VSC Sodba Cp 397/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 1.565,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Tožnik in prva toženka sta zakonca, ki sta sklenila zakonsko zvezo 16. 11. 1957. V času trajanja zakonske zveze je prva toženka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7. 10. 1993 postala lastnica stanovanja in je bila kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo. Druga toženka je vnukinja tožnika in prve toženke. Z darilno pogodbo z dne 12. 5. 2015 je prva toženka stanovanje podarila drugi toženki, katera se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica stanovanja.

2Tožnik je zoper toženki vložil tožbo, v kateri je zatrjeval, da stanovanje spada v skupno premoženje in da ni podal soglasja k sklenitvi darilne pogodbe.

3Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spada predmetno stanovanje. Nadalje je razveljavilo darilno pogodbo ter odločilo, da je vknjižba lastninske pravice na drugo toženko neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist druge toženke ter se znova vpiše lastninska pravica v korist prve toženke. Odločilo je še o povrnitvi stroškov postopka.

4Obe toženki izpodbijata sodbo s pravočasnima pritožbama. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Obe pritožnici predlagata spremembo z zavrnitvijo zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5Tožeča stranka se v odgovorih na pritožbi zavzema za njuno zavrnitev in priglaša stroške.

6Toženi stranki se v odgovorih na pritožbo pridružujeta navedbam druga druge in priglašata stroške.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Prva toženka uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni utemeljila. Zato je bilo moč na podlagi njene pritožbe preizkusiti zgolj, ali je podana katera od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po preizkusu se je izkazalo, da kakšna od takih kršitev ni podana.

9Druga toženka v pritožbi trdi, da sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke se nanaša na napake v sestavi sodbe, zaradi katerih sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Tako imenovana „protispisnost“, torej kršitev iz 15. točke, pa je podana, kadar sodišče v razloge sodbe napačno prenese vsebino posameznega gradiva. V utemeljitev teh očitkov navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedbah, ki jih je uspel dokazati tožnik, o okoliščini, zakaj je kupoprodajno pogodbo sklenila prva toženka in ne tožnik, ki je bil imetnik stanovanjske pravice ter o zapisu v dnevniku prve toženke, da je tožnik prodal stanovanjsko pravico T. P. (očetu druge toženke). Take pritožbene navedbe po vsebini predstavljajo kritiko dejanskega stanja. Zato očitani postopkovni kršitvi nista podani, na pritožbena izvajanja v zvezi s pomanjkljivostmi ugotovljenega dejanskega stanja bo odgovorjeno v nadaljevanju.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami o dokaznem bremenu velja sprva izpostaviti, da se pri uporabi pravil o materialnem dokaznem bremenu, izhajajočih iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), izhaja iz procesnega dokaznega bremena, ki ga imajo stranke v postopku. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Specifičnost procesnega dokaznega bremena je v tem, da med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi.

11Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo v danem primeru obravnavano stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in prvo toženko, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, nosita toženki, ki takšno drugačno naravo zatrjujeta¹. V tem primeru gre po vsebini za trditev, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zvez. Glede na dejanske ugotovitve o obsegu posebnega premoženja prve toženke in premoženja njenega sina T. P, ki naj bi bilo vloženo v nakup stanovanja, je sodišče prve stopnje presodilo, da toženki nista uspeli dokazati, da je bilo posebno premoženje prve toženke vir sredstev za pridobitev obravnavane nepremičnine. Dokaznega bremena o obstoju skupnega premoženja tako toženki nista uspeli prevaliti nazaj na tožnika. Šele v primeru, ko bi toženki svoje trditve uspeli dokazati, bi namreč dokazno breme o tem, da ima stanovanje naravo skupnega premoženja, prešlo na tožnika.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih pritožbi niti ne izpodbijata:

- da je tožnik v decembru 1992 zapustil skupno prebivališče,

- da prva toženka v trenutku tožnikove odselitve ni imela kakšnega posebnega premoženja,

- da je prva toženka v času od decembra 1992 do oktobra 1993 imela nizko pokojnino, poleg katere je prejemala še dohodek od čiščenja stopnišča v bloku,

- da je bilo sporno stanovanje kupljeno deset mesecev po tožnikovi odselitvi na dne 7. 10. 1993,

- da je kupnina za stanovanje znašala 903.812 SIT, kar je takrat predstavljalo 12.603,51 DEM, in ne 9.000 DEM kot sta trdili toženki.

