VSL Sodba II Kp 43158/2016

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 43158/2016 z dne 7. 5. 2018 obtoženo A. A. oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo in ji izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3Obtoženka na pritožbo ni odgovorila. Zagovornica, odvetnica B. B. iz ..., predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Po preučitvi pritožbenih navedb in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno oprostilo obtoženko očitanega kaznivega dejanja iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v tenorju obtožbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5Ključen za izid kazenskega postopka je bil opis preslepitve v konkretnem delu tenorja obtožbe, torej takšna konkretizacija tega zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, da je mogoča jasna razmejitev med med kaznivim dejanjem in civilnopravnim razmerjem. Sodna praksa je namreč v zadnjem obdobju zvišala kriterije, po katerih se ocenjuje, ali so v opisu kaznivega dejanja dovolj podrobno opisani vsi zakonski znaki poslovne goljufije in se sodišče prve stopnje pri tem upravičeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. Opis kaznivega dejanja mora skladno z načelom zakonitosti, katerega vsebina se izraža tudi v načelu določnosti, vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predstavlja namreč okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti tako konkretiziran, da sodišču omogoča pravno vrednotenje obtoženkinega ravnanja ter sklepanje o obstoju kaznivega dejanja, obtoženki pa uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki morajo biti v opisu kaznivega dejanja zato določno opredeljeni in dejanje kar se da natančno opisano. Ker je preslepitev, kot bistven zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije, pomensko odprt pojem, ne zadošča zgolj prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje (naročilo storitve, obljuba o plačilu po prejemu računa, izdaja naročilnice). Preslepitev predstavlja izvršitveno ravnanje, katero bi bilo v opisu dejanja treba opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj obtoženke, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka in po potrebi navesti še spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju obtoženke jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve (v čem se kažeta lažnivost obljube o plačilu in namen, da računa ne plača). Preslepitev, v obravnavani zadevi v abstraktnem delu opisa dejanja izvršena v obliki prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, bi morala biti v konkretnem delu opisa dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obtoženkine izjave in obljube prazne in neresnične, torej lažnive. Če bi pristali na to, da je v obravnavani kazenski zadevi konkretni opis dejanja sklepčen, bi pomenilo, da lahko vsak sklenjen, a kasneje neizpolnjen pravni posel, predstavlja uresničitev biti inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije. Za konkretizacijo znaka preslepitve se torej zahteva vedenje oziroma zavest obtoženke, da kljub danim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Takšno obtoženkino zavest je mogoče opreti le na dejanske okoliščine, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so bile obljube obtoženke kot dolžnice prazne in neresnične, ne prebijemo okvirja nekaznive enostavne neizpolnitve obveznosti.

6Dejanje, ki v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje. Skladno s prvim odstavkom 28. člena Ustave RS in 2. členom KZ-1 pa nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. V tenorju obtožbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije.

7Glede na zgoraj navedeno pritožnica ne more uspeti s pritožbo, ko šele v njej lažnivost obljube in odsotnost namena plačati račun podkrepi z navedbami, da obtoženkin transakcijski račun ni bil blokiran, da je prejemala nakazila na račun in tudi plačevala druge storitve, tedaj sama odločala, katere stvari bo plačala in katere ne, da so težave nastopile šele kasneje in da je v zagovoru navajala, da bi oškodovanki plačala z gotovino, če bi bilo nujno. Iz konkretnega opisa dejanja v obtožbi vse te okoliščine niso razvidne, za konkretizacijo lažnivosti obljube pa navedba, da nato računa ni plačala in da tega namena tudi ni imela, ne zadošča.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.