VSM sodba I Cp 11/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna nemudoma odstraniti iz njenega spletnega mesta temo z naslovom „....“, ki se nahaja na spletnem naslovu http://www.... ter vse komentarje, ki so zapisani na istem spletnem mestu, in da je toženka v roku 15 dni dolžna tožnici plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2012 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 467,72 EUR v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Toženka po pooblaščencu vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožnici škoda nastala šele v trenutku, ko se je seznanila z vsebinami na spletnih straneh toženke, to je v septembru 2011. Pri tem je štelo, da med strankama ni sporno, da je tožnica za obstoj spornih izpisov izvedela šele septembra 2011, kar ne drži. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da domneva, da je tožnica v letu 2006 želela preizkusiti svoje dobro ime in prepoznavnost in je sama odprla temo, ki je predmet spora. Tožnica domneve toženke, da je ta za sporne vsebine vedela že v letu 2006, in da zanje ni izvedela šele septembra 2011, v pravdnem postopku ni z ničemer ovrgla in tudi ni predlagala prič, ki bi to njeno trditev lahko potrdili. Po mnenju toženke bi bilo potrebno ugovoru zastaranja ugoditi, saj je od nastanka domnevne škode poteklo že več kot pet let.

Vsebine zapisov, ki so za tožnico sporni, niso samostojne in zaključene trditve, temveč so iztrgane iz konteksta komentarjev, ki so jih podali različni obiskovalci na spletni strani toženke. Sodišče ocenjuje, da so tožnici nematerialno škodo povzročila naslednja besedila: „Zelo samovšečna, nesramna, strokovno niti ni podkovana, škoda cajta in denarja za njene seminarje“, „Edino, kar sem dobila od nje, je bil visok račun za telefon“, „Glede na znanje, ki ga je pokazala v mojem primeru, ne vem, kako je lahko postala preizkušen davčnik“, „Dejstvo je, da glede na svoje izkušnje z njo, nima razčiščenih niti osnovnih pojmov iz davčnega področja“, „Žalostno je, če ti ta gospa K. s svojim svetovanjem povzroči škodo v podjetju, pri tem mastno zaračuna, na koncu pa se izkaže, da nima prav, da pa bi ji to lahko povedal, jo lahko pokličeš na njen telefon 090...!!!“. Sodišče je ocenilo, da so navedeni komentarji objektivno in subjektivno žaljivi, in da bi jih toženka morala odstraniti iz svojih spletnih strani, potem, ko jo je tožnica k temu pozvala v skladu z 11. členom Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT). Toženka tega ni storila in meni, da ni ravnala protipravno, saj se ne strinja z zaključkom sodišča, da gre pri spornih zapisih za protipravne vsebine. Sporni zapisi predstavljajo izključno komentar na delo tožnice in ne posegajo v njeno osebno sfero, zapisani so izključno v kontekstu kritike storitev, ki jih je opravljala tožnica kot predavateljica in davčna svetovalka in ni šlo za žaljivo vrednostno sodbo o tožnici zasebno. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 11. člen ZEPT. Tožnica, ki ponuja svoje storitve na trgu za plačilo, bi po prepričanju toženke morala biti pripravljena tudi na negativne odzive, na neodobravanje in nezadovoljstvo nekaterih njenih strank.

Stališče sodišča, da tožnica kot predavateljica na seminarjih ni absolutno niti relativno javna oseba, ne zdrži, saj je glede na to, da ponuja svoje storitve na trgu kot predavateljica, ni mogoče enačiti s povprečnim državljanom, ki nikoli ne nastopa pred javnostjo. Status tožnice kot relativno javne osebe pa po prepričanju toženke izključuje protipravnost spornih vsebin. Sodišče prav tako glede na enormen razvoj informacijske tehnologije od leta 1960 do leta 2006, glede ocene pojmov absolutna oziroma relativno javna oseba, neustrezno citira argumente nemškega avtorja v članku iz Juristische Zeitung iz leta 1960.

Ne glede na to, da sodišče ni izrecno ugotovilo, kateri konkretni zapisi pomenijo žalitev oziroma poseg v osebnostne pravice tožnice, je sodišče toženko obsodilo na odstranitev celotne teme „...“ iz njenega spletnega mesta, čeprav večina besedila niti ni bila za tožnico sporna, niti sodišče ni ugotovilo protipravnosti vseh komentarjev v temi „...“. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj mora toženka odstraniti tudi vsebine, za katere ni bilo ugotovljeno, da so protipravne. Toženka tudi meni, da je zahtevek za odstranitev celotne teme „...“ z vsemi komentarji v nasprotju s 134. členom OZ, saj toženki nalaga odstranitev vsebin, za katere ni bila ugotovljena protipravnost.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnici zaradi spornih besedil nastala pravno priznana nepremoženjska škoda, pri tem pa je upoštevalo le trditve tožnice, brez izpovedb prič in listinskih dokazov, zaradi česar je po prepričanju toženke dejansko stanje ugotovilo zmotno. Za nematerialno škodo ji je prisodilo odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, čeprav po prepričanju toženke, tudi, če je tožnica zaradi seznanitve z zapisi na spletni strani toženke doživela kakšne duševne bolečine, te zagotovo niso bile takšne intenzivnosti in takšnega obsega, da bi zaradi njih bila upravičena do denarne odškodnine za nematerialno škodo.

Toženka zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno ugotovilo ter na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj mora toženka odstraniti tudi vsebine, za katere ni bilo ugotovljeno, da so protipravne. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje izkazujejo zaključek, da predstavljajo komentarji na spletnem mestu toženke na temo z naslovom „...“ celoto in jih je zato potrebno odstraniti iz spletnega mesta v celoti. Zato razlogi, ki jih izpodbijana sodba vsebuje pod točko 19 obrazložitve, po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo.

