VDSS Sodba Psp 371/2018

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in III. in IV. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi št. ... z dne 26. 8. 2015 in št. ... z dne 15. 6. 2015 o zavrnjeni pravici do zdravljenja v tujini (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica upravičena do zdravljenja v tujini in ji je tožena stranka dolžna povrniti 8.762,88 EUR stroškov zdravljenja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 10. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka). V preostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 973,65 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 9.322,20 EUR od 8. 3. 2015 do 11. 10. 2015, od zneska 414,53 EUR od 21. 5. 2015 dalje do 11. 10. 2015 ter odpravo odločbe št. ... z dne 28. 8. 2015 v zvezi s sklepom št. ... z dne 16. 6. 2015 o zavrženju vloge (III. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe povrne 2.749,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka)

2Tožnica izpodbija II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe glede zavrnjenih zamudnih obresti od 8. 3. 2015 do 11. 10. 2015 ter od 21. 5. 2015 do 11. 10. 2015 od zneska 414,53 EUR in IV. točko izreka glede nepriznanih stroškov postopka. Sodno odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja pri vtoževanih obrestih od zneska 9.322,00 EUR od 8. 3. 2015 dalje, to je od datuma plačila avansa in od 414,53 EUR od 21. 5. 2015 dalje (datuma zadnjega računa). Poudarja, da je zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini vložila 6. 3. 2015. Ker je bila zahteva zavrnjena, je morala sama plačati stroške zdravljenja. Če bi tožena stranka odobrila zdravljenje takoj po vložitvi zahteve, ne bi rabila plačevati stroškov. Zahtevo za izpolnitev obveznosti oz. začetek postopka po 299. členu OZ‑a predstavlja zahteva za odobritev zdravljenja v tujini in ne vložitev tožbe. Razlika med priznanimi in zahtevanimi obrestmi znaša 421,31 EUR.

Ne strinja se niti s stališčem sodišča, da gre v obravnavani zadevi za spor o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se ne šteje za ocenljivo zadevo, zaradi česar je stroške nepravilno odmerilo po tar. št. 5/1/b Odvetniške tarife. Sklicuje se na sklep Psp 636/2015, sodbo Psp 397/2015 in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2018. Ker gre v predmetni zadevi za ocenljivo zadevo, bi sodišče moralo stroške odmeriti po tar. št. 5/1/č, saj vrednost tožbe znaša 500 točk, pripravljalna vloga 375 točk, prvi narok 500 točk, drugi pa 250 točk. Priznati bi moralo tudi priglašene stroške dopisov z dne 10. 10. 2016, 23. 3. 2017, 4. 4. 2017, 13. 4. 2017 in 9. 5. 2017. Iz naslova stroškov je premalo priznanih 1.476,16 EUR.

3Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Glede zakonskih zamudnih obresti nasprotuje tožničinemu razlogovanju, da je bila z višino zahtevka seznanjena od vtoževanih datumov dalje. Tožnica je zahtevala predhodno odobritev zdravljenja v tujini in v času vložitve vloge stroški zdravljenja še niso bili znani. Dne 17. 3. 2015 je bila sprejeta v bolnišnico v Gradcu, dne 23. 3. 2015 operirana do 6. 5. 2015 pa je nosila mavec. Tožnica je 10. 3. 2015 sicer predložila predračun, ne pa točnih stroškov, za katere takrat še ni vedela. Do navedenega datuma zdravljenje še ni bilo končano, zato ni mogla uveljavljati povračila stroškov zdravljenja v tujini. Tožena stranka se je z višino zahtevka seznanila šele 20. 10. 2015, ko ji je bila vročena tožba, čeprav je sodišče zamudne obresti zmotno dosodilo od vložitve tožbe 12. 10. 2015 dalje. Nasprotuje tudi višjemu stroškovnemu zahtevku.

4Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in poudarja, da je bila toženka z višino stroškov zdravljenja seznanjena ob prejemu pritožbe 8. 7. 2015. Vztraja, da je do zamudnih obresti upravičena od 8. 3. 2015 in poudarja, da toženkinih navedb o seznanitvi z višino zahtevka ni mogoče upoštevati.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ki je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani zavrnilni del sodbe glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka je utemeljen z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno dodati le še naslednje.

Glede zakonskih zamudnih obresti

7Po naravi stvari so zamudne obresti plačilo za uporabo tujega denarja in objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pogojene so z nastankom dolžnikove zamude v izpolnitvi obveznosti. Za terjatve civilnega prava zamudo ureja Obligacijski zakonik² (OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ-a).

