VSC Sodba Cp 450/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki V. K. stroške pritožbenega postopka 113,20 EUR v roku 15 dni.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev njegove izjave o priznanju očetovstva, ki jo je podal na Centru za socialno delo dne 30. 8. 2000 v zapisniku št. 567-242/2000-3 in da se ugotovi, da tožnik ni oče mladoletnega toženca B. M., ki ga je 13. 7. 2000 rodila druga toženka V. K. točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka 725,40 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe na račun Okrožnega sodišča v Celju (račun za sodne pologe in varščine) št. 01100-6960421564, sklic IV P 532/2017, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (točka II. izreka) in da je tožnik dolžan drugotoženi V. K. povrniti stroške pravdnega postopka 610,95 EUR, in sicer 263,92 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp 1934/2017, znesek 83,10 EUR pa na TRR pooblaščenke I. I., vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (točka III. izreka).

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajal je, da tožnik ni bil pravilno vabljen na narok 20. 6. 2018, ker je pooblastilo odvetniku M. A. prenehalo, sodišče bi moralo vabilo vročati na tožnikov naslov, tega pa ni storilo. Vabilo ni izkazano. S tem tožniku ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vselej bistvena kršitev postopka po 339. členu ZPP. Dalje je navajal, da so si razlogi sodbe v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 339. členu ZPP. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da je tožnik ob rojstvu prvega toženca bil v dvomu, ali je njegov oče. To bi kazalo, da sodišče meni, da je tožnik tožil prepozno, oziroma da je šlo za mentalno rezervacijo, ki ni upoštevna. Tedaj bi tožba bila prepozna. Vendar v isti točki sodišče dalje zapiše, da sam tožnik pa ni bil toliko, da bi si vpogledal odpustnico iz porodnišnice, iz katere izhajajo podatki, ki bi mu lahko pomagali pri razjasnitvi dvoma ali je ali ni oče otroka. Ta ugotovitev bi kazala, da sodišče meni, da je tožnik sicer v zmoti, vendar ta ni upravičena, ker gre za opustitev dolžne skrbnosti. Tudi v tem primeru bi bila tožba prepozna. Ob koncu točke 17. obrazložitve pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz v dokaz predloženih dokazov in trditev strank ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik ne bil oče prvega toženca. To bi kazalo, da sodišče meni, da tožba ni prepozna in da je v zadevi odločilo po vsebini. Na podlagi tako podanih razlogov ni mogoče razbrati, če sodišče ugotavlja, da je tožnik sumil a dopustil, da ni sumil a bi moral sumiti, ali pa ni kaj sumiti, ker je dejansko oče otroka. Tako sodbo je zelo težko preizkusiti. V izpodbijani sodbi ni zaslediti, zakaj bi naj tožnik ob rojstvu drugotožene stranke (verjetno prav: prvega toženca) sumil v očetovstvo, tega niti toženca ne zanikata. Edini razlog, da naj bi tožnik sumil, da ni oče druge tožene (verjetno prav: prvega toženca), je razlog, da se je druga toženka (verjetno prav: prvi toženec) rodila prehitro. Tako mu je vsaj zatrdila prva tožena stranka (verjetno prav: druga toženka), kakor sama navaja. V točki 17 sodišče navaja, da iz odpustnice izhaja, da je prvi toženec ob rojstvu kazal znake nezrelosti, da je bil po gestacijski starosti ob porodu ocenjen na 36 tednov, po amenoreji pa na 33 tednov. Ob rojstvu je tehtal le 2490 g in bil velik le 46 cm. Deček je bil vzrejan 7 dni v inkubatorju, ob odpustu 24. 7. 2000 pa je imel klinični status BP, telesno težo 2450 g in naročen v rizično ambulanto. Iz te listine nedvomno izhaja, da je prvi toženec nedvomno bil rojen prezgodaj. Če je sodišče na podlagi odpustnice ugotovilo, da gre za prezgodaj rojenega otroka, ne more tožniku očitati, da bi se lahko na podlagi odpustnice prepričal, da otrok ni njegov, da je torej rojen po 9 mesecih, torej preden bi bil lahko spočet med tožnikom in drugo toženko. Potrebno je vedeti, da je tožniku druga toženka zatrjevala, da je otrokov oče. To pomeni, da gre za prevaro. Če pa gre za prevaro, upravičenost zmote ni pomembna. V tem sodišče napačno uporabi materialno pravo. Potem, ko je sodišče napotilo stranke na DNK analizo, ni le prejelo 30. 3. 2018 vloge prvega toženca, da se DNK analize ne želi udeležiti, ampak je Medicinska fakulteta vse tri stranke povabila na odvzem, tega pa se je udeležil le tožnik, toženca pa ne. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je DNK analiza, čeravno nikoli edini, pa vendarle dokaz nad vsemi ostalimi pri dokazovanju očetovstva. Tudi pri opravičevanju, zakaj se testa kdo ne bi udeležil, sodišča niso prizanesljiva. Res je, da nikogar ni mogoče prisiliti, vendar se odklonitev presoja v škodo tistega, ki odkloni. Tožnik je v spis že predložil neuradno DNK analizo, tej sta toženca nasprotovala, pričakovati je bilo, da bosta toženca toliko bolj zainteresirana za uradno analizo. Sodišče je v tej presoji napačno presodilo pomen odklonitve analize in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe in razveljavitev priznanja očetovstva s stroškovno posledico.

