VSC Sodba Cp 458/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v odločitvi v prvem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 5.655,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 4.600,00 EUR za čas od 5. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.000,00 EUR za čas od 28. 2. 2018 dalje do plačila in od zneska 55,00 EUR za čas od 31. 3. 2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh in mu povrniti pravdne stroške v višini 1.744,27 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi odstavek izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za nadaljnjih 2.200,00 EUR s pripadki zavrnilo (drugi odstavek izreka).

2Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je v prvem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navajala je, da ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da njen zavarovanec za tožnikovo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. V konkretnem primeru hoja po razmočenem in blatnem terenu ter montaža konzol na drog (delo se opravlja na tleh), je delo, ki ga je v času škodnega dogodka opravljal tožnik s svojimi sodelavci, glede na sodno prakso pa samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi toženkin zavarovanec odgovarjal po načelu vzročnosti. Tožnik pri zavarovancu toženke opravlja delo elektro monterja, delo se praviloma opravlja na terenu v različnih krajevnih in časovnih okoliščinah, hoja po terenu, ki je zaradi dežja razmočen in blaten, za tožnika in njegove sodelavce ni nič neobičajnega, zdrs na takšni površini ni nič nepričakovanega. Dela montaže na terenu električarji ne opravljajo le v idealnih vremenskih in krajevnih okoliščinah, ampak v vseh mogočih razmerah. zaradi česar je potrebno hitrost in način hoje med delom, oziroma hoje po terenu oziroma delovišču ter obnašanje ob opravljanju dela prilagoditi razmeram na terenu. Sodišče prve stopnje je v sodbi izpostavilo zaključek, da je bilo na delovišču 15 cm blata in je s tem med drugim utemeljevalo objektivno odgovornost. Takšna tožbena trditev ni bila nikoli postavljena, tudi tožnik, zaslišan kot stranka, tega ni izpovedal. Povedal pa je, da kadar je razmočeno, ima vedno obute gumijaste škornje, ki ne drsijo, saj imajo narezljan podplat ter da je na tem mestu pred škodnim dogodkom že delal par dni. Če bi bilo takrat tam 15 cm blata, potem je po mnenju toženke to takšna okoliščina, da bi jo tožnik prav gotovo izpostavil, saj se bi mu v takšnih pogojih noge ugrezale v blato 15 cm, kar pomeni do gležnjev, oziroma čez višino gležnja. O tem, da naj bi bilo tam 15 cm blata, je izpovedala le priča P., ki pa je tožnikov stric. Ta priča je izpovedala, da ni videla, kako se je nezgoda zgodila in so varnostnemu inženirju poslali slike, iz teh naj bi bilo razvidno, da je 15 cm blata na delovišču. Fotografija, na katero se sklicuje priča, se nahaja v pravdnem spisu v raziskavi in strokovnem mnenju o nezgodi, iz nje ni razvidno, da je na delovišču 15 cm blata. Če bi bilo na delovišču 15 cm blata, bi to v poročilu bilo zapisano, šlo je le za razmočen teren. Ta priča pa je v sorodstvenem razmerju s tožnikom, sodišče bi moralo kritično oceniti njeno pričevanje, glede na ostale izvedene dokaze, ne pa kar zaključiti, da je bilo na delovišču 15 cm blata. O tem ni izpovedal niti tožnik niti druga zaslišana priča. Delovišče je bilo le razmočeno, to pa so povsem običajne razmere. V konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca za nastalo tožnikovo škodo in posledično tudi ne toženke, ki je zavarovatelj. Predlagala je zavrnitev zahtevka. Kot podredno pa je navajala, da sodišče ni odločalo o vseh njenih ugovorih, in sicer o ugovoru tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in ugovora, da se nezgode zgodijo tudi slučajno. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati njenega ugovora, da je tožnik za nastanek škodnega dogodka soodgovoren, ker bi moral biti pri delu na razmočenem terenu in ob uporabi gumijastih škornjev bolj pazljiv. Tam je tožnik delal več dni pred škodnim dogodkom, razmere so mu bile dobro poznane, delo bi moral opravljati s potrebno pazljivostjo in skrbnostjo, poleg tožnika so delo na razmočenem terenu opravljali tudi sodelavci v istih razmerah in ob uporabi gumijastih škornjev, poškodoval pa se je le tožnik. Podredno je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

