VSRS Sodba in sklep II Ips 770/2005

Revizija proti odločitvi o nepremoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

V trčenju tožnikovega tovornjaka z vlakom na nezavarovanem železniškem prehodu 4.9.1997 se je tožnik telesno poškodoval, njegov tovornjak pa je bil uničen. Od toženke, pri kateri je bila zavarovana odgovornost Slovenskih železnic, je zahteval plačilo 450.000 SIT (sedaj 1.877,82 EUR) odškodnine za strah (za druge oblike nepremoženjske škode je prejel odškodnino iz naslova AO plus zavarovanja) in 59.000 DEM v tolarski vrednosti za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta glede na ugotovljene dejanske okoliščine presodili, da je tožnik izključno kriv za nastalo škodo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se z vmesno sodbo v celoti po temelju ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavi obe sodbi in zadeva vrne v novo sojenje. V pretežnem delu ponavlja svoje pritožbene trditve ter zatrjuje objektivno odgovornost toženke, pa tudi krivdno odgovornost zaradi prehitre vožnje vlaka glede na ugotovljene razmere. Pri tem dejanske ugotovitve sodišč o vsaj enem zvočnem signalu in o opremljenosti vlaka z lučmi izpodbija z zatrjevanimi procesnimi kršitvami. Tako objektivna kot krivdna odgovornost je podana tudi zato, ker je toženkin zavarovanec še upravljalec železniških prog, prehodov in druge potrebne infrastrukture. Zato bi moral po splošnih pravilih obligacijskega prava ravnati tako, da bi zmanjšal možnost nastanka škode. Na nezavarovanem železniškem prehodu, kjer se pogosto pojavlja megla, bi moral, če že ni poskrbel za ustrezno signalizacijo, pravočasno ob prehod namestiti kakšnega svojega delavca, ki bi bil z modernimi komunikacijskimi sredstvi povezan z strojevodjo in bi opozarjal na prihod vlaka. Tožnik graja tudi dokazno oceno zaslišanih prič. O načinu svoje vožnje trdi, da je vozil pravilno, kar po njegovem izhaja tudi iz dela izvedenskega mnenja. V zvezi s slednjim očita sodišču, da izvedenec ni priča dogodka, da bi lahko postavljal trditve, ali je bil zvočni signal uporabljen, in tudi ne more presojati nasprotujočih izjav prič o tej okoliščini. Tudi tu je po revizijskih trditvah prišlo do procesnih kršitev.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o nepremoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in je zato omejena tako glede vrste sporov kot glede obsega izpodbijanja in revizijskih razlogov. V premoženjskih sporih je revizija po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Vrednost spornega predmeta zaradi ugotavljanja dovoljenosti revizije se presoja po 39. in naslednjih členih ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ima drugo dejansko in pravno podlago kot zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ker je tožnik zahteval plačilo 450.000 SIT za nepremoženjsko škodo, ta tožbeni zahtevek ne presega revizijskega praga iz navedene zakonske določbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo tožnikovo nedovoljeno revizijo.

O podlagi odškodninske terjatve za premoženjsko škodo Med omejitve pri vlaganju revizije sodi tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, da revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus na pritožbeni stopnji. Trditev, ki te ugotovitve presegajo, spreminjajo, dopolnjujejo ali obhajajo, pa čeprav z zatrjevanjem procesnih kršitev, revizijsko sodišče praviloma ne upošteva. Praviloma zato, ker gre v veliki večini primerov le za tako imenovano preobleko procesnih kršitev, dejansko pa za nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tako je tudi v obravnavani zadevi, ko revizija izpodbija dejanske ugotovitve o danem najmanj enem zvočnem signalu vlaka in o njegovi opremljenosti z lučmi. H grajanim razlogom pritožbenega sodišča, naj bi okoliščina o najmanj enem zvočnem signalu izhajala iz izvedenskega mnenja, je dodati, da izhaja tudi iz drugih listinskih podatkov v spisu (npr. pisne dokumentacije o obravnavani nesreči). Do procesnih kršitev torej ni prišlo niti v postopku na drugi stopnji, pa tudi ne v postopku na prvi stopnji, saj je večja ali manjša verodostojnost zaslišanih prič stvar dokazne ocene sodišča, drugačna dokazna ocena samega revidenta pa ne more predstavljati procesne kršitve sodišča.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč so, da se je tožnik nezavarovanemu železniškemu prehodu, ki je opremljen le z Andrejevim križem, približeval v tovornjaku s hitrostjo 47 km/h, vlak pa s hitrostjo 71 km/h. Bila je gosta megla, po tožnikovi oceni je bila vidljivost le 50 metrov, po oceni pomočnika strojevodja, glede na vidnost kamnov ob progi, pa 100 metrov. Tožnik je zatrjeval, da se je pred prečkanjem s pogledom na levo in desno prepričal, ali prihaja vlak, zvočnega signala pa ni bilo oziroma ga ni mogel slišati zaradi brnenja motorja svojega tovornjaka. Sodišče je s pomočjo izvedenčevih izračunov ugotovilo, da je glede na tako zatrjevanje pri vidljivosti 50 metrov pogledal v obe smeri, ko je bil še 32 metrov oddaljen od prehoda in je imel še 2,5 sekunde časa za zaustavitev, kar je zadostovalo. Če je bila vidljivost 100 metrov, pa je moral pogledati na obe strani takrat, ko je bil od prehoda oddaljen še 65 metrov in je bilo še 5 sekund do trčenja. Pri vidljivosti 50 metrov bi se v ugotovljenih okoliščinah lahko pravočasno ustavil, če bi vozil proti prehodu od 30 do 35 km/h, vendar pa je vozil hitreje. Tožnik je po lastni izjavi ta prehod poznal. Zato iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik popolnoma spregledal vlak, da je torej vozil s premajhno pozornostjo in tudi prehitro.

