VSL Sodba II Cp 1755/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 10. 3. 2016.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zanika, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnik. Zanika vzročno zvezo med tožniku nastalo škodo in zatrjevanim dogodkom; dejanski stan primerja z obravnavanim v zadevi II Ips 221/2012. Opozarja, da je izvedenec za sodno medicino zanikal, da bi bili rdeči madeži na betonskih tlakovcih sledovi krvi, nastali 24 ur pred fotografiranjem. Razen tega je izvedenec pojasnil, da je iz tožnikove odrgnine kri mezela in bi na mestu, kjer je tožnik obležal in prišel v stik s podlago, lahko ostal le nekaj cm velik nepravilno oblikovan razmazan madež krvi. Tožnik je nastanek škodnega dogodka dokazoval predvsem s sledovi krvi. Na vozilu sledov dogodka ni bilo, kar je razvidno iz policijskega zapisnika in izpovedi Z. S. Tožnikovo izpoved in izpovedi prič S. H. ter Z. S. označuje za neverodostojne. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da je tožnik podajal različne izjave glede svojega stanja po nesreči. Nenavadno je, da je medicinsko pomoč poiskal šele dan po nesreči. Tožnikova izpovedba je zelo nekonsistentna. Izpovedal je, da je kritičnega dne k Z. S. prišel peš; v nadaljevanju pa, da je takrat stanoval na istem naslovu kot sedaj. Graja zaključek sodišča o tožnikovem nekoliko nižjem intelektualnem nivoju in slabem pomnjenju. Tožnik je uživanje alkohola zanikal. Izpovedba prič, da je tožnik občasno prihajal k Z. S., se je izkazala za napačno, saj je policist povedal, da tožnik živi pri očetu Z. S., le nekaj metrov od hiše Z. S. Po tem je tudi tožnik povedal, da je živel pri očetu Z. S. in da ob prilikah pri njem še vedno prespi, bivališče pa ima prijavljeno na naslovu centra za socialno delo. Za izid postopka so očitno zainteresirani tako tožnik kot priči. Tožena stranka je ta interes zatrjevala. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da so isti udeleženci nastopali tudi v prometnih nesrečah dne 10. 11. 2015 in 23. 5. 2015. Glede teh nesreč je policija pri toženi stranki poizvedovala v zvezi s kaznivim dejanjem zavarovalniške goljufije. Sicer pa tožena stranka interesa prič za izid postopka ni dolžna dokazovati. Dokazno breme predpostavk odškodninske odgovornosti je na tožniku. Tožnik je ni uspel dokazati. Opozarja na odsotnost kakršnihkoli materialnih sledov na vozilu in mestu padca. O tem se sodišče ni izreklo. Neupoštevana je izvedenčeva ugotovitev, da so tožnikove poškodbe lahko nastale tudi ob podrsanju ob kakšno drugo raskavo površino (asfalt, beton, gramoz, stena …). Meni, da se je takó tudi zgodilo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica nasprotuje rezultatu dokazne ocene. Tožnikovi izpovedi in izpovedim prič S. H. ter Z. S. odreka verodostojnost. Zaradi preteklih prometnih nesreč, v katerih so bili udeleženi, sumi na prirejenost nesreče. Meni, da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je do nesreče prišlo na zatrjevan način.

6Prva od okoliščin, zaradi katere pritožnica dvomi v zatrjevan način nastanka škode, so rdeči madeži, ki so bili na kraju dogodka zaznani na policijskem ogledu en dan po škodnem dogodku. Prvostopenjsko sodišče je sledilo njeni (toženkini) – z ugotovitvami izvedenca skladni – interpretaciji teh sledov. Ne gre za krvave madeže, nastale v škodnem dogodku. Tožnik je na dejstvo, da je policija na kraju dogodka našla sledi krvi, le opozoril. Na te sledi se je skliceval po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrdila, da materialnih sledov na kraju dogodka ni bilo. Ni zatrjeval, da bi bili madeži posledica njegovega krvavenja. Izvedenčevim ugotovitvam ni nasprotoval. Niti tožnik niti priče niso izpovedovali o tožnikovem krvavenju oz. nastanku teh sledov. Golo dejstvo, da so bili na kraju dogodka najdeni rdeči madeži, katerih izvor ni ugotovljen, zato ne vzbuja pomisleka, da gre za nameščen, prirejen dokaz.

7Dejstvo, da na kraju dogodka ni materialnih sledov, ni nenavadno. Tožnik je bil zadet pri speljevanju avtomobila, torej z minimalno hitrostjo. Tak trk na avtomobilski pločevini ne pušča sledov. Ni verjetno, da bi tožnikov padec na trdo podlago (betonske tlakovce) pustil sledi na podlagi. Ker materialnih sledi ni, in ni verjetno, da bi nastale, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do odsotnosti sledov padca in sledov dotika med vozilom in tožnikom ni opredelilo. To dejstvo je sodišče vzelo na znanje, ni pa ga posebej komentiralo, saj odsotnost materialnih sledov nastanka škodnega dogodka ne zanika, niti ga ne potrjuje.

