožencu posekani les odtujil kdo drug. Tveganje odvoza lesa je prešlo na toženca. Glede na to je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Tožnica izpodbija tudi sklep o stroških. Zmotna je odločitev sodišča, da se tožencu priznajo stroški zastopanja, ki jih je njegov pooblaščenec priglasil skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi. Predmetna tožba je bila vložena leta 2015, zato velja Odvetniška tarifa. Posledično je zahtevek na plačilo stroškov neutemeljen. Zmotno je tudi stališče, da je tožnica delno uspela v pravdi, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica delno umaknila tožbo, takoj ko je prejela delna plačila, zato je upravičena do plačila vseh stroškov. Vloga z dne 7. 8. 2017 je bila potrebna, saj se ima tožnica pravico izjasniti tudi o rezultatih dokaznega postopka in o oceni dokazov. Iz previdnosti tudi dodaja, da je zmoten izračun, da je po višini uspela le 33,23 %, saj je dejansko uspela po višini 40 %, njen povprečen uspeh je tako 70 %.

4Toženec navaja, da je napaka v tem, da sodišče ni upoštevalo med pravdo izvedenega plačila, zato je izrek nerazumljiv. Da je bil prvi les plačan, je priznala z vlogami tudi tožnica. Sodišče tako ugotavlja, da je za posekani les, ki ga je odpeljal I. H., tožnica upravičena do 1.008,85 EUR. Toženec je med pravdo tožnici izplačal 1.826,87 EUR, kar predstavlja 1.297 EUR in 484,09 EUR zamudnih obresti, kar je toženec pojasnil v svoji vlogi. Tožnica je tako za prodani les prejela celo več, kot bi ji sodišče prisodilo. Glede na to bi bilo treba zahtevek zavrniti. Glede drugega lesa je sodišče ugotovilo pravilno, da ga ni odpeljal toženec, iz vlog tožnice je razvidno, da o tem tudi sama ni prepričana. Glede na izrek bi moral toženec ponovno plačati 1.008,85 EUR za les, ki ga je med pravdo že plačal. Nepotrebni so bili tudi stroški izvedenca, saj z drugim delom zahtevka, kjer bi to mnenje lahko prišlo v poštev, tožnica ni uspela. Cena lesa, ki ga je odkupil I. H., je bila med strankama nesporna, saj obstaja prevzemnica. Posledično je strošek izvedenca v delu, s katerim tožnica ni uspela, dolžna nositi izključno tožnica sama.

5Pravdni stranki sta na pritožbi druga druge odgovorili in zavrnili pritožbene navedbe ter priglasili dodatne stroške odgovorov na pritožbo.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče zaključuje, da je treba ustaviti postopek v obsegu že umaknjenega dela tožbenega zahtevka, saj ga je toženec tožnici nesporno že plačal. V preostanku pa, da je toženec dolžan tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava, in sicer na odškodninski pravni podlagi, plačati še znesek 1.666,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 do plačila.

8Gre za dogodek s konca leta 2012, ko je toženec posekal smreke in jelke, ki so rasle v gozdu, katerega lastnica je bila tožnica. Slednja je prepričana, da si je toženec posekani les neupravičeno prilastil, v vsakem primeru pa ji je s posekom povzročil škodo, zato je za ta les dolžan plačati. Toženec se je uvodoma branil, da je sekal v svojem gozdu, hkrati pa je zavračal, da bi si prilastil (ves) les.

9Z vidika prilastitve se je celotna količina lesa shematično razdelila na dva dela, ti. prvi les v neto izmeri 22,21 m³, katerega prilastitev je toženec tekom pravde smiselno priznal, in ti. drugi les v neto izmeri 21,70 m³, katerega prilastitev toženec še vedno zavrača. Posledično je sodišče prve stopnje vsebinsko zaključilo, da tožbeni zahtevek glede prvega lesa ni več sporen. Za drugi les pa je ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi si ga prilastil prav toženec. Posledično je tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve za drugi les zavrnilo, kot je jasno razvidno iz obrazložitve, ki je subsumirana pod II. točko izreka izpodbijane sodbe.

10ZZP v drugem odstavku 449. člena določa, da se v primeru, ko se v rednem postopku, in sicer pred koncem glavne obravnave, zmanjša tožbeni zahtevek, tako da ne presega 2.000,00 EUR, postopek nadaljuje po določbah ZPP, ki veljajo o postopku v sporih majhne vrednosti. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Ker je tožnica svoj zahtevek znižala pod mejo 2.000,00 EUR, v kar je toženec konkludentno privolil, se postopek nadaljuje po določbah ZPP, ki veljajo v sporu majhne vrednosti.