3Druga toženka je odgovorila na pritožbo, prerekala pritožbene trditve in predlagala njeno zavrnitev. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka in jih tudi priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Podatki v spisu potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bili vabili tožniku na narok za glavno obravnavo in na zaslišanje z dne 25. 5. 2018 vročeni takratnemu tožnikovemu pooblaščencu odvetniku M. A. dne 29. 5. 2018 in da do tega dne sodišče ni bilo obveščeno o prenehanju tožnikovega pooblastila odvetniku M. A. Sodišče je bilo v prenehanju pooblastilnega razmerja obveščeno z dopisom odvetnika M. A. z dne 30. 5. 2018 z vsebino, ki jo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pod točko 11 ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. To je, da ima tožnik novega pooblaščenca, da pa je tožnik v pisarni odvetnika M. A. prevzel vabili na narok in na zaslišanje. Podatki v spisu potrjujejo tudi ugotovitev, da tožnik do začetka naroka za glavno obravnavo dne 20. 6. 2018 sodišču ni posredoval opravičila za svojo odsotnost (oziroma tudi ne kasneje).

Ker je torej tožnik imel pooblaščenca in je bilo sodišče šele 30. 5. 2018 seznanjeno o prenehanju pooblastila pooblaščencu, je vabili 25. 5. 2018 pravilno vročalo tožniku po pooblaščencu (prvi odstavek 137. člena ZPP), tožnik je vabili tudi dejansko prejel, odsotnosti z naroka za glavno obravnavo pa ni opravičil, kar vse izhaja iz podatkov v sodnem spisu. Tožnik je bil torej pravilno vabljen, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in posledično je neutemeljen očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožnik izpodbija v tem pravdnem postopku izjavo o priznanju očetovstva, to pa je mogoče izpodbiti le po določbah 94. člena in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ) ter v roku iz prvega odstavka 99. člena OZ, to je v roku enega leta, odkar je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega lega od prenehanja sile. Pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka predstavljajo določbe OZ.

Pritožbene navedbe o medsebojnem nasprotju razlogov glede pravočasnosti tožbe so neutemeljene. Iz obrazložitve v točki 16 in 17 izpodbijane sodbe jasno izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da v času vložitve tožbe 18. 8. 2017 še ni potekel subjektivni rok enega leta odkar je tožnik izvedel za okoliščine, ki so vzbudile sum, da ni oče prvega toženca in da je tožba vložena pravočasno. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana.

7Izpodbijana sodba je izdana na podlagi stanja spisa (drugi odstavek 282. člena ZPP), torej je njena podlaga celotno spisovno gradivo (pravočasno podane trditve o odločilnih dejstvih v vloženih pripravljalnih vlogah strank, zapisniki o narokih za glavno obravnavo, uradno pridobljene informacije, ki so v spisu in dokazne listine v prilogah). Za izdajo sodbe na podlagi stanje spisa zadošča nižji dokazni standard, to je dokazni standard zadostne pojasnjenosti dejanskega stanja.

8Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožnik pri Centru za socialno delo 20. 8. 2000 podpisal izjavo o priznanju očetovstva za dne 13. 7. 2000, rojenega prvega toženca in da je s podpisom le-te s tožnikovim priznanjem očetovstva soglašala tudi druga toženka.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik trdil, da je imel z drugotoženko spolne odnose v noči od 31. 12. 1999 na 1. 1. 2000, da je bil prvi toženec rojen prezgodaj, da se za opravo testa DNK analize pred vložitvijo predmetne tožbe tožnik in druga toženka nista dogovorila, da iz predloženega poročila o tem testu (priloga A4) ni razvidno, kdo ga je opravil, kje in s katerim (čigavim) genskim materialom, da je prvi toženec povsem verjetno plod spolnih odnosov tožnika in druge toženke v noči 31. 12. 1999 na 1. 1. 2000 in da druga toženka takrat še ni bila noseča.

9Ker tožnik s tožbenim zahtevkom izpodbija veljavnost izjave o priznanju očetovstva zaradi napak volje, in sicer je zatrjeval, da je bil pri podaji (podpisu) izjave o priznanju očetovstva v bistveni zmoti, ker je bil prepričan, da je oče prvega toženca, ker tega ni mogel ugotoviti niti pri povečani skrbnosti in da ga je druga toženka v zmoto spravila s prevaro, ko mu je prikazovala, da je bil prvi toženec rojen predčasno in prikrivala, da je bila že noseča tisti dan, ko je imela prvič spolne odnose s tožnikom.

DNK analiza genetskega materiala pravdnih strank je ključen dokaz za potrditev ali ovrženje očetovstva v pravdi zaradi ugotavljanja ali zaradi izpodbijanja očetovstva. V tej pravdi je torej predmet zahtevka izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva. Torej v tej pravdi DNK analiza genetskega materiala pravdnih strank ni ključen dokaz. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno presojo pomena odklonitve DNK analize in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje.

10Pravno odločilna okoliščina je, ali je bil tožnik ob podpisu izjave v zmoti zaradi prevare druge toženke, ali ga je torej druga toženka s prevaro spravila v zmoto, da je podpisal izjavo o priznanju očetovstva.

Tožnik je trdil, da ga je druga toženka spravila v zmoto s prevaro na način, da mu je prikazovala, da je bil prvi toženec rojen predčasno v 7. mesecu nosečnosti in da mu je prikrivala, da je bila na dan njunega prvega spolnega odnosa že noseča. Vendar teh trditev glede na zgoraj povzete neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, torej ni dokazal trditev o pravno odločilnih okoliščinah za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da prevara, kot napaka volje, je po 49. členu OZ podana, če ena stranka povzroči pri drugi stranki, ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe (v obravnavanem primeru k podpisu izjave o priznanju očetovstva). Torej je bistvena okoliščina naklepno ravnanje ene stranke, s katerim spravi drugo stranko v zmoto. Tožnik v svoji trditveni podlagi ni zatrjeval namena (naklepa) druge toženke. Bistven pomen izjave o priznanju očetovstva je jasen, nedvoumen, njenega pomena ni mogoče razumeti drugače, kot da s tako izjavo prizna očetovstvo v izjavi navedenega otroka tisti, ki izjavo podpiše. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo povsem neutemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je bil pri podpisu izjave v bistveni zmoti.

11Tožnik odločitve o stroških pravdnega postopka ni konkretizirano izpodbijal. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero drugo od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje kljub temu, da ni navedlo pravilne materialno pravne podlage za presojo utemeljenosti zahtevka, je pa ugotovilo materialno pravno pomembna dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, zato je pravilno presodilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, drugi toženki pa so z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali stroški, ji je tožnik dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

14Druga toženka je v odgovoru na pritožbo zaznamovala pritožbene stroške v višini 169,12 EUR. Obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 200 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), 0,92 EUR materialnih stroškov po 11. členu OT, 100 točk oziroma 45,90 EUR po tar. št. 39/1 OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vsi priglašeni stroški, razen stroška po tar. št. 39/1 OT, pravilno priglašeni in tudi potrebni, strošek po tar. št. 39/1 OT (konferenca s stranko) pa ni potreben strošek, saj je to opravilo ovrednoteno že v nagradi po tar. št. 21/1 OT. Potrebni stroški pritožbenega postopka druge toženke tako znašajo skupaj 113,20 EUR in toliko ji je dolžan povrniti tožnik v roku 15 dni od vročitve te sodbe.