13Obe pritožnici izpodbijata pravilnost prvostopnega zaključka, da toženki nista izkazali, da je bilo stanovanje kupljeno s posebnim premoženjem. Prva toženka v pritožbi ponavlja, da je stanovanje kupila s pomočjo sina T. P., ki ji je za nakup stanovanja dal 5.000 DEM. Navaja tudi, da je sin v spornem času bival pri njej in ji je velikokrat dajal po 100 ali 200 DEM, ji plačeval hrano ter pokrival vse stroške stanovanja. Druga toženka pa v pritožbi izpostavlja, da je izračun, da prva toženka zneska 7.000 DEM, potrebnega za nakup stanovanja, v desetih mesecih ni mogla privarčevati, napačen. Utemeljuje, da je v času nakupa stanovanja sedanja pokojnina v znesku 350 EUR pomenila pokojnino v višini 700 DEM in je tako lahko prva toženka ob prispevku sina Teja v višini 5.000 DEM kupila sporno stanovanje za 12.000 DEM.

14Že zato, ker sta toženki trdili, da je bilo v nakup stanovanja vloženo posebno premoženje v znesku 9.000 DEM (= 4.000 DEM od prvo toženke + 5.000 DEM od sina T. P.), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil za nakup stanovanja potreben znesek 12.603,51 DEM, pritožbi pravilnosti zaključka o neizkazanosti trditev o nakupu stanovanja s posebnim premoženjem ne moreta omajati.

15Kljub temu, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zatrjevana višina dohodkov, ki jih je v spornem obdobju prejemala prva toženka, gre pojasniti, da pritožbeno zatrjevana pokojnina v višini 700 DEM ne bi zadostovala za nakup stanovanja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala v desetih mesecih prihraniti 7.603,51 (= 12.603,51 - 5.000) DEM.

16Primerjava zneska, ki bi ga morala prva toženka privarčevati, da bi lahko kupila stanovanje (7.603,51 DEM = 545.256 SIT), z zneskom povprečne mesečne bruto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (= 79.076 SIT) oziroma zneskom povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v gospodarstvu (= 46.051 SIT) v mesecu oktobru 1993² le še dodatno kaže na pravilnost prvostopnega zaključka, da prva toženka ni zmogla privarčevati takega zneska. Ob dejstvu, da je prva toženka v času izdaje prvostopne sodbe prejemala pokojnino v znesku 350 EUR, kar je predstavljalo slabo tretjino povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji³, znesek njenih dohodkov (pokojnine in plačila za čiščenje stopnišča v bloku) v desetih mesecih gotovo ni predstavljal denarnega prejemka v takšni višini, s katerim bi lahko kupila stanovanje, pa četudi bi ji sin T.P. podaril 5.000 DEM.

17Glede na to, da toženki nista izkazali, da je bilo stanovanje kupljeno s posebnim premoženjem, se ostale pritožbene navedbe, usmerjene v izpodbijanje ugotovitev glede obstoja ekonomske skupnosti, razdelitve skupnega premoženja, odkupa stanovanjske pravice od tožnika in podaritve denarja prvi toženki, izkažejo za nebistvene.

18Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Zato je bilo potrebno pritožbi, ki sta se izkazali za neutemeljeni, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19Toženki nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbama nista uspeli. Morata pa tožniku, ki je na njuni pritožbi obrazloženo odgovoril, povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in tretji odstavek 161. člena ZPP).

20Odmera pritožbenih stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranih stroškovnikov v odgovorih na pritožbi (v spisu na listovnih številkah 244 in 248). V kolikor toženki naloženega jima zneska stroškov v danem roku ne bosta povrnili, sta dolžni plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/98 z dne 6. 5. 1999, II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009, II Ips 35/2012 z dne 19. 6. 2014 ter II Ips 275/2015 z dne 28. 1. 2016.
² Poročilo o višini in mesečni stopnji rasti povprečne mesečne bruto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, v gospodarstvu Republike Slovenije oktobra 1993, višini neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v obdobju avgust-oktober 1993, višini povprečne bruto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v obdobju november 1992-oktober 1993 in indeks povprečne bruto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji oktober 1993 na povprečno bruto plačo na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v obdobju november 1992-oktober 1993, Uradni list RS, št. 69/1993.
³ V mesecu aprilu 2018 je neto povprečna plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 1.078,95 EUR (uradni list RS, št. 44/2018)