VSL Sodba II Cp 625/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 433,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Tožnik v tem postopku od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja Okrožnega sodišča v Novem mestu, ko je v postopku zavarovanja zaradi nepravilne vročitve sklepa o začasni odredbi prišlo do odtujitve premoženja, na katerega je bilo zavarovanje predlagano. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da je toženki dolžan povrniti 1.097,93 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izvršba na avtomobil, ki je bil predlagan v zavarovanje, ne bi bila mogoča, ker je bila lastnica tega avtomobila F. H. Omenjena je bila zgolj slamnati kupec. Do razveljavitve začasne odredbe je prišlo izključno zato, ker je bilo vozilo prepisano na tretjo osebo - S. T., ter bi bila odločitev višjega sodišča sicer drugačna. Če bi bila začasna odredba pravilno vročena dolžnikoma preko izvršitelja ob rubežu, bi bil ta zagotovo uspešen. Sodišče bi moralo ugovor dolžnika in račun, ki glasi na ime F. H., vročiti v izjasnitev tožniku, ki bi navedel nadaljnje razloge in protidokaze ter izkazal verjetnost obstoja nedenarnih zahtevkov. S svojimi navedbami v tožbi, da je vozilo s tožnikovim denarjem kupil dolžnik in ga le formalno dal registrirati na ime tašče ter s predlogu priloženo izjavo, je tožnik izkazal za verjetno tudi utemeljenost nedenarnega zahtevka na ugotovitev, da je lastnik vozila dolžnik in da je pravni posel med njim in F. H. brez pravnega učinka. Ta ugotovitveni zahtevek je bil utemeljen do prepisa avtomobila na S. T., kasneje pa zanj tožnik ni imel več pravnega interesa. Prav tako ni imel pravnega interesa, da bi po prejemu sklepa o zavrnitvi ugovora podajal nove navedbe ali dokaze zoper trditve v ugovoru, da je bila lastnica avtomobila F. H. Zavrnilna sodba glede ugotovitvenega zahtevka o dolžnikovem lastništvu avtomobila sodišča ne veže, saj je bila izdana v pravdi med tožnikom in tožencema B. B. in F. H. Da slednja ni bila lastnica avtomobila, dokazujejo tudi ugotovitve kazenskega sodišča v obrazložitvi pravnomočne sodbe II K 33701/2011 z 2. 3. 2016, obtožba ODT v Novem mestu Kt 8679/15 in pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 18518/2015 zoper S. T. zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe. Okoliščina, da je bil osebni avto formalno registriran na F. H. in da se je tudi račun formalno glasil na njeno ime, ne more pretrgati vzročne zveze med škodnim ravnanjem in tožniku nastalo škodo. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnik privolil v nastanek škode. Prenos lastništva na S. T. ni bil opravljen 15. 5. 2011. Tožnikova izpovedba, da naj bi bila ta pogodba dejansko sklenjena tega dne, je posledica čustvene obremenjenosti s postopkom in zmedenosti ob zasliševanju in zvočnem snemanju. Pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 18518/2015 je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Ugotovitve, da je S. T. s F. H. po dogovoru med F. zetom B. B. sklenila le navidezno kupoprodajno pogodbo za ta avtomobil, da bi onemogočila zavarovanje na podlagi začasne odredbe, in da je po krivem izpovedala, da naj bi od F. H. 15. 5. 2011 kupila ta avtomobil, vežejo tudi civilno sodišče. Ključev vozila ali vozila samega S. T. ni prevzela v posest. V primeru pravilne vročitve sklepa o začasni odredbi do preregistracije ne bi prišlo. Razveljavitev začasne odredbe s sklepom višjega sodišča 24. 11. 2011 ne pretrga vzročne zveze, saj do takšne odločitve v primeru uspešnega rubeža zagotovo ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, tožniku pa je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS.

3Na pritožbo tožnika je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožnikov odškodninski zahtevek zoper državo zaradi protipravnega dela Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem sodnika in tožniku nastalo škodo prekinjena. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

6Tožnik je skupaj s tožbo v pravdni zadevi P 95/2011 Okrožnega sodišča v Novem mestu za zavarovanje svoje denarne terjatve do prvega toženca B. B. in nedenarne terjatve do slednjega in druge toženke F. H. predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve osebnega vozila ..., z zaznambo vpisa te prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo 20. 4. 2011, tožencema pa jo je napačno vročilo skupaj s tožbo in ne po postavljenem izvršitelju ob opravi prvega izvršilnega dejanja. To je tožencema omogočilo, da sta premoženje, na katerem je bilo zavarovanje dovoljeno, skrila in odtujila pred uspešno izvršitvijo sklepa.

