VSRS sodba II Ips 331/2014

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:
„Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 101.136,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2003 zavrne.“

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 11.194,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnika sta s tožbo z dne 2. 6. 2004 zahtevala plačilo odškodnine v višini manjvrednosti njune nepremičnine in višjih stroškov obnove starega objekta. Trdila sta, da jima je škoda nastala zaradi napačne urbanistične informacije, ki jo je izdala toženka. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju njun tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo. Vrhovno sodišče je z odločbo II Ips 103/2009 z dne 30. 6. 2011 reviziji tožnikov delno ugodilo ter sodbi sodišč nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo v delu, ki se nanaša na manjvrednost nepremičnine, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo zoper zavrnitev njunega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi višjih stroškov obnove starega objekta pa je zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju toženki naložilo plačilo preostalih 101.136,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2003.

3Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo tako, da je naložen znesek plačila znižalo na 98.877,00 EUR, za razliko pa je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

4Toženka zoper odločitev sodišča druge stopnje v zanjo neugodnem delu vlaga revizijo. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in ponovno sojenje ali pa njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Obsežno pojasnjuje, zakaj prostorski akti, na podlagi katerih je izvedenec ugotovil, da po nepremičnini tožnikov teče rezervacija železniškega koridorja, ne veljajo več. Poteka koridorja tudi iz Nacionalnega programa razvoja slovenske železniške infrastrukture iz leta 1996, v katerem je bil predviden, po njenem mnenju ni mogoče natančno ugotoviti, saj ta ne vsebuje nepremičnin s parcelnimi številkami. Poudarja, da iz dopisa družbe S., d. d., z dne 13. 12. 2011 izhaja, da trasa, ki teče po nepremičninah tožnikov, ni bila sprejeta v državni prostorski načrt. Meni, da zato ob izdaji sodbe ni bilo podlage za odločitev, da so nepremičnine tožnikov manj vredne. Opozarja, da zgolj dejstvo, da tožnika ne bi kupila nepremičnine, če bi vedela, da po njej poteka predviden potek obvozne železniške proge, ne pomeni škode - zmanjšanja njunega premoženja ali preprečitve njegovega povečanja, saj je obstajala le abstraktna možnost nastanka bodoče škode, ki ni z ničemer izkazana, sedaj pa niti teoretično ni več možna. Utemeljuje absolutno bistveno kršitev določb postopka. Meni, da je ta podana tudi zato, ker izvedenec ni ugotovil, da so v tedanjem času urbanistične informacije takšne podatke vsebovale, kakor je zapisalo sodišče druge stopnje, in da tožnikov na predviden potek železniškega koridorja ni bila dolžna opozarjati. Po njeni oceni bi izvedenec moral ugotoviti, kakšne urbanistične informacije so se izdajale in kaj so vsebovale, ker njihova vsebina ni bila določena v zakonu, in ali so vsebovale tudi rezervirane poteke obvozne železniške proge ali druge infrastrukturne objekte, če stranka tega ni zahtevala. Opozarja, da se izvedenec ne bi smel sklicevati na vsebino lokacijske informacije, saj je že Vrhovno sodišče zapisalo, da iz njene vsebine ne sme izhajati. Zgolj to, da je informacija o predvidenem poteku obvozne železniške proge pomembna, po njeni oceni ni dovolj, izvedenec bi moral pojasniti, ali so te podatke v urbanistične informacije dajale tudi druge občine. Ker pa je potrdil, da so se izdajale glede na vprašanje, ki je bilo zastavljeno, in ker je vložnik spraševal le za nadomestno gradnjo in ni podčrtal, ali naj se urbanistična informacija izda o zazidljivosti zemljišča ali o možni spremembi namembnosti, meni, da je bil njen odgovor, kdaj je nadomestna gradnja mogoča, korekten, saj ni niti vedela, da izdaja informacijo zaradi nakupa zemljišča. Opozarja, da o bližnjem razmerju pravdnih strank ni mogoče govoriti, ker je za izdajo urbanistične informacije zaprosila nepremičninska agencija.

5Tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila o odškodninski odgovornosti, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). V prvem odstavku 131. člena OZ je predvidena splošna, krivdna odgovornost. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, saj je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje odločilno dejansko stanje:

- toženka je junija 2001 izdala urbanistično informacijo, da je na nepremičninah s parc. št. 1082/3, 1082/1 in 1082/2, k. o. ... (v nadaljevanju nepremičnina tožnikov), dovoljena nadomestna gradnja v gabaritih obstoječega objekta;

- tožnika sta 20. 3. 2002 nepremičnino kupila;