8Denarne dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ostalih področij socialne varnosti so javnopravne narave. Uveljavljajo se po postopkih in na način, določen z zakonom. Abstraktne zakonske pravice se konkretizirajo z izdajo posamičnega upravnega akta, pravice pa se priznavajo in dajatve odmerjajo z upravnimi odločbami. To velja tudi za pravico do zdravljenja v tujini, ki ima za posledico plačilo storitev. Zamudne obresti so delno urejene le na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja³, vsa ostala področja sistema socialne varnosti pa so glede tega popolnoma podnormirana⁴.

9Iz predhodno navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zakonske zamudne obresti pravilno presojalo ob uporabi relevantnih določb OZ-a in jih zakonito dosodilo od datuma vložitve tožbe dalje. Ni nikakršnega dvoma, da pri pravici do zdravljenja v tujini, glede katere sta z ne izpodbijanim delom sodbe odpravljena zavrnilna posamična upravna akta, rok za izpolnitev obveznosti iz naslova povračila stroškov ni določen. Za začetek teka zamudnih obresti je zato potrebno upoštevati datum zahteve za izpolnitev, t.j. datum vložene tožbe 12. 10. 2015, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka je lahko prišla v zamudo z izpolnitvijo dosojene denarne obveznosti šele z začetkom postopka, katerega namen je bil doseči izpolnitev denarne terjatve, ne pa že z vložitvijo zahteve za priznanje pravice do zdravljenja v tujini, kot neutemeljeno meni pritožnica.

Tudi sicer je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo⁵, da pomeni zapadlost upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in ne zamude same. Za priznanje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice od 8. 3. 2015 dalje, ko je šlo za plačilo avansa, oz. delno od 21. 5. 2015, ko je šlo za datum zadnjega računa, ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 378. člena v zvezi z 299. členom OZ.

10Ker so z ugoditvenim delom II. točke izreka sodbe zakonite zamudne obresti od pravnomočno dosojene glavnice zakonito priznane od dneva vložitve tožbe 12. 10. 2015 dalje, z zavrnilno III. točko izreka pa v presežku utemeljeno zavrnjene, je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP v tem obsegu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškovne odločbe

11Povsem neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper stroškovni izrek sodbe. Nobenega dvoma ni, da gre v obravnavani zadevi za spor o pravici do zdravljenja v tujini. Prav zato ga sodišče prve stopnje tudi v skladu z sodno prakso pritožbenega sodišča⁶, utemeljeno ni štelo za ocenljivo zadevo.

V okoliščinah konkretnega primera je v skladu z Odvetniško tarifo⁷ (OT) od 500 priglašenih točk za tožbo lahko po Tar. št. 15. tč. 1 b. zakonito priznalo le 300 točk in za 13 pripravljalnih vlog od priglašenih 375 točk največ 225 točk. Posledično je od 500 priglašenih točk za prvi narok glavne obravnave pravilno priznalo 300 točk in od 250 priglašenih točk za drugi narok 150 točk. Utemeljeno ni priznalo priglašenih točk za kratke dopise, saj je pravilno ocenilo, da ne predstavljajo izdatka, ki bi ga po 155. členu ZPP bilo mogoče šteti za potreben strošek.

12V okoliščinah konkretnega primera se ni mogoče uspešno sklicevati na sklep Psp 636/2015. Ne gre za identično zadevo, saj v njej ni šlo za spor o pravici temveč za spor o povračilu stroškov zdravljenja v tujini. Enako velja za sodbo Psp 397/2015 ali sklep VIII Ips 111/2018 z dne 19. 6. 2018. V slednjem primeru je Vrhovno sodišče RS celo izrecno poudarilo, da gre za premoženjski socialni spor izključno zato, ker je bilo o pravici do povračila stroškov zdravljenja v tujini že pravnomočno odločeno z negativno upravno odločbo in revizijo zavrglo, ker ni dosegala praga 40.000,00 EUR. Iz navedenih razlogov je morala pritožba tudi v tej smeri ostati brezuspešna. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi stroškovni izrek prvostopenjske sodbe.

13Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Ko je v 197. členu ZPIZ-2 eksplicitno določeno, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznani pravici izvršljiva.
⁴ Npr. zadeva Psp 536/2016.
⁵ Npr. v zadevi Psp 397/2015 z dne 7. 1. 2016.
⁶ Sodne odločbe opr. št. Psp 548/2016 z dne 16. 6. 2017; Psp 479/2017 z dne 25. 1. 2018 itd.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015.