Sodišči sta ocenjevali tudi vožnjo strojevodje in pomočnika ter ugotovili, da je bila ugotovljena hitrost 71 km/h v okviru na tem delu proge predpisane hitrosti 80 km/h, da sta dala vsaj en zvočni signal, ko sta prišla do ustreznega znaka ob progi, ter da je pomočnik začel zavirati, ko je videl tožnikov tovornjak na ugotovljeni razdalji 100 metrov, vendar glede na dolžino zavorne poti oziroma samo zavorno težo ni bilo možnosti preprečiti trčenje.

Tožnik še v reviziji poudarja, da bi moral biti dan več kot en zvočni signal, kar da je prispevalo k škodnemu dogodku, vendar pri tem prezre pravilne razloge prvostopenjskega sodišča, zakaj ni ugotavljalo točnejšega števila danih znakov. Tožnik je namreč sam izpovedal, da zvočnega signala ni mogel slišati zaradi brnenja motorja svojega tovornjaka. Zato je sodišče poudarilo, da bi moral v danih pogojih poslabšane vidljivosti poskrbeti vsaj za boljšo slišnost zvočnega signala. To bi lahko storil tako, da bi dal nogo s plina ali vsaj delno znižal steklo na oknu tovornjaka, kot je pravilno poudaril izvedenec. Tudi tožnikovo vztrajanje na pomanjkljivi svetlobni označenosti vlaka oziroma neprižganem reflektorju ni utemeljeno. Dodatna luč na čelu vlaka je predpisana v 63. členu Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu (ZTVŽP; Ur. l. SFRJ, št. 26/91, ki se je še uporabljal v času obravnavane nesreče) za vožnjo vlaka ponoči. Poleg tega se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, da se v pogojih dnevne svetlobe in zelo goste megle svetlobni snop luči praktično izgubi v megli, zaradi česar reflektor ne bi bistveno pripomogel k boljši vidljivosti vlaka.

Povzete dejanske ugotovitve po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da sta se obe sodišči pravilno odločili za uporabo prvega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), po katerem se pri nesreči premikajočih motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Tako vlak kot tovornjak sta bila v dani situaciji premikajoči se motorni vozili. Ker je zakon tako situacijo posebej uredil, ni nobene pravne podlage za revizijsko vztrajanje pri objektivni odgovornosti. Res je vlak težje obvladljiv in bolj „nevaren“ kot tovorno vozilo, vendar to dejstvo ne zadostuje za uporabo pravil o druge vrste odgovornosti. V določenih situacijah lahko vpliva le na višino medsebojnih deležev odgovornosti imetnikov, kadar sta krivdno odgovorna oba. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tudi načelo pravičnosti, na katero se sklicuje revizija, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 178. člena ZOR. Tožnikovo sklicevanje na splošno načelo prepovedi povzročanja škode za utemeljitev objektivne odgovornosti ne zadostuje, ker splošna načela niso neposredno uporabljiva, izvedena morajo biti v posebnih pravilih zakona in so zato predvsem pomembno sredstvo pri pravni razlagi in uporabi posameznega pravnega pravila. Neupoštevno je tudi tožnikovo sklicevanje na tri primere iz sodne prakse o objektivni odgovornosti železnice, saj je v vseh teh primerih šlo za bistveno drugačne zadeve (prečkanje pešca na tako imenovanem črnem prehodu čez železniško progo in dve delovni nesreči železniških delavcev).