7Vendar s tem postopek zavarovanja še ni bil končan. Zoper izdano začasno odredbo sta toženca neuspešno ugovarjala, uspela pa sta s pritožbo, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 3574/2011 s 24. 11. 2011 izdano začasno odredbo razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zapisalo je, da obstoj nedenarne terjatve tožnika, ki se je glasila na ničnost pravnega posla, sklenjenega med obema tožencema, ugotovitev lastništva avtomobila na prvega toženca B. B. ter vpis njegovega lastništva v evidenco registriranih motornih vozil pri UE, ni izkazan s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Na podlagi predloženih listin je zaključilo, da je vozilo kupila druga toženka F. H., ki je postala njegova lastnica, medtem ko je bil prvi toženec zgolj njegov uporabnik. Tak razplet postopka zavarovanja pomeni, da bi tudi v primeru uspešnega rubeža vozila slednje bilo vrnjeno tožencema, ki bi v nadaljevanju z njim svobodno razpolagala in ga tudi odtujila, kot sta to storila takoj po prejemu sklepa o izdaji začasne odredbe.

8Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila razveljavitev začasne odredbe izključno posledica dejstva, da je bilo vozilo prepisano na tretjo osebo S. T. Iz predloženih listin v postopku zavarovanja izhaja, da sodišče o prenosu lastništva na tretjega ni bilo obveščeno in to ni bila okoliščina, ki bi vplivala na sodno odločitev. Sodišče je tehtalo, ali je tožnik z verjetnostno izkazal, da je resnični lastnik vozila njegov posojilojemalec B. B., ter ugotovilo, da tega ni izkazal.

9Pritožbene domneve, da bi sodišče odločalo drugače ob uspešni realizaciji izdane začasne odredbe, v postopku niso bile potrjene. Tožnik je imel možnost odgovora na pritožbo tožencev v postopku zavarovanja, pa tega ni izkoristil, zato se ne more sklicevati, da bi njegov odgovor nedvomno vplival na odločitev. Pritožba tudi povsem pavšalno zatrjuje, da bi tožnik v postopku zavarovanja, če bi bil ta v prvi fazi uspešen, navedel nadaljnje razloge in protidokaze ter utemeljil in dokazal izkaz verjetnosti obstoja nedenarnih terjatev, saj ne konkretizira, kateri bi ti dokazi bili in kako bi vplivali na odločitev pritožbenega sodišča. Izjava z dne 9. 3. 2011, ki naj bi po oceni tožnika pritrjevala njegovemu stališču, da je dejanski lastnik vozila dolžnik ter da je to le formalno registrirano na ime njegove tašče, je bila v zadevi P 95/2011 Okrožnega sodišča v Novem mestu priložena že k tožbi in jo je pri svojem odločanju vpogledalo tudi višje sodišče, a ji ni pripisalo takšnega pomena, kot ga izpostavlja tožnik. Izrecno je celo navedlo, da iz izjave ne izhaja nič drugega, kot prvotni namen prvega toženca, da bo kupil avto, ki pa se očitno ni uresničil, saj je avto kupila druga toženka.

10Ker je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je razveljavilo izdano začasno odredbo in predlog zavrnilo, pretrgala vzročno zvezo med sicer napačnim ravnanjem Okrožnega sodišča v Novem mestu glede vročitve sklepa o začasni odredbi, niti ni bistveno, da toženec kasneje ni uspel z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom glede B.jeve lastninske pravice na spornem avtomobilu. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na obrazložitev v pravnomočnih kazenskih zadevah Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 33701/2011 z 2. 3. 2016 zoper B. B. in II K 18518/2015 z 18. 9. 2015 zoper S. T., saj sta bili ti sodbi izdani po odločitvi sodišča druge stopnje o razveljavitvi začasne odredbe in torej na prekinitev vzročne zveze ne bi mogli vplivati.

11Sodišče prve stopnje je kot dodaten argument k svoji odločitvi navedlo, da je bila prodajna pogodba za sporno vozilo med F. H. in S. T. sklenjena že 15. 5. 2011, kot je datirana, v tem času pa sodišče tožencema v zadevi P 95/2011 Okrožnega sodišča v Novem mestu sklepa o izdaji začasne odredbe še ni vročilo. Tudi če drži pritožbena navedba, da je bila sklenjena prodajna pogodba med T. in H. zgolj fiktivna, kot izhaja sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 18518/2015 z 18. 9. 2015, s katero je bila T. obsojena za kaznivo dejanje krive izpovedbe, ta okoliščina v konkretnem primeru ni vplivala na pretrganje vzročne zveze. Odločilno dejstvo pri razlogih pritožbenega sodišča o razveljavitvi izdane začasne odredbe in zavrnitvi predloga namreč ni bilo prenos lastništva na T., temveč, da je bila lastnica vozila F. H. in ne B. B. kot posojilojemalec tožnika. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z domnevo pritožnika, da bi B. vozilo ob vrnitvi v posest kljub pravdnemu postopku, v katerem je tožnik od njega terjal poplačilo, zadržal.

12Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo glede na določila Odvetniške tarife, in sicer v višini 925 točk za odgovor na pritožbo, povečano za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 433,06 EUR.