- da je tožnik opravljal delo na terenu, tla so bila razmočena in blatna s 15 cm blata,

- da je tožnik delo opravljal tako, da je na električni drog z 2 metra in pol dolgimi kleščami vijačil 60 do 70 cm veliko konzolo, pri tem je moral uporabiti vso sili svojega telesa in se je moral z nogami v blatu dobro opreti na tla, pri tem mu je na razmočeni podlagi zdrsnilo in je utrpel delno pretrganje notranje glave dvoglave mišice meče na levi nogi;

- toženkin zavarovanec - tožnikov delodajalec - mu je dal na razpolago gumijaste škornje in visoke zaščitne čevlje, tožnik je imel obute gumijaste škornje, visoki zaščitni čevlji bi glede na razmočenost terena in 15 cm blata hitro premočili,

- tudi ostali delavci so imeli obute gumijaste škornje, ki so bili glede na okoliščine ter njena primerna obutev.

6Iz spisovnega gradiva še izhaja tožnikova trditev, da tudi gležnarji (visoki zaščitni čevlji), na katere se sklicuje toženka, ne bi mogli preprečiti samega zdrsa, toženka pa te trditve ni prerekala. Toženka sama je trdila, da je možnost zdrsa izkustveno predvidljiva nevarnost, na katero je tožnik lahko računal.

7Ne drži pritožbena trditev, da je o količini blata (15 cm) izpovedala le priča P.. Dejansko je o tolikšni količina blata izpovedala tudi priča A.. V zvezi s tem ugotovljenim dejstvom pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je priča P. v sorodstvenem razmerju s tožnikom in da bi sodišče moralo kritično oceniti njeno izpovedbo.

Tožnik v svojih trditvah res ni zatrjeval, da je bilo na delovišču 15 cm blata in o tolikšni količina blata tudi sam ni izpovedal. Tožnik pa je v svoji trditveni podlagi navajal, da je teren na delovišču bil razmočen in blaten, o teh dejstvih je tudi izpovedal, pa tudi fotografije v prilogi B 6 brez dvoma dokazujejo dejstvo, da je teren bil razmočen in blaten. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo o količini blata na delovišču, o tolikšni količini sta izpovedali dve priči, zato pritožba neutemeljeno izpodbija to dejansko ugotovitev.

Sicer pa ni odločilno, da je bila količina blata 15 cm, pravno odločilno je, da je šlo za blaten in razmočen teren na delovišču, kar je tožnik zatrjeval in so izvedeni dokazi to potrdili, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8Pravno neupoštevne so pritožbene trditve, da je v okoliščinah na terenu, kakršne so bile v času škodnega dogodka, potrebno hitrost in način hoje med delom na delovišču ter obnašanje ob opravljanju dela prilagoditi razmeram na terenu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, in sicer, da je tožnik ob škodnem dogodku stal na blatni podlagi in mu je pri vijačenju, ko je moral uporabiti pri tem vso silo telesa, zdrsnilo na blatni podlagi.

9Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka.

10Toženka je zatrjevala, da je njen zavarovanec dal tožniku na izbiro gumijaste škornje in visoke zaščitne čevlje. Tožnik pa je zatrjeval, da toženkin zavarovanec ni poskrbel za primerno obutev. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da so visoki zaščitni čevlji glede na ugotovljeno stanje na terenu neprimerni, ker bi hitro premočili, neprerekana pa je bila tožnikova trditev, da mu je v obutih gumijastih škornjih zdrsnilo in se je zaradi zdrsa poškodoval.

