UPRS Sodba IV U 182/2016-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. 356-02-1706/2005-31 z dne 19. 2. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da se zadeva nanaša na odstranitev nedovoljeno zgrajenega prizidka k mizarski delavnici in nedovoljene gradnje silosa za žagovino, vse na zemljišču parc. št. 405/2-..., ID ..., in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, dne 25. 2. 2015 pa je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe, ki je postal izvršljiv dne 31. 12. 2015. S sklepom o dovolitvi izvršbe je bil inšpekcijskemu zavezancu (v predmetni zadevi tožeči stranki) za izpolnitev obveznosti iz odločbe, št. 356-02-1706/2005-31 z dne 19. 2. 2014, določen naknadni rok, za primer neizpolnitve pa navedeno, da bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec inšpektorata, na stroške zavezanca. Glede vsebine odločitve se toženka sklicuje na prvi odstavek 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja, da zavezanec ni niti izkazal opravljanja dejavnosti v nedovoljeno zgrajenih objektih, niti navedel okoliščin, s katerimi bi izkazoval, da mu bo z izvršitvijo inšpekcijske odločbe povzročena hujša gospodarska škoda in trajna nelikvidnost ali izguba edinega vira dohodka, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po navedeni zakonski določbi. Tekom postopka je bilo ugotovljeno tudi, da iz evidenc AJPES-a izhaja, da je subjekt Mizarstvo in zaključna dela v gradbeništvu, A.A. s.p. - v stečaju, izbrisan, kar pomeni, da se v objektu ne opravlja gospodarska dejavnost.

2Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi tožniku pojasnjuje, da mora v predlogu za odlog izvršbe zavezanec hkrati izkazati dvoje dejstev, in sicer da se v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in da bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda ali bi izvršitev inšpekcijskega ukrepa pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja prihodkov in sredstev za preživljanje. Toženka v nadaljevanju ugotavlja, da tožnik škode v smislu določila 156.a člena ZGO-1 ni zatrjeval, niti je ni izkazal s predloženimi dokazi. Poleg tega iz evidence AJPES izhaja, da tožnik gospodarske dejavnosti že od leta 2008 več ne opravlja.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi izvršitev inšpekcijskega ukrepa zanj pomenila nastanek težko popravljive oziroma nepopravljive škode, saj si prizadeva, da bi ponovno zagnal proizvodnjo oziroma poslovne prostore vsaj oddal v najem osebi, ki bi v njih nato opravljala poslovno dejavnost. Priznava, da dejavnosti formalno nima prijavljene, kljub temu pa v poslovnih prostorih, katerih odstranitev se zahteva, pridobiva prihodke za svoje življenje, ki predstavljajo edini vir pridobivanja sredstev za preživljanje. V primeru odstranitve bi bilo tako ogroženo njegovo preživljanje. Meni, da je rušitev objektov, v katere je vlagal vsa svoja sredstva in ki predstavljajo precejšnjo materialno vrednost, pri tem pa ne ogrožajo zdravja ljudi in okolice, nesorazmeren ukrep. V najkrajšem možnem času bo začel s pridobivanjem ustrezne dokumentacije za legalizacijo objektov, kar mu doslej še ni uspelo, ker ne razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi. Prav tako nima niti sredstev za izvršitev naložene odstranitve objektov, ki je povezana z velikimi stroški. Dodaja še, da bi z izvršitvijo odločbe tudi samemu upravnemu organu nastali veliki stroški, ki jih od tožnika, glede na materialno stanje, v katerem se nahaja, ne bo dobil povrnjenih. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, izvede zaslišanje tožnika in njegove žene ter odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

4Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Izpodbijan sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonskimi določili, na katere se sklicuje. Sodišče se v bistvenem strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita prvo in drugostopenjski organ in se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje ter jih ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7V času odločanja prvo in drugostopenjskega organa veljavni ZGO-1 v 156.a členu določa primere, v katerih gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe. Tožnik se sklicuje na drugo alinejo prvega odstavka, po kateri se izvršba odloži, če se v objektu vse od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda, ali bi izvršitev inšpekcijskega postopka pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje.

8Ker je po prvi alineji drugega odstavka 156.a člena ZGO-1 mogoče izvršbo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka istega člena odložiti za največ pet let, stranka s tem pridobi pravico, da v obravnavanem objektu do pet let opravlja gospodarsko dejavnost, kot bi jo opravljalo sicer v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica torej tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe. Sodišče jo zato obravnava kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa šteje za upravni akt, ki je lahko predmet upravnega spora.

9Glede na prej citirano vsebino druge alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 bi tožnik lahko dosegel odlog izvršbe, če bi v upravnem postopku navedel in izkazal okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se v obravnavanem objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost ter da mu zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa grozi hujša gospodarska škoda, ali pa bi ta izvršitev pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev. Pri tem zakon opredeljuje tudi vsebino pojma hujše gospodarske škode, in sicer kot povzročitev trajne nelikvidnosti ali izgubo edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje.

10Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik prenehal z opravljanjem dejavnosti že leta 2008, ni sporno. Iz navedenega izhaja, da tožnik ni zadostil pogoju za odlog izvršbe iz prvega dela druge alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, ki odlog izrecno pogojuje z neprekinjenim opravljanjem dejavnosti v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka. Navedenega pa ne spremenijo niti tožnikove trditve, da se trudi proizvodnjo ponovno zagnati in da v predmetnih objektih neformalno še naprej opravlja dejavnost, ki mu pomeni edini vir pridobivanja dohodkov za preživljanje, saj nelegalno opravljanje dejavnosti ne more biti zakonsko varovana kategorija.

11Sodišče se tako strinja s toženko, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal nevarnosti nastanka gospodarske škode v smislu 156.a člena ZGO-1, saj mu upoštevajoč dejstvo, da opravljanja dejavnosti sploh nima registriranega, gospodarska škoda, ki je tudi sicer ni konkretiziral, temveč le pavšalno zatrdil, ne more nastati. Glede na vse navedeno, so tudi tožnikove navedbe o nesorazmernosti inšpekcijskega ukrepa, za ta postopek brezpredmetne.

12Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.