- tožnika sta avgusta 2003 pridobila lokacijsko informacijo, iz katere je izhajalo, da se nepremičnina nahaja v rezervatu elektro daljnovodov in obvozne železniške proge, kjer so dovoljena le vzdrževalna dela na obstoječih objektih, gradnja novih pa je dovoljena le izjemoma s soglasjem Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki ga tožnika nista dobila;

- tožnika sta obnovila obstoječi objekt;

- obvozna železniška proga je še vedno določena na nepremičninah s parc. št. 1082/1 in 1082/2;

- toženka bi določen potek železniške proge pri pripravi urbanistične informacije morala upoštevati in ga vanjo vključiti;

- tožnika se ne bi odločila za nakup nepremičnine, če bi vedela za določen potek obvozne železniške proge preko nje;

- v primeru poteka obvozne železniške proge čez nepremičnino bo ovirana njena normalna raba, tožnikoma odvzeta pravica razpolaganja z njo, po njej bodo hrup, slab zrak, slabši pregled, tresla se bodo tla, tožnika pa bosta morala upravičencu dopustiti stalen dostop na zemljišče, na katerem tudi ne moreta graditi;

- nepremičnina tožnikov je manj vredna za 155.633,00 EUR.

9Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izdana urbanistična informacija ni bila pravilna oziroma popolna in da je toženka pri njeni izdaji opustila pričakovano skrbno ravnanje. Toženki je naložilo povračilo manjvrednosti nepremičnine tožnikov v zahtevani višini. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku o toženkinem premalo skrbnem ravnanju. Menilo pa je, da je manjvrednost nepremičnine enaka razliki med vrednostjo stvari, ki bi jo ta imela brez določenega poteka obvozne železniške proge, in vrednostjo, ki jo ima z njim. Ker ta znaša le 98.877,00 EUR, je toženki naložilo plačilo tega zneska.

10Toženka utemeljeno izpodbija zaključek sodišč nižjih stopenj o nastali škodi. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami (stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, vrednostni papirji in pravice intelektualne lastnine). Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen OZ).(1)

11Tožnika sta kupila nepremičnino, na delu katere je določen potek obvozne železniške proge, česar ob nakupu nista vedela. Na njej sta obnovila obstoječi objekt in zaradi te, ob nakupu njima neznane omejitve zahtevala plačilo manjvrednosti njune nepremičnine, torej že nastale navadne škode (prvi odstavek 168. člena OZ). Sodišči nižjih stopenj sta z izvedenčevo pomočjo ugotovili vrednost nepremičnine brez predvidene omejitve in vrednost nepremičnine z njo. Slednjo pa sta ugotavljali z napačnega izhodišča: kot da bi bila predvidena obvozna železniška proga že zgrajena, saj je izvedenec upošteval manjšo uporabnost nepremičnine, tresljaje, hrup, smrad, dostop upravitelja do proge, nezmožnost gradnje in podobno ter izračunal zmanjšanje njene tržne vrednosti zaradi vzpostavitve služnosti in zaradi trajnih negativnih vplivov železniške proge na nepremičnino. Glede na zgolj določen oziroma predviden in še nezgrajen potek železniške proge pa tožnikoma škoda v nobeni opisani obliki še ni mogla nastati. Dodati je še, da je lastninska pravica tožnikov še vedno pravno varovana in mora biti proti ustreznemu nadomestilu pred izgradnjo železniške proge najprej odvzeta. Če do izgradnje proge ne bo prišlo, pa tožnikoma škoda sploh ne more nastati.

12Drugačne odločitve ne narekuje niti dejstvo, da tožnika nepremičnine ne bi kupila, če bi za predviden potek obvozne železniške proge vedela. Z nakupom nepremičnine jima ni nastala škoda, njuno premoženje je le spremenilo obliko: v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnino.

13Zaključek sodišč nižjih stopenj, da je nastopilo zmanjšanje premoženja tožnikov in s tem njuna škoda, je hipotetične narave in materialnopravno zmoten. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (380. člen ZPP). Ker toženkino odškodninsko odgovornost izključuje že pomanjkanje ene od zgoraj navedenih predpostavk, na revizijske razloge v zvezi z ostalimi njenimi elementi ni odgovarjalo.

14Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Z zavrnitvijo še zadnjega dela tožbenega zahtevka sta tožnika v celoti izgubila spor, zato morata sama kriti svoje stroške in toženki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženki stroške odmerilo v višini 9.192,85 EUR, ki je nobena od pravdnih strank ni izpodbijala s pritožbo. Revizijsko sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) k temu dodaja še priglašenih 1625 točk za vloženo pritožbo in 1950 točk za vloženo revizijo ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.001,93 EUR. Toženki pa ni priznalo stroškov odgovorov na pritožbo in revizijo v prvotnem postopku, saj jima ni pripisalo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnika morata toženki skupaj povrniti 11.194,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer bosta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 758 in naslednja, tudi strani od 944 - 948.