Torej toženkin zavarovanec ni poskrbel za primerno obutev in je tožnik to svojo trditev dokazal. Visoki zaščitni čevlji niso primerni, ker bi hitro premočili v ugotovljenih razmerah, gumijasti škornji pa niso bili primerni, ker niso pri zdrsu zagotavljali potrebne opore, oziroma stabilizacije noge (gležnja).

Torej je vzrok za nastanek škodnega dogodka v opustitvi toženkinega zavarovanca, ker ni zagotovil tožniku primerne obutve za delo na razmočenem in blatnem terenu, tožnikova poškodba pa je posledica in s tem v vzročni zvezi te opustitve toženkinega zavarovanca, zato je odgovornost toženkinega zavarovanca krivdna (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

11Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tožnikovega soprispevka za nastanek škodnega dogodka ni in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin zavarovanec v celoti odgovoren za škodni dogodek in škodo.

12Iz spisovnega gradiva izhaja, da je toženka v odgovoru na tožbo zatrjevala tožnikov soprispevek brez navedbe konkretnih dejstev o njegovem škodljivem ravnanju in tudi ni navedla deleža tožnikovega morebitnega soprispevka. Zatrjevala je le, da bi moral biti tožnik pri delu na razmočenem terenu in ob uporabi gumijastih škornjev bolj pazljiv. Enako nekonkretizirane trditve o tožnikovem soprispevku toženka podaja tudi v pritožbi. Toženkin ugovor soprispevka torej ni bil dovolj konkretiziran, zato ga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obravnavati in presojati njegove utemeljenosti.

13Ugovorna trditev, da se nezgode zgodijo tudi slučajno, pa glede na zatrjevan in ugotovljen način nastanka škodnega dogodka in posledične škode ni upošteven, zato se sodišču prve stopnje do tega ugovora ni bilo potrebno opredeliti.

14Pritožba ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje o višini prisojene odškodnine za vso tožnikovo nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku. Uradni preizkus presoje sodišča prve stopnje glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.600,00 EUR pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 179. in 182. člena OZ. Glede na ugotovljen obseg posamezne oblike tožnikove nematerialne škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 19, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, česar pritožba ne izpodbija in se nanj pritožbeno sodišče sklicuje v izogib ponavljanju, določeno denarno zadoščenje v zneskih 2.800,00 EUR za prestane in bodoče telesne bolečine ter prestane neugodnosti, 600,00 EUR za prestan strah in 2.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja pravično denarno odškodnino in ni v nasprotju z njenim namenom.

15Pritožba ne izpodbija niti prisojenega zneska odškodnine za utrpelo materialno škodo, prisojenih zakonskih zamudnih obresti in tudi ne izpodbija odločitve o stroških pravdnega postopka.

16Pritožba ne konkretizira niti pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo obstoja nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Kljub temu, da je glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka po temelju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca, čeprav je pravilna presoja, da je njegova odškodninska odgovornost krivdna, to ni vplivalo na pravilnost prisojenega zneska odškodnine.

18Čeprav je pritožba uspela z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotna uporaba materialnega prava glede utemeljenosti zahtevka po pravni podlagi, ni uspela rešiti zavarovanca njegove krivdne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in ni izpodbila pravilnosti presoje sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini v delu, v katerem mu je bilo ugodeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožniku njegove stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnik je priglasil 313,58 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ocenilo, da znašajo njegovi potrebni stroški 307,99 EUR, obsegajo pa nagrado po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. list. RS, št. 2/2015) za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, nagrado za poročilo stranki po 3. točki prvega odstavka tar. št. 39 OT v višini 50 točk, to je v znesku 22,95 EUR in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 55,54 EUR. Materialni stroški za fotokopije v višini 10 točk pa niso izkazani. Toženka mora torej povrniti tožniku potrebne stroške pritožbenega postopka v znesku, kot izhaja iz izreka te sodbe.