UPRS sodba I U 265/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist razlastitvene upravičenke A. za obstoječo kategorizirano javno pot JP 512462 razlastil nepremičnino parc. št. 463/136 k.o. ... v izmeri 108 m2, ki je v lasti tožnice; v 2. točki izreka odločil, da stvarne služnosti nujne poti ugasnejo; v 3. točki izreka, da ugasneta zemljiški dolg v znesku 250.000,00 EUR ter vrstni red za pridobitev lastninske pravice; v 4. točki izreka zavrnil predlog tožnice, da se izvede dokaz z ogledom ter postavitev izvedenca cestno-prometne stroke; v 5. točki izreka, da se po uradni dolžnosti izbriše zaznamba razlastitvenega postopka, izbris stvarnih bremen ter bremen prost prenos lastninske pravice v korist A. za nepremičnino; v 6. točki izreka, da bo upravni organ najkasneje 15 dni po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi pozval razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini, sicer lahko stranki vložita na pristojno sodišče predlog za odmero odškodnine; v 7. točki izreka, da gredo stroški razlastitvene zavezanke v breme razlastitvene upravičenke. V obrazložitvi je navedel, da je A. vložila predlog za razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B). V postopku je organ ugotovil, da je bila cesta kategorizirana že z občinskim Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini Bled (Odlok/99) ter nato tudi v Odloku o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Bled. Ugovor, da ob uveljavitvi zakona – ZJC-B, pot ni bila kategorizirana, zato zavrača. V postopku je ugotovil, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po poti poteka promet vsaj že od leta 1998. To je potrdila tudi služnostna upravičenka B.B. Sama cesta predstavlja povezavo na gozdno cesto ter predstavlja tudi turistično dostopno pot na Stan. Upravni organ je ugotavljal tudi nujnost in sorazmernost javne koristi in ugotovil, da je razlastitev nujna in sorazmerna. V zvezi z vknjiženim zemljiškim dolgom in zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice ugotavlja, da ju je ustanovila sama razlastitvena zavezanka, torej ni drugih strank, katerih pravico je treba varovati, zaznamba vrstnega reda pa bo ugasnila z dnem 5. 11. 2014. Predlagane dokaze, ogled ter postavitev izvedenca cestno prometne stroke, je zavrnil, ker je s predloženimi dokazili razlastitvena upravičenka dokazala obstoj javne koristi, pa tudi, da na parceli poteka promet. Iz predloženega izvida in mnenja sodnega izvedenca C.C. pa izhaja zgolj, da je ocenil, da prekategorizacija poti v javno kategorizirano cesto ni možna, kar pa tudi ni namen razlastitvene upravičenke.

2Tožnica izpodbija odločbo in navaja, da je prvostopni organ napačno uporabil 19. člen ZJC-B ter kršil tudi vrsto drugih materialnih predpisov, ko je ugasnil zemljiškoknjižni dolg v znesku 250.000,00 EUR in izbrisal vrstni red za pridobitev lastninske pravice. Kršil je tudi pravila postopka, ker ni želel izvesti predlaganih dokazov in ni obrazložil zavrnitve. Meni, da razlastitvena upravičenka ni imela pravne podlage za začetek postopka, saj 19. člen ZJC-B ne dopušča vodenja razlastitvenih postopkov za nepremičnine, po katerih ni že ob uveljavitvi ZJC-B potekala kategorizirana javna cesta. Treba je ločevati med javno cesto in javno potjo. Nadalje meni, da se na sporni poti promet ne izvaja, saj pot poteka zgolj do treh zasebnih hiš. Organ tudi ni upošteval neodvisnega mnenja sodnega izvedenca C.C., ki je ugotovil, da razlaščena cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo. Temeljna predpostavka pri razlastitvi, vprašanje dosega javne koristi, v postopku ni izpolnjena, saj fizični služnostni dovoz do treh stanovanjskih hiš tega standarda ne izpolnjuje. V zadevi se varuje interese zasebnika. Nadaljnja prepreka dopustnosti razlastitve so omejitve na razlaščeni nepremičnini, korist tretjih oseb, vpisane v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni dolg in zaznamovani vrstni red pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Izbris zemljiškega dolga bi se lahko opravil samo ob predložitvi zemljiškega pisma. V zvezi z zaznambo pa bi moral organ ugotoviti, ali je tožnica kot predlagateljica zaznambe vrstnega reda razpolagala z zaznamovanim vrstnim redom na način, ki je opredeljen v ZZK-1. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

5Tožnica v pripravljalnih vlogah ponavlja svoje ugovore iz tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je z izpodbijano odločbo razlaščena tožničina parcela na podlagi določbe 19. člena ZJC-B ter Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1).

8Po prvem odstavku 19. člena ZJC-B se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določene v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B se, ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. V obravnavani zadevi je organ ugotovil, da je bila sporna parcela del kategorizirane ceste že na podlagi Odloka/99, torej pred letom 2005 (uveljavitev ZJC-B), kategorizacijo pa je povzel tudi Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Bled iz leta 2009, na podlagi katerega je parcela del javne poti JP512462.