Glede ustavitve postopka

11Tekom pravde se je kot nesporno izkazalo, da je ti. prvi del lesa v količini 22,21 m³ toženec odpeljal in prodal lokalnemu žagarju I. H., ki mu je za ta les plačal 1.297,58 EUR. Iz tega razloga je toženec v teku obravnavane pravde tožnici že plačal sprva 1.100,00 EUR in nato še 681,67 EUR.¹

12Posledično je tožnica zaradi delnih toženčevih plačil dvakrat že utesnila svoj tožbeni zahtevek, in sicer najprej na račun obresti in nato na račun glavnice. Tožnica je tako pravilno uporabila sicer dispozitivno določbo 288. člena OZ, saj je že po prvem poplačilu 1.100,00 EUR o tem sama obvestila sodišče in pojasnila odločitev o utesnitvi zahtevka v skladu s to določbo OZ, kar je enako upoštevala tudi pri drugem delnem plačilu v znesku 681,67 EUR. Razvidno je, da se stranki o načinu poplačila tožničine terjatve nista kako drugače dogovorili, toženec pa umiku ni nasprotoval oz. je na oba tožničina umika s svojimi pojasnili poplačil reagiral šele naknadno, tj. po obeh utesnitvah zahtevka, zato je treba šteti takšen tožničin umik tožbenega zahtevka za pravilen.²

13Glede na to, da toženec tudi ni konkretizirano prerekal tožničinega matematičnega izračuna glede načina poplačila, vključno s priloženim izračunom obresti po obeh delnih plačilih, je tudi sodišče druge stopnje izhajalo iz tako izvedenih umikov tožbenega zahtevka. Iz pojasnil tožnice z dne 8. 6. 2017 in 14. 6. 2017, ki imata priložena izračuna obresti (list. št. 54, 55, 59, 60), je razvidno, da je tožnica od toženčevega prvega delnega plačila v znesku 1.100,00 EUR najprej za 911,03 EUR poplačala zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od zneska glavnice 2.533,58 EUR med 16. 1. 2013 in 5. 6 2017, in v preostanku še del glavnice, tj. 188,97 EUR. Po tem umiku je tožnica vztrajala pri glavnici 2.344,61 EUR in zakonskih zamudnih obrestih od 6. 6. 2017 do plačila. Po toženčevem drugem delnem plačilu v znesku 681,67 EUR je tožnica najprej poplačala 3,60 EUR zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle od zneska glavnice 2.344,61 EUR med 6. 6. 2017 in 12. 6. 2017, nato pa še del glavnice v znesku 678,07 EUR. Skupaj je tako toženec med pravdo plačal 867,04 EUR glavnice in 911,03 EUR zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je po obeh umikih tako vztrajala še pri glavnici 1.666,54 EUR in zakonskih zamudnih obrestih od 13. 6. 2017 do plačila.

14Iz obeh pritožb izhaja smiselno enako, tj. da bi moralo sodišče prve stopnje že izvedena toženčeva plačila v odločbi upoštevati in v tem delu zaradi tožničinega delnega umika tožbe postopek ustaviti. Ker to med strankama ni sporno in je vsebinsko enako razvidno tudi iz podane obrazložitve izpodbijane sodbe ter ima trdno oporo v stanju spisa, je lahko pritožbeno sodišče opisano neskladje odpravilo in v tem obsegu postopek ustavilo.

Glede odškodninske odgovornosti

15Nerešen tako ostaja še preostali oz. neplačani del glavnice, tj. znesek 1.666,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 do plačila. Pojasniti je treba, da se med strankama utesnjeni zahtevek oz. (ne)sporna vprašanja docela ne prekrivajo z razlikovanjem med prvim in drugim lesom. Sporen ostaja drugi les, kot še vedno delno sporen (glede stroškov spravila) in neplačan del zahtevka pa je treba šteti tudi tistega, ki v tem obsegu odpade na prvi les. Kljub temu, da prvi les s strani toženca vsebinsko gledano ni več sporen, v celoti še ni bil (po)plačan. Gre za posledico dejstva, da je tožnica zahtevek umaknila v skladu z določbo 288. člena OZ na način, da je najprej poračunala obresti od celote in šele nato glavnico. Poleg tega je sodišče prve stopnje namesto bruto vrednosti (prvega) lesa upoštevalo vrednost, ki je zmanjšana za strošek spravila lesa, torej neto vrednost, čemur tožnica nasprotuje.

16Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za drugi les zato, ker tožnici ni uspelo dokazati, da bi si ga toženec prilastil, zaradi česar niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo neupravičeno obogatitev. Opisani zaključek je lahko z vidika kondikcije pravilen, z vidika odškodninske odgovornosti pa je materialnopravno napačen. Prav ima namreč tožnica, ki zatrjuje, da je upravičena do vtoževanega zneska ne le na podlagi neupravičene obogatitve, temveč tudi na odškodninskem temelju. Pri tem ne gre za to, da bi moralo sodišče pravo oz. pravne kvalifikacije glede na opisano dejansko stanje upoštevati po uradni dolžnosti, saj je tožnica, kot pravilno opozarja v pritožbi, o tem pravočasno podala zadostne trditve.³

17Nesporno dejstvo je, da je posekal drevesa prav toženec. Iz njegovih vlog je jasno razvidno, da izrecno in niti smiselno ne zanika tožničinih trditev, da je prav on tisti, ki je dal brez njenega dovoljenja podreti njena drevesa.⁴ Sodišče je tako lahko preizkusilo okoliščine primera tudi na tej pravni podlagi. Razvidno je, da njene pravočasne trditve zahtevek nedvomno utemeljujejo tudi z vidika toženčeve deliktne odškodninske odgovornosti. Hkrati to pomeni, da se je imel toženec možnost pravočasno izjaviti o tej pravni podlagi in vseh njenih elementih, zato zanj ne more biti presenetljiva. Tako ni dvoma, da predstavljajo v tujem gozdu posekana drevesa škodo, ki je v vzročni zvezi s toženčevim protipravnim ravnanjem. To se nanaša tako na prvi kot tudi na drugi les. Tožnici je tako uspelo dokazati zatrjevane elemente odškodninske obveznosti, ki so v sferi njenega trditvenega in dokaznega bremena. Zato ne drži toženčev očitek v odgovoru na pritožbo, da teh elementov ni zatrjevala ali dokazala.

18Pritožbeno sodišče v izogib nejasnostim uvodoma pojasnjuje še, da je dokazni postopek namenjen le dokazovanju obstoječe in zadostne trditvene podlage pravdnih strank, ki mora biti podana do prvega naroka, posledično pa odsotnosti trditvene podlage v nobenem primeru ne (z)morejo nadomestiti izpovedbe pozneje zaslišanih strank oz. prič (npr. toženca, priče P. P. in drugih).

19Toženec se je bil dolžan razbremeniti svoje krivde (tj. dokazati, da je ravnal z dolžno skrbnostjo), a je bil pri tem že na ravni trditev neuspešen. Ugovarjal je, da si sam lesa (v celoti) ni prilastil, kar pa ga ne more razbremeniti odgovornosti za delikt. Prav ima namreč tožnica, ki trdi, da z vidika toženčeve odškodninske odgovornosti sploh ni relevantno, ali si je les prilastil. Poleg tega je toženec ugovarjal še, da je menil, da je sekal v svojem gozdu, kar pa ni res, saj se je v postopku izkazalo, da je posekal drevesa v tožničinem gozdu.⁵ Toženec bi se moral kot vsak dober in vesten gospodar prepričati, ali je gozd, v katerem seka drevje, sploh njegov. Še posebej tedaj, ko je bilo mogoče iz okoliščin sklepati (npr. drugačno evidentiranje parcel, geodetska delitev parcel, itd.), da je lahko pravni status gozda, ali katastrskih oz. geodetskih parcelnih meja nejasen, kot je bilo v obravnavani zadevi.⁶

20Tožnici je škoda nastala že s posekom dreves in to najmanj v vrednosti posekanega drevja.⁷ Toženec je s posekom spornih dreves sam ustvaril rizične razmere, zato je prav, da sam nosi tudi prevzeto tveganje. S tega vidika ni dvoma, da je nase prevzel breme glede usode posekanega lesa, kar velja tudi za les, ki ga je pustil ležati v gozdu. Toženec pravočasno ni zatrjeval nič takega, kar bi kazalo, da bi morala tožnica škodo tudi sama zmanjševati, s čimer bi nanjo prevalil dolžnostno ravnanje (skrbnost) in kar bi lahko v posledici vplivalo na višino škode. S tega vidika pa tudi ne more biti dvomov o tem, da je tožnici dolžan povrniti celotno škodo. Tožnica tudi pravilno opozarja, da toženec pravočasno ni zatrjeval, da bi mu pri spravilu lesa nastali kakšni operativni stroški, ki bi jih bilo nato treba odštevati od (bruto) vrednosti posekanega lesa. Z vidika odškodninske odgovornosti pa niti ni pravno relevantno, kolikšni, če sploh, so bili stroški spravila lesa, saj je škoda nastala že s posekom, na kar pa stroški spravila ne vplivajo. Posledično je sodišče druge stopnje pri odločanju o spornem delu upoštevalo celotno vrednost prvega in drugega lesa.

