VSRS Sodba III Ips 15/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 2.546,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 11. 4. 2014, s katerim je nadzorni svet družbe tožnika odpoklical s funkcije predsednika uprave tožene stranke ter odločil, da mu preneha pogodba o zaposlitvi in tudi delovno razmerje v družbi. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 7.697,37 EUR. V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo odločitev o ugotovitvi ničnosti tistega dela sklepa nadzornega sveta tožene stranke, ki zadeva prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja ter zadevo v tem delu odstopilo v reševanje pristojnemu Delovnemu sodišču v Kopru. V preostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta z dne 11. 4. 2014 o odpoklicu tožeče stranke s funkcije predsednika uprave tožene stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, vključno s stroški revizijskega postopka. Podrejeno tožena stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka tožene stranke.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

– Tožnik je funkcijo predsednika uprave za dobo petih let nastopil z dnem 7. 9. 2013. Okoliščine, ki jih tožena stranka očita tožniku, segajo v čas, ko je v upravo prišel četrti član, A. A. (1. 2. 2014). Dva meseca po nastopu funkcije je A. A. pisno seznanil nadzorni svet o okoliščinah nedelovanja uprave, kar je bil povod za odpoklic predsednika uprave.

- Nadzorni svet tožene stranke je tožnika odpoklical na seji dne 11. 4. 2014. Za sprejem sklepa so glasovali štirje člani nadzornega sveta, štirje člani so glasovali proti, en član pa se je glasovanja vzdržal. Predsednica nadzornega sveta je glasovala za sprejem sklepa, zato je bil sklep sprejet z zakonsko predpisano navadno večino glasov.

- V izreku izpodbijanega sklepa nadzornega sveta je ta izrazil voljo, da mandat tožeče stranke konča „iz razlogov na strani predsednika uprave“. V obrazložitvi sklepa so navedene naslednje okoliščine, ki naj bi utemeljevale odpoklic s funkcije: (1) način vodenja sej uprave (trajale naj bi po več dni skupaj, bile naj bi nekonstruktivne, vodene avtokratsko), (2) redna izraba in zloraba pravice do preglasovanja in v zvezi s tem nastali notranji konflikti med člani uprave, (3) vsiljevanje odločitev predsednika uprave za področje, ki sodi v sklop odgovornosti drugega člana uprave in (4) izguba zaupanja nadzornega sveta v tožnikovo sposobnost voditi poslovanje tožene stranke in voditi upravo.

- Na dnevni red seje uprave so se uvrstile le tiste, pozneje (nepravočasno) predlagane točke, za katere so se člani uprave pred sejo (praviloma soglasno) dogovorili. Na sejah se niso sprejemale odločitve, na sprejemanje katerih se člani uprave niso mogli pripraviti. V obdobju dveh mesecev so bile opravljene štiri korespondenčne seje, na katerih je uprava sprejela deset odločitev, te pa so bile potem potrjene na rednih sejah. Na eni od korespondenčnih sej je uprava sprejela Sporazum o ureditvi razmerij z B. B., a se je o tem razpravljalo že na seji, ki je bila pred konkretno korespondenčno sejo. Od sedmih sej uprave v obdobju dveh mesecev so štiri trajale dva dneva z vmesnimi prekinitvami (npr. seja z dne 25. 3. 2014 je trajala od 9.05 do 17.15 in se je nadaljevala naslednji dan, od 10.00 do 12.40). Na teh sejah se je odločalo o zelo pomembnih zadevah. Seje so bile prekinjene, da so si člani uprave lahko nabrali novih moči, pa tudi zaradi telefonskih razgovorov tožnika. Delavski direktor C. C. se je na sejah uprave neprimerno obnašal, saj je kričal na preostala člana uprave, tj. A. A. J. in D. D., tožnik pa ga je skušal umiriti.

- Uprava je približno 98 % odločitev sprejela soglasno. V dveh spornih primerih, v katerih je bila odločitev sprejeta zaradi preferenčnega glasu predsednika uprave, je šlo za izvedbo že potrjene (predhodno soglasno sprejete) reorganizacije, s katero sta soglašala tudi preglasovana člana uprave, ki sta potem nasprotovala (1) sklenitvi Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja B. B. in (2) imenovanju E. E.. za vodjo področja upravljanja in razvoja poslovnih procesov.