Odločitev prvostopnega sodišča navedena pod točko I. izreka, da se sporna tema umakne v celoti, je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno povsem pravilna in ni v nasprotju s 134. členom OZ, kot zatrjuje pritožba. Tema namreč predstavlja celoto, izvira pa iz leta 2006 ter je zaprta, saj je onemogočeno dodajanje novih komentarjev (željeno pojasnilo tožnice), zato je potrebno temo odstraniti v celoti.

7Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo ugovor absolutnega zastaranja toženke. Toženka meni, da je odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastarala v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ, ker se sporne vsebine na spletu nahajajo že od novembra 2006 dalje in je tožnica za to vedela, saj je sporno vsebino po domnevi toženke sama odprla, z ničemer pa ni dokazala, da se je z zapisi seznanila šele septembra 2011. Slednje je med pravdnima strankama sporno in ne drži, kot navaja sodišče, da ni sporno.

Res je, da prvostopno sodišče pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe (po oceni pritožbenega sodišča zgolj po pomoti) navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica za obstoj zapisov izvedela šele septembra 2011, vendar iz nadaljnjih razlogov sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje tej trditvi toženke ni sledilo (sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke, saj je le-ta neopravičeno izostal z naroka za glavno obravnavo), ker življenjsko izkustvo ne narekuje, da bi nekdo počakal pet let z zahtevo za odstranitev zanj žaljivih vsebin, če bi vedel zanje, tožnica pa je prepričljivo izpovedala, da so jo na zapise opozorili šele leta 2011 (septembra 2011, ko je tožnica tudi od toženke zahtevala odstranitev spornih vsebin).

Absolutno zastaranje odškodninske terjatve teče od tedaj, ko je škoda nastala. V skladu z večinskim stališčem sodne prakse nepremoženjska škoda nastane, ko je tožniku znana. Prvostopno sodišče je tako pravilno zaključilo, da je škoda tožnici nastala, ko se je tožnica seznanila s spornimi vsebinami na spletni strani (september 2011), zaradi česar do vložitve tožbe dne 7. 2. 2012 ni nastopilo absolutno zastaranje odškodninske terjatve.

8Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje zaradi komentarjev objavljenih na spletni strani toženke z naslovom „...“, ki jih prvostopno sodišče povzema v točki 7 obrazložitve prvostopne sodbe. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so citirani komentarji tako objektivno, kot subjektivno za toženko žaljivi, saj obsegajo negativno vrednostno sodbo o toženki, ji odrekajo spoštovanje ter posledično jemljejo ugled. Tožnica je namreč strokovnjak za področje davkov, med drugim višješolska predavateljica in predavateljica na seminarjih z davčnega področja. Pritožba nima prav, ko navaja, da sporni zapiski predstavljajo izključno komentar na delo tožnice, in da je ta kot relativno javna oseba dolžna trpeti tudi ostro kritiko.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, navedenimi pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica ni ne absolutno in ne relativno javna oseba, ki bi morala trpeti tudi bolj ostre odzive na svoje delo, v zvezi s tem pa je ustrezno tudi sklicevanje na delitev po nemški sodni praksi iz leta 1960, ki je po svoji vsebini uporabljiva tudi sedaj, ne glede na strahovit razvoj informacijske tehnologije. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnica kot strokovnjak na področju davkov in predavateljica na seminarjih iz tega področja, zanimiva le za zelo ozek krog strokovne javnosti, zato je nikakor ni mogoče razvrstiti med relativno javne osebe.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da spornih komentarjev tudi ni mogoče oceniti zgolj kot kritično mnenje o delu tožnice, ki ga je tožnica dolžna trpeti, saj so ti prešli v žaljivo komentiranje tožničine osebnosti (zelo samovšečna, nesramna, strokovno niti ni podkovana ...). Tudi ne gre zgolj za mnenje, saj vsebine izražajo žaljivo oceno, tako o osebnosti tožnice, kot o njenem delu. Sporni komentarji tožnici neupravičeno odrekajo spoštovanje in ji jemljejo ugled, s čemer nedopustno posegajo v njeno osebno in strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime.

9Prvostopno sodišče zato pravilno ugotavlja, da gre za protipravne vsebine. Toženka, kot ponudnik storitev informacijske družbe, bi morala v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 11. člena ZEPT takoj, ko ji je bila protipravnost znana (na poziv toženke 7. 9. 2011 in 23. 12. 2011) podatke odstraniti oziroma onemogočiti dostop do njih. Ker tega ni storila, nosi odgovornost za protipravno ravnanje komentatorjev.

10Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnici posledično nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin in ne drži pritožbeni očitek, da je v zvezi s tem ugotovljeno dejansko stanje zmotno, ker je prvostopno sodišče kot podlago za odločitev upoštevalo le trditve tožnice, brez izpovedb prič in brez listinskih dokazov. Tožnica je lahko duševne bolečine izkazala le z lastnim zaslišanjem, saj gre za njen subjektivni občutek, ki ga ostali dokazi zgolj objektivizirajo. Pri posegu v čast in dobro ime pa gre za del intimne sfere oškodovanca. Zaradi navedenega prvostopno sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno, kot zatrjuje pritožba.

11Ob pravilnem upoštevanju tako načela individualizacije, kot načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, kar vse izhaja iz točke 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, je upoštevaje trajanje in intenzivnost tožničinih duševnih bolečin sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (179. člen OZ) v višini 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR. Okoliščino, da tožnice pet let po nastanku teme ni moglo naenkrat večje število ljudi začeti spraševati po njej, kar izpostavlja pritožba kot argument, da je dosojena odškodnina previsoka, je prvostopno sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri višine odškodnine, glede na tožbeni zahtevek.

12Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).