21Pritožbeno sodišče je tako v preostanku, tj. za 1.666,54 EUR glavnice, zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodilo tožnici po odškodninski pravni podlagi, kar se nanaša tako na prvi les v spornem delu (stroški spravila) kot tudi na drugi les. S tega vidika pa tudi na neplačan del zahtevka, ki je posledica tožničinega umika zahtevka v skladu z določbo 288. člena OZ. Enako velja za preostanek vtoževanih obresti od 13. 6. 2017 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi z 442. členom ZPP). Navedeni znesek je dolžan toženec tožnici plačati v roku 8 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP in četrti odstavek 458. člena ZPP).

22Pri tem je sodišče druge stopnje izhajalo iz prvotne višine tožbenega zahtevka, tj. 2.533,58 EUR, ne glede na to, da je izvedenec ugotovil večjo vrednost lesa (načelo dispozitivnosti). Relevanten je končni znesek pred tožničinim poskusom razširitve tožbe. Tožnica je ob koncu postopka povišala tožbeni zahtevek na 2.776,48 EUR, s čimer je sledila večji vrednosti dreves, ki jo je ugotovil izvedenec gozdarske stroke. Ker je toženec spremembi tožbe izrecno nasprotoval⁸ in je razširitev tožbe tudi sodišče prve stopnje konkludentno zavrnilo,⁹ do spremembe oz. razširitve tožbe ni prišlo in je treba izhajati iz v tožbi postavljenega tožbenega zahtevka.

Glede pravdnih stroškov

23Treba je šteti, da je tožnica v pravdi v celoti uspela. Toženec je posledično dolžan kriti svoje pravdne stroške in tožnici povrniti njene. Tožba je bila, kljub delnemu umiku tožbe, v celoti potrebna. Tožnica je med pravdo pravilno in brez svoje krivde utesnila tožbeni zahtevek, zato umik zahtevka v tem delu njenega končnega uspeha ne zmanjšuje, saj gre za razlog na strani toženca (158. člen ZPP). Delni umik bi lahko vplival le na stroške postopka, tj. uporabo odvetniške tarife glede na različno vrednost spora, a je razvidno, da je v vsakem primeru vrednost storitve v skladu s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ostala 300 točk (tako pri 2.533,58 EUR kot tudi pri 1.666,54 EUR). Pri vrednosti spornega predmeta sodišče druge stopnje ni upoštevalo obresti, ki so v razmerju do glavnice akcesorne, tožnica pa jih tekom pravde tudi ni kapitalizirala.

24Sodišče je pri odmeri stroškov izhajalo iz tožnici priznanih in neprerekanih stroškov v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je bil kot nepotreben zavrnjen strošek tožničine vloge z dne 7. 8. 2017, enako pa ne drži očitek toženca, da postavitev izvedenca ni bila potrebna, saj je bilo le z njegovo strokovno pomočjo mogoče ugotoviti celoten zahtevek tudi po obsegu oz. višini.

25Toženec je tako tožnici dolžan v roku 8 dni plačati 2.354,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena, drugi odstavek 313. člena in četrti odstavek 458. člena ZPP in 378. člen OZ).

Sklepno

26Sodišče druge stopnje je tako lahko sámo saniralo kršitve postopka, kot tudi posledice napačne uporabe materialnega prava. Za to ni potrebovalo pritožbene obravnave, saj ni dopolnjevalo dokaznega postopka in ne odločilnih razlogov, izhajalo je iz v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, stranki pa sta se imeli možnost o vsem pravočasno izjasniti. Pritožbeno sodišče je bilo pri presoji že plačanega dela zahtevka oz. presoji zahtevka na drugi pravni podlagi, tj. odškodninski odgovornosti toženca, glede na v sodbi ugotovljeno dejansko stanje in predstavljeno trditveno podlago pravdnih strank, tj. (ne)spornosti odločilnih pravno relevantnih dejstev, v povsem enakem spoznavem položaju kot bi bilo v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje. S tega vidika bi bila razveljavitev izpodbijane sodbe v tem sporu majhne vrednosti nepotrebna in bi nasprotovala učinkovitemu sodnemu varstvu pravdnih strank.

