VSK Sodba I Cp 582/2018

I. Pritožbi se ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.2017 dalje do plačila, zavrne ter je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 626,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnikova žena je zaradi zdravniške napake utrpela trajno škodo na zdravju. O odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke je bilo odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 22/2016 in z dne 4.9.2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 680/2017 z dne 13.2.2018. Tožnikovi ženi je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 46.500,00 EUR. V tej pravi zahteva odškodnino tožnik, zahtevek utemeljuje na 180. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe sodišče prisodi med drugim tudi njenemu zakoncu pravično denarno odškodnino za njegove duševne bolečine (drugi odstavek). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imela tožnikova žena v letu 1993 operacijo srca, in je zatem dvakrat utrpela možgansko kap, njeno življenje se je zaradi zdravniške napake spremenilo. Sedaj tožnikova žena v vsakodnevnem življenju ni sposobna sama skrbeti zase, potrebuje pomoč. Pri njej je prišlo do hudega upada višjih živčnih funkcij, kar se kaže na področjih spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računske zmožnosti, učne sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Komunikacija (ustna) je omejena na pritrjevanje in zamikanje, pisno pa ni mogoče komunicirati. Sposobna je razumeti osnovne, enostavne, vzročno posledične povezave ter preprosta enostopenjska navodila. Oškodovanka je sicer ob povečanem naporu sposobna samostojnega hranjenja ter skrbi za osnovno higieno, ne more pa se slačiti oziroma oblačiti, obuvati. Sposobna je razumeti pojasnila o manjših, enostavnejših medicinskih posegih, kot je npr. prejemanje zdravil, prilagajanje odmerka, v zvezi s tem je sposobna izraziti tudi svojo voljo. Ni pa sposobna razumeti zapletenejših medicinskih posegov, ne more si zapomniti zadostne količine podatkov in razumeti vzročno posledičnih povezav ter posledic odločitev. Ni sposobna ravnati niti z denarjem. Izboljšanja ni pričakovati. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je posebno težka invalidnost pravdni standard, ki mu v vsakem posameznem primeru določi vsebino sodišče, sodna praksa pa ta pravni standard tolmači strogo in restriktivno. Gre za primere, ki so praviloma povezani z nesposobnostjo opravljati osnovne življenjske aktivnosti in imajo za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih, pri čemer je tako stanje trajne narave, ni pa taka odvisna pogoj v vseh primerih, ne gre za absolutno kategorijo, stopnjo invalidnosti je treba relativizirati tudi s poškodovančevimi aktivnosti pred poškodbo in jo je mogoče opredeliti tudi kot stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti. Za posebno težko invalidnost gre tudi v primerih, ko je v škodnem dogodku povsem uničena intelektualna sfera oškodovančeve osebnosti in je oseba, čeprav je sposobna skrbeti za svoje osnovne življenjske potrebe, odvisna od oskrbe tretjih (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 458/2008 in II Ips 418/2006). Osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko so bile kot posebno huda invalidnost priznane tudi v zadevi II Ips 403/98. V konkretnem primeru sta tožnik ter žena več desetletij živela skupaj, po odselitvi odraslih otrok sta v domačem kraju uživala preprosto izpolnjeno življenje, ki je bilo nepričakovano zaključeno z drugo možgansko kapjo 28.3.2015. Tožnik trpi hude duševne bolečine, čez noč mu je bilo odvzeto vse lepo. V času druge možganske kapi žene je tožnik dopolnil 62 let, žena pa 58 let. Od tedaj tožnik ves čas in skrb posveča ženi, intimnega življenja nima več, izgubil je partnerko, s katero je preživel 42 let, ob tem pa je deležen tudi pomilovanja okolice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre za primer, ko gre tožniku odškodnina na podlagi 180. člena OZ.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeči stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka z obrestmi. Le podrejeno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dopolnitvijo so razvidne težave kot so razumevanje daljših navodil, posluževanje nadomestne komunikacije za sporočanje najosnovnejših stvari, uporaba desnice le za fiksiranje predmetov, v vsakodnevnem življenju pa ne more oškodovanka opraviti nakupov, izpolniti formularjev, jih podpisati, komunicirati po telefonu, za to potrebuje tudi pomoč oz. iz teh razlogov ne more samostojno skrbeti zase. Ugotovljen je tudi sindrom demence, vzrok je možganska kap. Sicer pa razume več besed kot jih uspe povedati, saj ustrezno pokaže na poimenovane predmete v okolici, delno je oškodovanka omejena pri osnovnih človeških potrebah, samostojnega hranjenja je sposobna ob povečanem naporu, skrbi za osnovno higieno, ne pa za slačenje in oblačenje, obuvanje in sezuvanje. Sposobna je tudi samostojne hoje ob usmerjanju drugih. Sama gre lahko na stranišče in se skopa, le pri osebnih opravilih, kjer sta potrebni obe roki, pomaga mož tako, da ji opere lase, zobe, vstavi protezo, očisti očala, pomaga pri oblačenju in obuvanju. Enostavno odločitev lahko oškodovanka sprejme sama. Pritožba opozarja, da je bila v drugem sodnem postopku neposredni oškodovanki prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 35.000,00 EUR oziroma tedaj 33 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS. Trajne posledice so umeščene v kategorijo hudih primerov po Fischerju. Če bi šlo za izjemno hud primer po Fischerju, so odškodnine bistveno višje (prek 100 povprečnih plač). Priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca odstopa od splošnega pravila odškodninskega prava, ki pravico do odškodnine daje načeloma neposrednim oškodovancem. Razlog za odstop je v izjemnem obsegu nepremoženjske škode neposrednega oškodovanca, zaradi česar je odstop upravičen, res je ob tem treba stopnjo invalidnosti relativizirati tudi s poškodovančevimi aktivnosti pred poškodbo (tako tudi VS RS, odločba II Ips 458/2008, točka 7). Zagotovo so spremembe, ki ji je prinesla demenca, težke za neposredno oškodovanko samo in za bližnje. Tožena stranka sprejema in povzema vse omejitve neposredne oškodovanke, kot jih je pokazal dokazni postopek. Omejitve predstavljajo predvsem demenca oz. omejena uporaba desnice. Pri demenci gre za bolezen, ki je v porastu, je predvsem bolezen starejših ljudi, pogostost narašča. Primerjava, ki jo je opravilo sodišče z odločbo v zadevi II Ips 403/98 je neustrezna, saj je bil neposredni oškodovanec izredno hudo poškodovan štiri in pol letni otrok, ko so se pojavile osebnostne spremembe, hud upadec intelektualnih sposobnosti in motena motorika. Neustrezna je tudi primerjava z zadevo II Ips 418/2006, ko je šlo za povsem uničeno intelektualno sfero oškodovančeve osebnosti, ter je neposredni oškodovanec v dinamičnem pogledu degradiral od perspektivnega znanstvenika v starosti 27 let do nekoga, ki le s težavo, ob ustrezni stimulaciji okolja, poskrbi za svoje osnovne življenjske potrebe (27 letni mladi raziskovalec, študent podiplomskega študija strojništva je v prometni nesreči utrpel ireverzibilno možgansko okvaro, po rehabilitaciji je bil invalidsko upokojen, živi pri starših, ki mu nudijo popolno oskrbo). Sodišče z izpodbijano sodbo širi pojem hude invalidnosti na primer, ki temu ne odgovarja ne po obsegu nepremoženjske škode neposredne oškodovanke, niti ob upoštevanju relativizacije stopnje invalidnosti z aktivnostmi neposredne oškodovanke pred poškodbo. Da interpretacija posebno težka invalidnost terja restriktivni pristop, potrjujejo: sodba II Ips 101/2003, kjer sodišče ugotavlja, da v skupino izjemnih primerov invalidnosti ne sodi stanje neposrednega oškodovanca, ki je bil v začetku vezan na tujo pomoč, sicer pa duševno spremenjen, trajno prisotnega depresivnega stanja, hudih glavobolov, epilepsije, motenj uriniranja in potence. V sodbi II Ips 163/2003 pa ni izpolnjen pogoj posebno težke invalidnosti pri neposrednem oškodovancu, ki je utrpel degenerativne spremembe na medvretenčnih ploščicah, astmo, hude spremembe v psihi oz. osebnosti, kot so: kronični psihoorganski sindrom, ki se kaže kot perseverativnost, slabši spomin, slabša pozornost in zapomljivost, posttravmatska stresna motnja in osebnostni sindrom kronične bolečine, ki se kažeta kot sprememba osebnosti v vzkipljivosti, razdražljivosti, zmanjšani toleranci na frustracije, eksplozivnosti, agresivnosti in impulzivnosti, brezvoljnosti, depresivnosti, tesnobi, tesnobnosti in impotenci. Podobno je stanje tudi v zadevi II Ips 132/2006. Odškodninska odgovornost se v sodni praksi priznava izjemoma, gre za primere, ki so po teži primerljivi ali pa nemara za svojce še hujši kot smrt neposrednega oškodovanca.

4Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je podana posebno težka invalidnost pri neposredni oškodovanki. Sam tožnik običajno niti ne razume, kaj žena hoče. Tako je izpovedal tožnik. Toženka želi minimizirati težave oziroma ovire. Tožnik je izpovedal, da se neposredna oškodovanka lahko delno kopa sama, počne lahko tisto, za kar potrebuje dve roki. Res gre tudi sama na sprehod, vendar gre na sprehod po ustaljeni neprometni poti. Dejstvo je, da tožnik praktično ves dan skrbi za ženo. Sam bi glede na razumevanje ženo primerjal z otrokom starosti maksimalno deset let. Posledice poškodbe na psihičnem oziroma umskem območju so lahko celo bolj hude od poškodb telesne narave, saj z ženo praktično ni mogoča nikakršna komunikacija. Otroka pa sta polnoletna, imata svojo družino in ne živita več doma, kar pomeni, da se tožnik z nikomer ne more pogovarjati. Povzema ugotovitve izvedenca. Zaključi, da je pri njegovi ženi podana posebno težka invalidnost. Zadeva II Ips 403/1998 je primerljiva, starost oškodovanca pa na definicijo pravnega standarda posebno hude invalidnosti nima nobenega vpliva. V zadevi II Ips 132/2006 so bile posledice bistveno blažje. Enako velja za zadevo, ki jo citira pritožba, II Ips 101/2003. Oškodovanec je bil sposoben opravljati običajne vsakdanje aktivnosti. Popolnoma nesposoben je bil "le" za vsakršno pridobitno dejavnost. Tudi zadeva II Ips 163/2003 ni primerljiva. Šlo je za bistveno manj hude posledice.