8V revizijskem postopku je sporno, ali so bile podane dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale odpoklic tožnika iz razloga nesposobnosti po drugi alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Natančneje, sporno je še, ali je tožnikov način vodenja sej uprave – trajale naj bi po več dni skupaj, bile naj bi nekonstruktivne in vodene avtokratsko – upravičeval njegov odpoklic s funkcije predsednika uprave.

9Z revizijo tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči prve in druge stopnje naj ne bi pravilno ovrednotili ugotovljenih nesoglasij in razhajanj znotraj uprave. Ugotovljene okoliščine naj bi po navedbah tožene stranke onemogočale skupno delo uprave, predstavljale naj bi tveganje za vodenje poslov družbe in s tem ogrožale delovanje družbe. Pri tem naj ne bi bilo potrebno, da bi imele ugotovljene okoliščine že izkazan in konkretiziran negativen vpliv na vodenje poslov in družbo, temveč je dovolj verjetnost ali vsaj možnost nastanka take posledice.

10Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da ugotovljena nesoglasja v družbi niso bila izražena v takšni meri, da bi ogrozila vodenje poslov uprave. Pri tem sta dodali, da izkazana nesoglasja v upravi niso vplivala na zunanja razmerja do poslovnih partnerjev, pa tudi poslovni rezultati družbe so bili dobri. Predvsem iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da bi morala tožena stranka za utemeljenost odpoklica predsednika uprave zatrjevati konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da je poslovanje družbe zaradi nesoglasij v upravi v bodoče ogroženo. Vrhovno sodišče soglaša z revizijskim očitkom, da je nadzorni svet upravičen reagirati na stanje nesoglasij, sporov in medsebojnega nezaupanja v upravi, preden bi prišlo do zastojev pri sprejemanju poslovnih odločitev in preden bi lahko bila družbi zaradi tega povzročena škoda, vendar ta ugotovitev ne spremeni pravilnosti končnih odločitev sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi.

11Nesoglasja in medsebojna nezaupanja med člani uprave niti niso navedena kot razlog za odpoklic v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nadzornega sveta, zato v konkretnem primeru niso relevantna za presojanje o utemeljenosti odpoklica tožnika. Nesoglasja med člani uprave naj bi bila po zatrjevanju revidenta le posledica domnevno neustrezno vodenih sej uprave, rednega izrabljanja pravice do preglasovanja in vsiljevanja odločitev predsednika uprave za področje, ki sodi v sklop odgovornosti drugega člana uprave.

12V konkretnem primeru ni ugotovljeno, da bi izkazana nesoglasja in medsebojno nezaupanje med člani uprave povzročala težave v poslovanju družbe in morebiti celo blokado odločanja. V zvezi z občasnimi nesoglasji med člani uprave tožene stranke je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da so se nanašala na ureditev razmerij znotraj tožene stranke, tj. na kadrovske in organizacijske zadeve in optimizacijske procese. Priča A. A. je poudarila, da so bili vsi člani uprave odgovorni in so kljub temu, da se v določenih pogledih niso strinjali, delovali v dobro družbe ter zasledovali pozitivno delovanje družbe kot celote. Prav zato je nadzorni svet lahko utemeljeno pričakoval, da bodo člani uprave (navsezadnje pod pretnjo odškodninske odgovornosti) tudi v prihodnje nekako našli skupni jezik in ravnali v dobro družbe. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila velika večina odločitev uprave vendarle sprejeta soglasno, prav tako pri sprejemanju odločitev ni prihajalo do izrabe instituta preglasovanja predsednika uprave. Pritožbeno sodišče na podlagi zapisnikov sej uprave ni moglo zaključiti, da bi bilo delo uprave kakorkoli blokirano. Tudi izjave D. D. in A. A., da pod danimi pogoji uprava ne more delovati, nimajo podlage v dejanskem poteku sej uprave, kot izhaja iz zapisnikov. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključkom in pravni oceni dejanskih okoliščin sodišč prve in druge stopnje, da so se v danih okoliščinah kot neresnični izkazali vsi razlogi za odpoklic: predsednik ni izrabljal pravice do preglasovanja, ni vsiljeval odločitev za področje, ki sodi v sklop odgovornosti drugega člana uprave, in ni neustrezno vodil sej uprave. Glede zadnjega očitka revizijsko sodišče pojasnjuje, da se je v dokaznem postopku izkazalo, da ni prihajalo do nepravočasnega uvrščanja točk na dnevni red seje, da se odločitve niso sprejemale, ne da bi se člani uprave imeli možnost pripraviti na odločanje, da korespondenčno odločanje ni bilo prepogosto in da (tudi pomembnejše) seje uprave niso trajale več dni skupaj (temveč največ dva, nikakor ne cela dneva). Vrhovno sodišče zato soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da ugotovljena dejstva ne utemeljujejo odpoklica predsednika uprave zaradi njegove nesposobnosti za vodenje poslov družbe.