Glede pritožbenih stroškov

27Kljub temu, da sta obe stranki s pritožbo pravilno uveljavljali določene nepravilnosti, ki jih je sodišče druge stopnje saniralo, je treba šteti, da je vsebinsko gledano s pritožbo (in posledično s svojim zahtevkom) uspela le tožnica, ne pa tudi toženec. Posledično je toženec dolžan kriti svoje, tožnici pa povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V pritožbi je bil vsebinsko sporen del le še neplačani preostanek glavnice, tj. 1.666,54 EUR, zato je sodišče druge stopnje pritožbene stroške odmerilo od tega zneska. Pri vrednosti spornega predmeta sodišče druge stopnje ni upoštevalo obresti, ki so v razmerju do glavnice akcesorne. Tožnici se prizna za pritožbo 375 točk (tar. št. 18 in 21), 7,5 točk materialnih stroškov iz tretjega odstavka 11. člena OT (2 % od 375 točk), kar skupaj znese 382,5 točk, pomnoženo z vrednostjo točke 0,459 EUR iz 13. člena OT 175,57 EUR, skupaj z 22 % DDV iz 2. člena OT pa 214,20 EUR. Strošek obrazloženega končnega poročila tožnici ni potreben in je že zajet v drugih postavkah, do 1 % nad 1000 točk pa tožnica ni upravičena. Sodišče druge stopnje tožnici tudi ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo toženca, saj le-ta ni bil potreben. Stroškom je treba prišteti še znesek sodne takse za pritožbo v višini 126,00 EUR, kar skupaj znese 340,20 EUR. Pritožbene stroške je toženec dolžan tožnici povrniti v roku 8 dni, v primeri zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena, drugem odstavku 165. člena, drugem odstavku 313. člena in četrtem odstavku 458. člena ZPP ter 378. členu OZ.

¹ Ugotovitve o delnih plačilih so zajete v 5., 10. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj z odločbo pritožbenega sodišča v zadevi VSL sodba I Cpg 5/2016: „Določba 288. člena OZ je dispozitivne narave, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja.“ Enako v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar N. Plavšak in V. Kranjc k 288. členu OZ, str. 334.
³ Škodo je omenila že v tožbi (II. točka tožbe). Iz pripravljalnega spisa tožnice, datiranega na 29. 2. 2016, točka V obrazložitve: „(...) Sicer pa je tudi popolnoma irelevantno, ali je toženec les dobil plačan in ali je ves les odpeljal prav toženec. Nesporno dejstvo je, da je les posekal prav toženec (...) Že s samim dejanjem sečnje je poškodoval tožničin gozd in tožnico oškodoval za vrednost posekanega lesa. (...) Riziko za to, ali je les toženec dobil plačan, in za to, ali mu je del lesa odpeljal kdo drug, nosi izključno toženec sam. Če bi les še rasel v gozdu (...) tožnici ne bi nastala nobena škoda. Škoda je tako tožnici nastala že s samim trenutkom poseka lesa (...)“ Enako navedba tožnice na prvem naroku glavne obravnave: „(...) sicer pa vprašanje dobrovernosti ne izključuje protipravnosti dejanja v primeru uveljavljanja škode (...)
⁴ Primerjaj vsebino toženčevega odgovora na tožbo z dne 8. 1. 2016: „(...) To parcelo, v kateri je opravil posek dreves (...) Šele po opravljenem poseku (...) na kateri je toženec opravil posek (...)“, kot tudi toženčevo prvo pripravljalno vlogo z dne 21. 3. 2016 in zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z dne 22. 3. 2016.
⁵ Tudi v skladu s pozitivnim publicitetnim učinkom vpisov v zemljiški knjigi (6. člen Zakona o zemljiški knjigi) se šteje, da vsakdo pozna stanje glede vpisov stvarnih pravic.
⁶ To se je navsezadnje potrdilo tudi v vmesni in vzporedni pravdi P 163/2014 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 148/2017, v kateri je toženec neuspešno tožil na ugotovitev lastninske pravice.
⁷ Izvedenec je ugotovil, da je bila skupna bruto vrednost lesa 2.776,48 EUR (prvi les 1.297,58 EUR in drugi les 1.478,90 EUR). Še dodatna, večja škoda bi se lahko pokazala kot vpliv spornega poseka v razmerju do celotnega gozdnega habitata, česar pa tožnica glede na zatrjevani element škode, ki je vezan na golo vrednost lesa, ni vtoževala.
⁸ Dopis z dne 14. 9. 2017, list. št. 88.
⁹ Iz spisa je razvidno, da o tem, da bi sodišče spremembo tožbe dovolilo, ni sklepa. Tudi v izpodbijani sodbi o tem ni odločbe kot tudi ne podanih razlogov, zato je treba šteti, da je sodišče spremembo konkludentno zavrnilo.