9Tožnica ugovarja, da Odlok/99 ni relevanten za uporabo 19. člena ZJC-B, saj je bila relevantna cesta v njem kategorizirana kot javna pot (enako v Odloku/09). Meni, da iz določbe 19. člena ZJC-B izhaja nujnost razlikovanja med javno cesto in javno potjo ter se javno korist lahko doseže na tej podlagi zgolj in izključno pri uporabi javnih cest. Sodišče razlogom tožnice ne more slediti. V primeru javne ceste iz 19. člena ZJC-B gre namreč tako za ceste kot za poti, ki so bile kategorizirane kot javne, z nadaljnjo skupno lastnostjo, da potekata obe po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZJC (občina oziroma država) oziroma sedaj Zakon o cestah. Enako uporablja določbo 19. člena ZJC-B tudi Ustavno sodišče (glej odločbo U-I-281/2008) ter sodna praksa (glej sodbo Upravnega sodišča I U 1064/2010 z dne 15. 3. 2011 in IV U 77/2011 z dne 2. 10. 2012).

10Nadalje tožnica ugovarja, da se po konkretni poti javni promet ne izvaja, saj predmetna pot poteka zgolj do treh zasebnih hiš. Na podlagi navedenega meni, da ni podlage za uporabo tretjega odstavka 19. člena ZJC-B, ki zahteva, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. Prvi odstavek 2. člena ZJC-B določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Vprašanje poteka prometa je upravni organ v zadostni meri razjasnil, da lahko sodišče tožničin ugovor zavrne. Ugotovil je, da se sporna pot ne uporablja le do treh hiš, kot zatrjuje tožnica, pač pa do več objektov na različnih parcelnih številkah, ne samo do tožničine, predstavlja pa tudi povezavo na gozdno cesto, po kateri AS Rečica, ki je lastnica parcele št. 463/10 k.o. Rečica, opravlja spravilo lesa ter hkrati predstavlja tudi turistično dostopno pot na Stan. Da se je javni promet odvijal na parceli tožnice, izhaja tudi iz dokazil, ki jih je organ prve stopnje štel za relevantne (odgovor Direkcije RS za ceste, ki ga je Občina Bled prejela v vednost na vlogo razlastitvene zavezanke, kjer je natančno obrazložen ves potek kategorizacije navedene ceste z grafično prilogo z dne 31. 7. 2014, Odlok/99, Odlok/09, zemljiškoknjižni izpiski z vpisanimi služnostmi iz leta 1998, izjava služnostne upravičenke B. B. ter ortofoto posnetki). Ugovor tožnice, da bi se lahko promet v obsegu, ki ga je upravni organ ugotovil, zagotavljal tudi na podlagi služnostnih poti, ni utemeljen. Služnostna pravica poti je stvarna pravica, ki je vezana na gospodujoče zemljišče, kar pa se v primeru kot npr. zagotavljanje poti v turistične namene, ne more nadomestiti oziroma zagotoviti.

11V zvezi z zgoraj obravnavanim spornim dejstvom organ pravilno ni sledil tožnici, ki je dokazovala nasprotno z mnenjem sodnega izvedenca E. E. (iz izvedeniškega mnenja izhaja, da prekategorizacija obravnavane poti v javno kategorizirano cesto ni možna), ter zavrnil dokazna predloga tožnice – ogled in postavitev izvedenca cestno-prometne stroke. Svojo zavrnitev je organ ustrezno obrazložil. Namreč že iz strani razlastitvene upravičenke predlagani dokazi sporno dejstvo poteka prometa izkazujejo v obsegu kot ga je razlastitvena upravičenka zatrjevala, kar izpolnjuje pogoje za kategorizacijo sporne ceste kot javne poti (glej 4. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest). Sodišče zato soglaša z organom, da dodatno dokazovanje ni bilo potrebno, svojo zavrnitev pa je organ tudi ustrezno obrazložil, torej ni utemeljen tudi ugovor o kršitvi določb postopka.

12Kot nadaljnjo prepreko dopustnosti razlastitve tožnica zatrjuje, da so na razlaščeni nepremičnini vpisane omejitve v korist tretjih oseb v zemljiško knjigo, zemljiški dolg in zaznamovani vrstni red pridobitve lastninske pravice na nepremičnini.

13Upravni organ je v točki 3 izreka odločil, da oba vpisa ugasneta. Svojo odločitev je oprl na 108. člen ZUreP-1, ki v prvem odstavku določa, da upravni organ v odločbi o razlastitvi navede tudi ali stvarne pravice na nepremičnini in pravice iz najemne oziroma zakupne pogodbe ugasnejo. Zemljiški dolg je stvarna pravica (2. člen Stvarnopravnega zakonika), torej je organ o ugasnitvi te pravice lahko odločal po tej določbi. Ugotovil je, da je zemljiški dolg razlastitvena zavezanka ustanovila oziroma vložila sama ter torej v času izdaje odločbe ni bilo druge stranke, katere pravico bi bilo treba varovati (obveznost organa, da ugotovi po uradni dolžnosti imetnike pravic iz prvega odstavka 108. člena ZUreP-1, ki imajo položaj stranke v postopku – drugi odstavek 108. člena ZUreP-1 in jih pritegne v postopek – tretji odstavek 108. člena ZUreP-1). Tožnica se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na oškodovanje tretjih oseb.

14Zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice (določbe 68. - 71. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1) ni stvarna pravica. Konkretna zaznamba vrstnega reda pridobitve lastninske pravice je bila vpisana 11. 9. 2013. Ker iz 71. člena ZZK-1 izhaja, da je rok veljavnosti te zaznambe le eno leto (torej v obravnavanem primeru do 11. 9. 2014), sodišče v odločitev, ki ob odločanju v upravnem sporu, pa tudi ne v času odločanja o pritožbi, ni več relevantna, ne bo posegalo, tožničine ugovore v tej smeri pa enako šteje iz tega razloga za nerelevantne.

15Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.