Pri ugotavljanju nepravilnosti pri vožnji obeh imetnikov motornih vozil oziroma njuni subjektivni odgovornosti sta obe sodišči pravilno presodili, da gre za izključno tožnikovo krivdo. Strojevodji in njegovemu pomočniku ni mogoče očitati nobene nepravilnosti pri vožnji. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZTVŽP mora biti hitrost vožnje vlaka prilagojena hitrosti, predpisani na določeni progi ali na delu te proge, predpisana največja hitrost vlaka pa ne sme biti v nobenem primeru presežena. Hitrost vlaka je predpisana v voznem redu ali kako drugače, določena pa je glede na tehnično stanje proge, železniških vozil itd. (iz 31. in 32. točke 4. člena ZTVŽP). V času nesreče še veljavni Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. l. SRS, št. 28/81 in nadaljnji) ni imel nobenih določb o hitrosti vlaka.

Povzete določbe ZTVŽP ne omogočajo zaključka, da bi moral strojevodja hitrost vlaka prilagoditi vremenskim pogojem, med katerimi je megla. To je tudi logično, saj bi sicer moral pri gosti megli in glede na zavorno težo vlakovne kompozicije voziti praktično po polžje, da bi lahko in če bi sploh lahko pravočasno ustavil. Pač pa morajo hitrost svoje vožnje prilagoditi tudi vremenskim pogojem vozniki drugih motornih vozil, saj to lahko, pa tudi lažje in učinkoviteje storijo. Prav zato ima vlak na železniškem prehodu prednost pred drugimi motornimi vozili. To je jasno določeno tako v drugem odstavku 88. člena ZTVŽP, po katerem imajo na cestnih prehodih vlaki v železniškem prometu prednost pred cestnimi vozili in drugimi udeleženci v prometu, kot v 112. členu v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP; Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nadaljnji), po katerem mora voznik, ki se z vozilom približuje prehodu čez železniško progo v isti ravnini, vožnjo prilagoditi tako, da lahko ustavi vozilo, preden zapelje na železniško progo. Za nezavarovan železniški prehod pa ZTVCP v drugem odstavku 114. člena vozniku še posebej nalaga, da sme čez železniško progo šele, ko se prepriča, da po progi ne prihaja vlak.

Ker strojevodji in njegovemu pomočniku pri vožnji vlaka ni mogoče očitati nobene nepravilnosti, tožnik pa je pri vožnji s tovornjakom očitno kršil navedene predpise z ravnanjem, kot je bilo že opisano, revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o tožnikovi izključni krivdi.

Tožnik v reviziji toženkino krivdno in objektivno odgovornost utemeljuje še s trditvami, da je njen zavarovanec premalo storil za zavarovanje prehoda, čeprav naj bi vedel, da se tu pogosto pojavlja megla. Trditve o opustitvi dolžnega ravnanja ne morejo utemeljiti objektivne odgovornosti, v obravnavanem primeru pa tudi ne krivdne. Tožnikova trditvena podlaga v smeri opustitve upravljalca železniške infrastrukture je bila presplošna, da bi jo sodišče prve stopnje lahko obravnavalo, delno pa tudi prepozna. Tožnik v tožbi o tem ni ničesar navedel, v prvi vlogi z dne 7.9.2002 pa je le navrgel, da bi moral toženkin zavarovanec na območju, kjer se pogosto pojavlja megla, prehod ustrezno zavarovati. Šele z vlogo z dne 9.12.2003, tik pred zadnjim narokom, je pri utemeljevanju objektivne odgovornosti in vprašanju predvidljivosti in preprečljivosti navedel, da je šlo za preprečljivost z minimalnim ukrepom postavitve vsaj svetlobne signalizacije. Ne glede na neskladnost te trditve z ureditvijo iz 22. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti v železniškem prometu revizijsko sodišče poudarja, da je bil tožnik v tej fazi postopka z novo trditvijo o manjkajoči svetlobni signalizaciji prekludiran. Prav tako nedovoljene so bile njegove dodatno razširjene pritožbene trditve, kaj vse bi lahko storil toženkin zavarovanec, delno pa so bile celo neresne. Zato niso terjale posebnega odgovora pritožbenega sodišča. Izostanek tega odgovora torej ne utemeljuje v reviziji uveljavljanega procesnega očitka pritožbenemu sodišču.

Iz navedenih razlogov in na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno tožnikovo revizijo proti odločitvi o premoženjski škodi zavrnilo in s tem tudi njegove priglašene revizijske stroške.