VSRS Sklep II Ips 77/2018

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke tudi zoper del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je slednje zavrnilo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 35.000,00 EUR, in se zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v isti višini. Toženi stranki je zato naložilo, da tožeči stranki plača 35.000,00 EUR (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo v celoti, v II. točki izreka pa v delu, ki se nanaša na plačilo 899,95 EUR s pripadki, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu II. točke izreka (to je za plačilo 35.000,00 EUR) je izpodbijano sodbo razveljavilo in nasprotno tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo (II. točka izreka).

3Zoper odločitev o delnem zavrženju nasprotne tožbe je tožena stranka pravočasno vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 179/2017 ugodilo tako, da je dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti presoje sodišča druge stopnje, da je nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca v višini 35.000,00 EUR, zaradi litispendence nedopustna.

4Skladno z navedenim sklepom tožena stranka pravočasno vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Navaja, da je protispisna ugotovitev višjega sodišča, da je toženec tako z nasprotno tožbo kot s pobotnim ugovorom uveljavljal plačilo istega zahtevka na dva procesna načina. Iz odgovora na tožbo in nasprotne tožbe naj bi namreč povsem jasno izhajalo, da je skupno odškodnino, ki mu jo tožeča stranka dolguje zaradi neizpolnitve pogodbe, ocenil na 70.899,95 EUR in ne na 35.899,00 EUR. Jasno naj bi tudi navedel, da pobotni ugovor vlaga do višine celotnega tožbenega zahtevka (za kar je podal predlog, da sodišče ugotovi obstoj njegove terjatve do višine 35.000,00 EUR), za presežek svoje odškodninske terjatve (35.899,95 EUR) pa je vložil nasprotno tožbo.

Tudi sicer meni, da je stališče sodišča druge stopnje, da ni mogoče hkrati uveljavljati pobotnega ugovora in nasprotne tožbe, v nasprotju s siceršnjo sodno prakso. Z njim naj bi mu sodišče kršilo pravici do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Čeprav revizija v zvezi s tem ni bila dopuščena, navaja še, da naj bi višje sodišče kršilo tudi prepoved reformacije in peius, saj je izpodbijano sodbo spremenilo v škodo toženca, čeprav se je pritožil le on. S takšnim ravnanjem naj bi mu odvzelo tudi pravico do pritožbe.

5Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Tožena stranka pravilno opozarja, da iz njene vloge, naslovljene Odgovor na tožbo in nasprotna tožba, dovolj jasno izhaja, da se zahtevka iz nasprotne tožbe (35.899,95 EUR) in iz pobotnega ugovora (35.000,00 EUR), do zneska 35.000,00 EUR, ne prekrivata, oziroma da tožena stranka meni, da ji tožeča stranka dolguje odškodnino v višini seštevka obeh navedenih zneskov. Iz nje je namreč razvidno, da zahteva plačilo odškodnine po številnih postavkah, med katerimi že prva (manjvrednost vozila) znaša 56.000,00 EUR (torej bistveno, in ne le 899,95 EUR, več od v pobot uveljavljene vrednosti). Da je njen celoten zahtevek višji od 35.899,95 EUR, izhaja tudi iz navedb, da predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (med drugim zato), ker obstoji njena nasprotna odškodninska terjatev v enaki višini, nadalje (torej poleg tega) pa predlaga (še) izdajo sodbe glede zahtevka iz nasprotne tožbe (torej glede presežka nad zneskom, ki naj se pobota s terjatvijo iz tožbe).

8Višje sodišče je tako napačno ugotovilo, da tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja isti, le 899,95 EUR višji zahtevek kot s pobotnim ugovorom. Posledično je sodišču prve stopnje nepravilno očitalo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nasprotno tožbo pa je do zneska 35.000,00 EUR napačno zavrglo.

9Kljub temu je dejstvo, da je višje sodišče v izpodbijanem sklepu o utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe odločalo. Ob tem je le napačno štelo, da je višina tožbenega zahtevka nižja (899,95 EUR, namesto 35.899,95 EUR). Argumenti, s katerimi je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem (nižjim) delom zahtevka, pa v celoti veljajo tudi za zavržen del nasprotne tožbe. Nanašajo se namreč na zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s temeljem zahtevka, ki je neodvisen od njegove višine. Odločitev o „presežku“ zahtevka tako ne more biti drugačna od odločitve o njegovem delu, o katerem je višje sodišče odločilo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na zavrženje nasprotne tožbe spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10Ker je revizija utemeljena že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče do ostalih revizijskih navedb ni opredeljevalo.

11Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP - ker je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o revizijskih stroških pridržalo.