8Izvedenčevih ugotovitev, da so odrgnine na tožnikovem obrazu lahko nastale v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki jih opisuje tožnik, pritožnica ne omenja. Izpostavlja le izvedenčev zapis, da so take poškodbe lahko nastale tudi ob drsenju po kakšni drugi raskavi površini (npr. asfalt, beton, gramoz, stena). Ker je tožnikova odrgnina lahko posledica padca na betonske tlakovce, s kakršnimi je obložena površina na kraju škodnega dogodka, tožnikova poškodba – skupaj z drugimi dokazi – kaže, da je škoda nastala na zatrjevan način.

9Tožnik in priči H. S. in Z. S. so pojasnili, da neposredno po nesreči tožnik zdravniške pomoči ni iskal, ker je menil, da je ne potrebuje. Izpovedi so skladne. Ugotovljene poškodbe niso take, da bi obstajal dvom v verodostojnost njihovih izpovedi. Priči sta tožnikovo stanje po nesreči opisali kot omotičnost, prestrašenost, bolečine v nogi, kolku, odrgnino obraza. Verjetno je, da je tožnik v takem stanju takojšen prevoz k zdravniku odklonil, priči pa nista presodili, da je medicinska pomoč nujna oz. potrebna.

10Tudi pritožbeno sodišče v verodostojnost tožnikove izpovedi in verodostojnost izpovedi prič ne dvomi. Izpovedi so skladne, vendar ne na tak način, da bi vzbujale dom o prirejenosti ali naučenosti. Vsak od zaslišanih je dogodek opisal s svojimi besedami, z navedbo okoliščin, ki jih je lahko zaznal. Te izpovedi ne odstopajo od izjav, ki so bile podane policiji dan po škodnem dogodku. Krik (kričanje) ob škodnem dogodku je potrdil tožnik in priči. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi o nekonsistentnosti tožnikove izpovedi. Tožnik je bil zaradi udarca prizadet, zato ni nenavadno, da je ob prvem stiku z zdravnikom (dan po dogodku) omenjal 15 do 20 minutno nezavest. Na kasnejšem pregledu v UKC Ljubljana je podal podatek, enako pa izpovedal v tem postopku, da je bil omotičen, ne pa nezavesten. Drugih nasprotij v tožnikovih izjavah, podanih po dogodku in v tem postopku, ni. Dejstvo, da se tožnik dogodkov iz preteklosti ne spomni, ali se jih spomni po predočitvi dodatnih okoliščin, pri sodišču prve stopnje ni vzbudilo pomisleka v prirejenost izpovedi. Hibo v tožnikovem izpovedovanju je pripisalo tožnikovemu zdravstvenemu stanju. Tožnik je izpovedal, da v zadnjem mesecu ne pije alkohola, ker jemlje tablete proti alkoholu. Taka izpoved ne izključuje prekomernega uživanja v preteklosti in ugotovitve o tožnikovih slabših intelektualnih sposobnostih, ki so lahko posledica uživanja alkohola ali drugih okoliščin. Take intelektualne sposobnosti so sodišče prve stopnje prepričale, da posebnosti pri tožnikovem izpovedovanju niso posledice prirejanja izpovedi, ampak tožnikove nesposobnosti, da vse okoliščine poda.

11Tudi v zvezi s tožnikovim bivališčem ni nejasnosti, ki bi vzbujale kakršen koli dvom o verodostojnosti izpovedujočih. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi tožnik v kritičnem času bival pri očetu priče Z. S., neposredno ob kraju škodnega dogodka. Tožnik je izpovedal, da je kritičnega dne k Z. S. prišel peš, da je stanoval kakšen kilometer stran, po nesreči pa ga je Z. S. odpeljal domov s tistim avtomobilom, s katerim je bil zadet Z. S. je izpovedal, da je tožnika po škodnem dogodku z avtom odpeljal domov, dva ali tri kilometre stran. Tožnik je pojasnil, da ima prijavljeno bivališče na naslovu centra za socialno delo, od koder dobiva tudi socialno pomoč; da je v preteklosti živel (tudi) pri pričinemu očetu, da pri njem še vedno prespi, če ga le-ta zaradi pomoči pokliče, sicer pa biva pri sestri in stricu. Kakršnihkoli nasprotij med tožnikovo izpovedjo in izpovedjo priče S. H. ni. Netočna je pritožbena trditev, da je o tožnikovem bivališču pri pričinem očetu izpovedal policist.

12Golo dejstvo, da so bili tožnik in priči udeleženi v še najmanj eni nesreči v preteklosti, ni zadostna podlaga za dvom, da obravnavanega dogodka ni bilo ali da tožnik in priči potek dogodka zaradi materialnih interesov prirejajo.

13Pritožbena graja dokazne ocene torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo in z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do vseh opredelilo, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj.

14Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).