13Iz prejšnjega odstavka izhaja tudi neutemeljenost revizijskega očitka, da naj se sodišči prve in druge stopnje ne bi opredelili do (domnevno) odločilnega dejstva, tj. do pomanjkanja medsebojnega zaupanja med člani uprave, zaradi česar naj bi dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi te pomanjkljivosti naj sodbi prve in druge stopnje ne bi imeli razlogov o odločilnem dejstvu, sodišči pa naj bi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je sicer do obstoja in vpliva nesoglasij na vodenje družbe opredelilo v 38. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa v 17. točki obrazložitve sodbe.

14Tožena stranka pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelila do razlogov sodišča o poskusu umirjanja delavskega direktorja, ki je na sejah kričal na preostala dva člana uprave. Zaradi tega pritožbeno sodišče naj ne bi presodilo navedb o tem, da tožnik glede umiritve razmer znotraj uprave ter zagotavljanja kolegialnosti, enotnosti in zaupanja ni bil uspešen, kar naj bi utemeljevalo njegov odpoklic iz razloga nesposobnosti. Ta dejstva naj bi bila odločilnega pomena, zato tožena stranka pritožbenemu sodišču očita kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta glede kričanja delavskega direktorja na sejah uprave ugotovili, da ga je skušal predsednik uprave umiriti. Četudi sta ocenili, da pri tem ni bil uspešen, sodišči tega upravičeno nista smatrali kot zadosten razlog za utemeljenost njegovega odpoklica iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče soglaša z revizijskim očitkom, da bi lahko tudi neuspešno umirjanje napetosti na sejah zaradi kričanja člana uprave na druge člane kazalo na pomanjkanje avtoritete predsednika uprave pri vodenju sej in s tem na njegovo nesposobnost za vodenje poslov. A iz obrazložitve sklepa nadzornega sveta izhaja, da se mu je v zvezi z načinom vodenja sej uprave očitalo prav nasprotno, tj. avtokratsko vodenje sej. S takšnimi nasprotujočimi si razlogi za odpoklic tožena stranka ne more uspeti. Okoliščina neuspešnosti pri umirjanju razmer na sejah uprave navsezadnje ni navedena kot razlog za odpoklic v obrazložitvi sklepa nadzornega sveta, zato ni relevantna za presojo v konkretni zadevi.

15Tožena stranka v reviziji nasprotuje odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede ugotovljene ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu predsednika uprave, saj naj ničnostna sankcija v konkretnem primeru ne bi bila primerna in utemeljena. Zaradi tega naj bi bil podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ima tožnik pravico uveljavljati neveljavnost spornega sklepa nadzornega sveta na podlagi analogne uporabe določb Obligacijskega zakonika (14. člen OZ), ki urejajo sankcije za neveljavnost pravnih poslov¹ (v tem primeru 86. člen OZ). Revizijsko sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik izkazal pravni interes za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta in da ni bil podan noben od razlogov za odpoklic, ki so navedeni v obrazložitvi sklepa nadzornega sveta. Iz tega izhaja prav to, kar tudi po navedbah tožene stranke utemeljuje ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta – da je razlog za odpoklic predsednika uprave v konkretnem primeru neresničen (ni podan), zaradi česar je ničnostna sankcija primerna in zakonita sankcija, obravnavani revizijski očitek pa se s tem izkaže kot neutemeljen. Z nobeno milejšo sankcijo ne bi mogli doseči namena, ki se zasleduje z določbo drugega odstavka 268. člena ZGD-1.

16Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških

17V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je tožeči stranki dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Sodni postopek na prvi stopnji se je začel 16. 4. 2014, kar je pred uveljavitvijo Odvetniške tarife iz leta 2014 in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato se odvetniški stroški skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife iz leta 2014 v tem postopku določajo po ZOdvT. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena ZOdvT so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Ob upoštevanju stroškovnika tožeče stranke ji je Vrhovno sodišče priznalo 2.546,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300).

¹ Tako tudi VSRS Sodba III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017 in VSRS Sodba in sklep III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011.