5Pritožba je utemeljena.

6Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpostavilo, da gre pri posebno težki invalidnosti za pravni standard, ki mu je treba v vsakem posameznem primeru dati vsebino, potem ko se ugotovijo odločilne okoliščine primera, ki so v tem primeru ugotovljene. Pravilno je tudi izpostavilo, da sodna praksa ta pravdni standard tolmači strogo in restriktivno. Gre za primere, ki so praviloma povezani z nesposobnostjo opravljati osnovne življenjske aktivnosti in imajo za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih ter je stanje trajne narave. Res je tudi, da sodna praksa poudarja, da pri posebno težki invalidnosti ne gre za absolutno kategorijo, pač pa je stopnjo invalidnosti treba relativizirati tudi s poškodovančevimi aktivnostmi pred poškodbo in jo je mogoče opredeliti tudi kot stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti. V odločbi VS RS sklep II Ips 418/2006 z dne 6.11.2008 je šlo, kot utemeljeno izpostavi pritožba, za 27 let starega mladega raziskovalca, študenta podiplomskega študija strojništva, ki je bil po rehabilitaciji invalidsko upokojen, starši pa so mu nudili popolno oskrbo. Poudarjeno je bilo, da je oškodovanec v dinamičnem pogledu regrediral iz perspektivnega znanstvenika do nekoga, ki s težavo poskrbi za osnovne življenjske funkcije. V danem primeru ne gre za tak primer. Neustrezna je tudi primerjava z zadevo II Ips 403/98, ki jo poda prvostopenjsko sodišče, kar utemeljeno graja pritožba, saj je bil neposredni oškodovanec še otrok, ter je tudi Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba upoštevati tudi to okoliščino, torej da je tožnik kot štiri in polletni otrok doživel nesrečo, ki mu je zapustila posledice za vse življenje, te so hude in bodo še dolgotrajne in neprestane. Vrhovno sodišče je v več odločbah poudarilo, kateri so izjemni primeri, ko je mogoče priznati odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti, tako npr. v odločbi II Ips 132/2006, ki jo izpostavi pritožba: ko gre za tetraplegije, zoglenitev okončin, hudo reaktivno depresijo ali osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti, moteno motoriko (oškodovanec je bil otrok), 100 % invalidnost zaradi hude možganske poškodbe z osebnostjo spremenjenostjo in vezanostjo na tujo pomoč in postrežbo ter v drugih izjemnih primerih. Npr. v zadevi II Ips 718/2001 je bila priznana odškodnina svojcem na tej pravni podlagi, oškodovanec se ne more premikati, duševno je spremenjen, nego in družbo potrebuje ves dan.

7Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi, da obravnavani primer ne sodi v tisto skupino izjemnih primerov invalidnosti, ki ustrezajo pravnemu standardu posebno težke invalidnosti v smislu 180. člena OZ, ter je tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo, materialno pravo pa zmotno uporabilo, pritožbi ugodilo in sodbo tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Posledično je spremenilo odločbo o stroških, tožeča stranka v pravdni ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, to je uveljavljanih 20,00 EUR materialnih stroškov v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je skladno z načelom uspeha upravičena tudi do povrnitve stroškov za pritožbo (sodna taksa 621,00 EUR ter 5,00 EUR administrativnih stroškov), kar ji je tožnik dolžan povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. in 165. člen Zakona o pravdnem postopku).